Koga briga, kdo je ubil Kennedyja!

John F. Kennedy je Trumpu pokazal pot. Kot veste, so Trumpi država v državi, vesolje zase – njihovi interesi so pred interesi vseh ostalih, tudi pred nacionalnimi interesi. A tudi Kennedyji so bili država v državi, vesolje zase – zanje so veljali zakoni, kakršni so v Botru veljali za družino Corleone: vedno bodi na strani družine! Nikoli se ne obrni proti družini! Zaupali so le drug drugemu. Kot Corleoneji.

In tako kot je don Vito Corleone, mogočni patriarh, upal, da bo njegov sin Michael nekoč postal »senator Corleone, guverner Corleone«, je don Joseph P. Kennedy – arogantni, makiavelistični, darvinistični bostonski podjetnik (»Če ne moreš biti kapetan ekipe, potem ne igraj«), ki je obogatel z borznim špekuliranjem, bančništvom, alkoholom, nepremičninami in filmom (ustanovil je studio RKO) – upal, da bo njegov sin Joseph Jr. nekoč postal predsednik Združenih držav Amerike.

Trumpi, ki se imajo – tako kot nekoč Kennedyji – za aristokratsko dinastijo, prav tako zaupajo le drug drugemu. In tako kot je Kennedy v vlado – za notranjega ministra – pripeljal brata Roberta, je Trump v Belo hišo pripeljal hčerko Ivanko in njenega moža Jareda Kushnerja. JFK in Trump sta bila prepričana, da so Kennedyji in Trumpi upravičeni do nepotizma.

Kennedyji so mislili le na imidž – tako kot kasneje Trumpi. Trump svoj brend prilepi na vse, kar mu pride pod roke – na koncu ga je nalepil tudi na Belo hišo. A mar niso prav tega storili že Kennedyji? Mar niso svojega brenda nalepili na Belo hišo?

In tako, kot je magnatski Fred Trump, mogočni patriarh, sinu Donaldu kupil kariero, poslovno prihodnost, je Joseph Kennedy sinu Johnu kupil kariero in prihodnost. Kupil mu je Harvard, Stanford in Yale, zdravnike, ki so napisali, da je sposoben za vojsko (najprej so ga zaradi številnih bolezni zavrnili), vojsko, ki ga je povišala v poveljnika patruljnega torpednega čolna, kot si je želel, in ga poslala v akcijo na Tihi ocean (Solomonovi otoki), poročevalstvo pri konservativnih Hearstovih časopisih, kongresne in senatne predvolilne kampanje, javnomnenjske ankete, razkošne predvolilne sprejeme, zabave in čajanke, »Kennedyjeve klube« in »državljanske organizacije«, medijsko podporo (lastniku Boston Posta je tik pred kongresnimi volitvami leta 1946 posodil pol milijona dolarjev), mesto v kongresnih komisijah ter volilne glasove v Zahodni Virginiji, ki jo je moral leta 1960 v predsedniški tekmi na primarnih, strankarskih volitvah nujno dobiti, in volilne glasove na generalnih predsedniških volitvah, za katere so republikanci trdili, da so bile ukradene.

V predvolilne kampanje je investiral obsceno veliko – toliko, da sinovi protikandidati sploh niso mogli konkurirati. Ni jih bilo videti. Kennedyjev agresivni, premočni denar jih je pohodil. Odpihnil. In ponižal. »Z denarjem, ki ga zapravljam, bi lahko izvolil svojega šoferja.«

Kennedyji so mislili le na imidž – tako kot kasneje Trumpi. Trump svoj brend prilepi na vse, kar mu pride pod roke – na koncu ga je nalepil tudi na Belo hišo. A mar niso prav tega storili že Kennedyji?

Trump izgleda kot šofer, ki ga je izvolil Kennedyjev know-how. Kennedyji so res pokazali pot Trumpom, ki so obe svoji predvolilni kampanji vodili mimo republikanske stranke – vse so prepustili lastni organizaciji, lastnim kadrom. Natanko to so počeli tudi Kennedyji: vse kampanje so peljali ločeno in neodvisno od demokratske stranke, v lastnem aranžmaju, v lastni organizaciji. Kennedyji so bili podjetje zase – kot Trumpi.

In ko je Joseph Kennedy – ki ga je predsednik Roosevelt leta 1937 imenoval za veleposlanika v Veliki Britaniji, kjer je podprl Chamberlainovo politiko popuščanja Hitlerju (Kar naj Hitler zavzame češke Sudete! Samo da ni vojne! Če je vojna, se zvišajo davki!) – še tam v petdesetih letih govoril, da se revije rekordno prodajajo, če je na naslovnici JFK, in da so slavnostne večerje rekordno obiskane, če je nanje povabljen JFK, in ko je tiste, ki hočejo prodati svoje knjige, pozival, naj na naslovnice dajo njegovo fotografijo, je zvenel kot Trump.

In seveda, Trump je v svoje glavno komunikacijsko sredstvo prelevil twitter – Kennedyjev twitter je bila televizija, ki se ji je s svojo živahnostjo, svojim samoobvladovanjem, svojim obvladovanjem podatkov, svojim moduliranjem glasu, svojim nepremičnim pogledom in svojim smislom za humor in samoparodijo odlično podal. Tako kot Trump politično ne bi preživel brez twitterja, Kennedy – »neke vrste aristokrat za množice,« kot se je označil – ne bi preživel brez televizije.

Kennedyji so si prihodnost predstavljali takole: najprej bo osem let vladal JFK, potem osem let Robert Kennedy in potem osem let Edward Kennedy. Tako so si prihodnost predstavljali tudi Trumpi: najprej bo osem let vladal Donald Trump, potem osem let Ivanka in potem osem let Donald Jr..

Politika imidža

Trikrat je bil izvoljen v predstavniški dom in dvakrat v senat, toda v kongresu ni pustil sledi – bil je politik brez vsebine. Politik kot celebrity. Znan po tem, da je znan. Njegov čedni, skulirani videz, njegov nasmeh, njegov plejbojski šarm, njegova lepa žena – njegov imidž je bil pomembnejši od vsebine. Še več: njegov imidž je bil vsebina. Bil je »perfekten politik« – ne produkt političnih dosežkov, temveč piara, kampanj, imidža.

Republikanci so zavijali z očmi, a v resnici so si želeli, da bi bil njihov.

Toda ko je leta 1960 kandidiral za predsednika, proti sebi ni imel le republikancev, temveč tudi demokrate, ki so vpili, da je premlad, da je njegova žena pri 31 letih totalno premlada za prvo damo, da je neizkušen, da ni nikoli opravljal izvršne ali direktorske funkcije, da ima hude zdravstvene težave (česar niso in niso mogli dokazati), da ga v senatu ni bilo na spregled (»Kje je bil Jack?«) in da Amerika še ni pripravljena na katoliškega predsednika. Zaradi pretiranega prilizovanja južnjaškim segregacionistom je imel proti sebi tudi liberalce in stebre demokratske stranke, tako Harryja Trumana kot Eleanor Roosevelt.

A tedaj je bil že mojster večnega nasmeha, neskončnih rokovanj in kampanj. Kandidaturo je napovedal med novoletnimi prazniki, ko ni ravno dosti novic, tako da je bil povsod. Nihče ni znal biti tako dobro znan po tem, da je znan. Kamor je prišel, so se prikazale množice. Znal je z množicami. Vedel je, da se mora pred govorom nafilati s steroidi, da mora v govorih uporabljati čim manj večzložnih besed in da mora prodajati svoj imidž, svoj kennedyjevski glamur, svojo famo.

JFK je hotel biti na vsak način viden. Hotel je, da bi tudi vsi Teksašani ob pogledu nanj tako uživali, kot je sam užival ob pogledu nase.

Ker se je zavedal, da ga kamera brezmejno ljubi, je Richarda Nixona, svojega republikanskega protikandidata, pozval na televizijsko soočenje, Nixon, ki ga je kamera sovražila, pa je v to naivno privolil in potem pred 70 milijoni gledalcev izgledal kot žrtev prometne nesreče – napeto, zapeto, zariplo, prestrašeno, balzamirano. Imel je napačen make-up, napačne oči, napačen obraz.

Tisti, ki so soočenje poslušali po radiu, so resda rekli, da je zmagal Nixon, toda tisti, ki so soočenje gledali na televiziji, so rekli, da je zmagal JFK, ki je potem – zaradi imidža, slabega gospodarskega položaja, katoličanov, črncev in južnih rasističnih držav, ki jih je osvojil ob pomoči podpredsedniškega kandidata Lyndona J. Johnsona, teksaškega populista – tudi zares zmagal.

Nor na McCarthyja

JFK – neoliberalec s človeškim obrazom (»Dragi rojaki, ne sprašujte, kaj lahko domovina naredi za vas, ampak kaj lahko vi naredite zanjo«) – je bil fanatičen antikomunist. Na začetku petdesetih let, v času hladnovojne histerije, ko je J. Edgar Hoover, direktor FBI, lagal, da je v Ameriki sto tisoč komunistov, ki skušajo zrušiti vlado, ko je kardinal Spellman lagal, da je Amerika tik pred komunističnim prevzemom oblasti, in ko je senator Joseph McCarthy lagal, da je zunanje ministrstvo prestreljeno s komunisti, je zajezdil antikomunistični tornado, ki je koristil njegovi karieri, saj je tako – v antikomunistični preži – izgledal bolj možato, bolj odločno, bolj patriotsko, bolj ameriško. Nič ga ni motilo, da je republikanec Richard Nixon, prav tako fanatičen antikomunist, v bitki za senat žalil, poniževal in na koncu premagal preveč liberalno kalifornijsko senatorko Helen Gahagan Douglas, ženo holivudskega zvezdnika Melvyna Douglasa, ki jo je razglasil za »Pink Lady« in »simpatizerko komunizma«.

McCarthyja ni le podpiral in branil, ampak ga je podpiral in branil tudi tedaj, ko so se mu – zaradi laži, manipulacij in demagogije – že tako rekoč vsi odpovedali: JFK je bil edini demokrat, ki v senatu ni glasoval za obsodbo McCarthyja. Rekel je, da ne more, ker je McCarthy všeč njegovemu očetu in ker brat Robert dela zanj, obenem pa je dodal: »Nikoli nisem poznal te vrste ljudi, ki so stopali pred McCarthyjevo komisijo … Z njimi se nisem identificiral.« Ker nekdanji člani komunistične partije, ki jih je McCarthy stalinistično mrcvaril ter jim kratil državljanske pravice, niso bili njegova »vrsta ljudi«, mu je bilo vseeno, kaj počnejo z njimi.

Tudi črnci niso bili njegova »vrsta ljudi«. Ali kot pravi njegov biograf Robert Dallek: »Edini črnci, ki jih je poznal, so bili šoferji, služabniki in gospodinje, s katerimi pa je imel le minimalne stike. Z Afroameričani je lahko le rahlo simpatiziral, ni pa se mogel vživeti v njihovo bolečino.« Ko je postal predsednik, je obljubljal desegregacijo stanovanjskih kompleksov, ki jih je financirala država, a izvršnega povelja o desegregaciji ni in ni izdal. Obljubljal je zakon o državljanskih pravicah, a ga ni in ni poslal v kongres. Obljubljal je desegregacijo javnega transporta, a obljube ni in ni izpolnil. Lepo je pel (»Zaradi črncev imajo več svobode vsi Američani«), toda člane gibanja Freedom Riders – črnske aktiviste, ki so se z meddržavnimi integriranimi avtobusi vozili po Alabami, Misisipiju in drugih segregiranih državah – je komaj in v zadnjem trenutku zaščitil pred nasiljem rasistične drhali, tako kot je v zadnjem trenutku zaščitil Jamesa Mereditha, črnskega študenta, ki se je skušal vpisati na segregirano Misisipijsko univerzo v Oxfordu, a mu lokalne oblasti, od rasističnega guvernerja navzdol, tega niso dovolile. Komisija za državljanske pravice je Kennedyju predlagala, naj Misisipiju – ki je izgledal kot »tuja dežela« – blokira vsa zvezna sredstva, dokler ne začne spoštovati zakona o desegregaciji, ki je bil tedaj v veljavi že devet let, a je predlog zavrnil. Ironično: jedrska apokalipsa, do katere naj bi prišlo, se mu je zdela urgentnejša in spornejša od apartheida, ki je dejansko obstajal – in to sredi »največje demokracije na svetu«.

Nekaj Afroameričanov je postavil na nižje položaje v svoji administraciji, enega je celo poslal za veleposlanika – na Norveško. Ne, ni se pretegnil. Martina Luthra Kinga za vsak primer ni povabil na inavguracijo, toda na zvezna sodišča je imenoval pet južnjaških rasističnih sodnikov. Za vsak primer. Hotel se je prilizniti rasističnemu jugu. Ker je hotel imeti čedalje višji obrambni proračun, pospeševati oboroževalno tekmo, strašiti Ameriko in svet ter kazati, da je tough, pravi moški, je nujno potreboval tudi glasove južnjaških demokratov (v predstavniškem domu jih je bilo več kot sto), ki pa so bili privrženci segregacije. Zato jih ni hotel jeziti.

Dr. Strangelove

Med predvolilno kampanjo je obljubljal nove, žive, aktivne, živahne čase, novo smer, nov svet, nove ljudi, novo generacijo, skok naprej, new frontier, toda ko je postal predsednik, je Ameriko in svet pripeljal na rob apokalipse.

Po II. svetovni vojni je pisal članke, v katerih je svaril pred povojnim oboroževanjem – če se bo Amerika oboroževala, ji bo Sovjetska zveza sledila, tako da bomo dobili zelo nevarno oboroževalno tekmo, ki bi lahko ogrozila ameriško ekonomijo in demokracijo. Poskusimo eksperimentirati z mirom!

A ko je postal predsednik, je počel natanko to: hladno vojno je militariziral! Takoj po inavguraciji je prižgal zeleno luč za spodletelo invazijo na Kubo (»izkrcanje v Prašičjem zalivu«), ki so jo pod taktirko Cie izpeljali kubanski paravojaški eksilanti. Ko se je izkazalo, da so padli v past, jim ni pomagal, ampak je pustil, da je zmagal Fidel Castro – če hočeš apokaliptično »eksperimentirati z mirom«, potem pač tudi na drugi strani potrebuješ koga, ki hoče igrati »Smrt, uničevalca svetov«.

Krize, napetosti in izredne razmere so mu čudovito pristajale. Po debaklu na Kubi mu je podpora še zrasla – na 83 odstotkov! Kot je rekel: »Slabše ko mi gre, bolj sem priljubljen.« A njegovo »eksperimentiranje z mirom« se tu ne konča. Takoj po spodleteli invaziji na Kubo je odobril tajno operacijo Mongoose, s katero naj bi zrušili Castra. Takoj po puču v Dominikanski republiki je začel iskati izgovor za invazijo, mesijanski Bobby pa je celo predlagal, da bi kar sami razstrelili ameriški konzulat in tako dobili izgovor za vojaško posredovanje.

Ko je bil senator, je Francoze pozival, naj se odpovejo kolonialni oblasti v Indokini (in Alžiriji), obenem pa poudarjal, da še tako velika ameriška vojaška pomoč v Indokini ne bi porazila komunističnega sovražnika, ki je »hkrati povsod in nikjer«, toda ko je postal predsednik, je začel v Južni Vietnam z neokolonialno vnemo pošiljati marince, vojaške inštruktorje, svetovalce, vojaške pilote in pešadijo.

Takoj po prevzemu Bele hiše je začel tudi ustvarjati vtis, da je Sovjetska zveza raketno superiornejša in da bodo komunisti zdaj zdaj prevzeli nadzor nad tretjim svetom – nič, potreboval je izgovor, da bi lahko Ameriko čim bolj oboroževal. Nenehno je grozil (»Ura je že pozna«, »Hočemo mir, a ne smemo se vdati«, »Človeštvo mora končati vojno ali pa bo vojna končala človeštvo«), obenem pa »humanistično« stokal, da je jedrska vojna njegova »najhujša mora«. V tem, kar je počel, ni videl nobenega protislovja: Ameriko je manično in masivno oboroževal, Sovjetska zveza je manično in masivno sledila, oboroževalna tekma pa je potem svet pripeljala do kubanske raketne krize – na rob jedrske apokalipse.

Pravico do tega, da sproži jedrsko vojno, pa je imel po novem izključno on – tako se je odločil. Nastopal je kot ta, ki rešuje svet, a wagnerjanskega generala Curtisa LeMaya, ki je hotel jedrsko vojno (in ki je bil model za generala Jacka D. Ripperja v Kubrickovi klasiki Dr. Strangelove), ni odslovil iz vrhovnega štaba, ampak ga je pustil – če bi slučajno prišlo do jedrske vojne, bi mu vsak norec prišel prav. Vedel je, da ni nič racionalnega v kopičenju jedrskega orožja, a je to kljub temu počel, s čimer je – ob skoraj prijateljski pomoči sovjetske strani – nenehno ogrožal Ameriko in svet. In ni videl protislovja: Sovjetom je ponujal, da bi šli skupaj na Luno, obenem pa je v Berlinu grozil, da je »Ein Berliner«.

Ja, JFK in Nikita Hruščov sta izgledala tako lunatično kot Kim Džong Un – nenehno sta izvajala poskuse z atomsko bombo. In JFK je bil medtem high, na amfetaminih in drugih narkotikih, ki so mu blažili vse tiste bolezni in bolečine.

In imeli so kaj blažiti, saj so ga mučili spastični kolitis, Crohnova bolezen, Addisonova bolezen, močni glavoboli, diareja, previsok holesterol, dehidracija, abscesi, nespečnost, prostatitis in kakopak hrbtenica, ki ga je tako bolela, da se pogosto sploh ni mogel premikati. Neprestano je hodil na preiskave, tedne in mesece preživljal v bolnišnicah, nenehno doživljal kolapse, kome in kirurške posege, nekajkrat pa je bilo že tako hudo, da ga je duhovnik dal v poslednje olje. Toda vse to je ostalo pod radarjem – totalna in absolutna skrivnost. Njegovi tekmeci – republikanski in demokratski – so se skušali dokopati do njegovih zdravstvenih kartotek, a te so bile spravljene v sefu, ki ga ne bi odprla atomska bomba.

Zato je njegov predvolilni štab med predsedniško kampanjo zgrabila takšna panika, ko je nenadoma izginila njegova medicinska torba, v kateri so bile vse tablete, ki jih je užival. »Če jo dobi druga stran, je z nami konec!« Z njim bi pa bilo definitivno konec, če bi javnost izvedela za njegove serijske seksualne eskapade, za njegovo manično, nevrotično seksualno nenasitnost. Imen vseh tistih žensk si ni zapomnil, za peting ni imel časa, hotel je sloveti kot »beast of the East«. Imel je celo »zvodnika«, ki je nadomeščal Tinder. »Slam, bam, thank you, ma’am!« Ko je bil predsednik, je spal z Ellen Rometsch, ki je bila verjetno vzhodnonemška vohunka, in Judith Exner, ki je bila mafijska vohunka. Že zgolj to razkritje bi ga ubilo prej kot Lee Harvey Oswald, a so mediji sklenili, da bodo njegovo zunajzakonsko forniciranje zamolčali.

Koraki smrti

Prvega avgusta 1943 je poveljeval enemu izmed patruljnih torpednih čolnov, ki so ponoči napadli japonski konvoj, toda najslabše jo je odnesel prav njegov čoln, PT-109: japonski rušilec ga je presekal na dvoje. To je bil edini ameriški patruljni torpedni čoln, ki je bil med II. svetovno vojno presekan na dvoje. JFK je veljal za slabega, neizkušenega poveljnika, poleg tega je pustil med bitko prižgan le en motor, tako da čoln potem ni mogel pravočasno speljati. JFK je bil kriv za polomijo. Dva člana posadke sta umrla, ostali – s Kennedyjem vred – pa so pet ur plavali do nekega otočka. Kennedy se je potem sedem dni prebijal do novozelandske enote, ki je nato rešila njegovo posadko.

Mediji in tiskovne agencije, ki so med vojno potrebovali pozitivne, junaške zgodbe, so Kennedyja takoj napihnili v pogumnega in neustrašnega junaka, ki je rešil svoje može. »Kennedyjev sin – junak na Pacifiku!« »Kennedyjev sin jih je na Pacifiku rešil deset!« Kennedy ni bil poraženec, temveč zmagovalec! Ne očkov sin, temveč ameriški junak! Ne ta, ki je zamočil, temveč ta, ki je tvegal življenje!

A tako je deloval tudi kasneje. Spomnite se le razvpite kubanske raketne krize: JFK je dražil Sovjete (Kuba, Berlin, Laos, Južni Vietnam ipd.), s čimer je še dodatno razjezil Hruščova, ki je bil zgrožen nad tem, da so Američani »našo deželo obkolili z vojaškimi bazami in jedrskimi raketami«. Zato je leta 1962 na Kubo – na »ameriško dvorišče« – namestil jedrske rakete, ki bi lahko brez težav zadele Belo hišo.

Ameriški vrhovni štab je terjal letalski napad na izstrelitvene ploščadi ali invazijo, JFK pa se je odločil »le« za pomorsko blokado Kube – in skrivna pogajanja. Zunanji minister Dean Rusk je famozno oznanil: »Gledali smo se iz oči v oči, a je Hruščov trepnil.« Ne, ni trepnil, ampak je prišlo do kompromisa: Hruščov je obljubil, da bo s Kube umaknil rakete in da jih tja ne bo več namestil, JFK pa je v zameno obljubil, da bo iz Turčije umaknil jedrske rakete Jupiter in da ne bo nikoli napadel Kube. Quid pro quo. Drug drugega sta popraskala po hrbtu. Roka je umila roko. Le da Američani tega niso vedeli – mislili so, da so se Sovjeti prestrašili in zbežali. In da sta JFK in Hruščov le tekmovala v nepremičnem zrenju v nič.

JFK bi dočakal konec, če bi javnost izvedela za njegove serijske seksualne eskapade, za njegovo manično, nevrotično seksualno nenasitnost.

A le zakaj bi Amerika napadla Kubo, če je bilo povsem jasno, da bi Sovjeti potem takoj napadli in zaplombirali Berlin? Sploh pa, Sovjeti niso potrebovali Kube – tako kot Američani niso potrebovali Berlina.

Hruščov je na ameriško dvorišče namestil jedrske rakete, ne da bi JFK to sploh opazil, toda zmagovalec in junak, ki je svet rešil pred »holokavstom« (Bobbyjev izraz), je potem postal prav JFK. Tako kot na Solomonovih otokih, kjer mu je japonski rušilec presekal torpedni čoln.

Tu postane jasno, zakaj je JFK tako nenasitno, manično in panično seksal. Slišali smo sicer različne interpretacije: ker ga mama Rose, hladna in distancirana tercijalka, ki je zavračala izražanje čustev, ni nikoli objela ali poljubila, ker je bil prepričan, da bo zaradi vseh tistih bolezni hitro umrl, pa je hotel vsak dan živeti tako, kot da je njegov zadnji, ker sta nenadoma umrla njegova brat Joseph Jr. (v letalski nesreči med vojno) in sestra Kathleen (v letalski nesreči po vojni), ga je to le še utrdilo v prepričanju, da je vsak dan lahko tvoj zadnji. »Nenehno je slišal korake smrti,« so rekli.

Zdaj pa pomislite: kdaj ima človek zares občutek, da je to morda njegov zadnji dan? Kdaj res sliši korake smrti? Točno – v času, ko svetu grozi jedrska apokalipsa. Kaj, če je JFK ustvarjal vzdušje jedrske apokalipse, da bi dobil izgovor za seks? In kaj, če je svet potem reševal, da bi lahko še naprej seksal?

Profil brez poguma

Leta 1956 je objavil knjigo Profili poguma (Profiles in Courage), v kateri je sportretiral osem senatorjev, ki so v nekem trenutku sprejeli »nepriljubljene odločitve« in dali državnim interesom prednost pred svojimi osebnimi ali strankarskimi interesi, s čimer so pokazali pogum in tvegali kariero (mnogi so dvomili, da je res sam napisal to knjigo), toda ko je postal predsednik, ni nikoli pokazal takšnega poguma, ampak je dajal prednost »osebnim« interesom – ratingom, imidžu, priljubljenosti in ponovni izvolitvi. Prednost je dajal svojemu profilu, ne pa pogumu.

Morda pa knjige, ki mu je prinesla Pulitzerjevo nagrado, vendarle ni napisal sam.

Julija 1962 je dal v Ovalno pisarno, kabinet in knjižnico skrivaj namestiti prisluškovalno-snemalne naprave, toda ne zato, da bi koga izsiljeval, temveč zato, da bi imela prihodnost čim boljši vpogled v njegovo zapuščino – da bi lahko njegovi biografi dojeli vse nianse njegove kompleksnosti, da bi lahko zabeležili vsako njegovo zgodovinsko besedo in da bi lahko sledili njegovemu ustvarjanju zgodovine. Vrhunec: ko je v diktafon izpovedal, da je predlagal vojaški puč proti južnovietnamskemu diktatorju Diemu, svojemu »prijatelju«, ki so ga pučisti potem likvidirali. V naslednjih letih je potem tam, v vietnamski vojni, umrlo tri milijone civilistov in skoraj 60 tisoč ameriških vojakov. Toliko o »eksperimentiranju z mirom«. In toliko o dosežkih.

Ko so pohlepni jeklarji aprila 1962 sklenili, da bodo zvišali cene za 3,5 odstotka, jih je prosil, naj se tej podražitvi odpovejo, ker bi ogrozila javni interes, ekonomsko zdravje in nacionalno varnost, a so obsceno vztrajali, tako da jim je napovedal vojno – sprožil je serijo preiskav, pregledovati je začel njihove račune, hotelske račune njihovih direktorjev, stroške za nočne klube. In to je počel tako odločno, nepopustljivo in neizprosno, da so se jeklarji zlomili in podražitev preklicali.

To je bila njegova najboljša poteza. 22. november 1963 JFK, ki je imel ves čas mandata izredno visoke ratinge (okrog 72, 73, včasih celo več), je tako nasedel mitu o svoji priljubljenosti, da je 22. novembra 1963 odpotoval v Dallas, ki je tedaj slovel kot leglo nestrpnih, agresivnih, militantnih ultradesničarskih skupin – in tam potem paradiral v odprti limuzini.

Nič, nič – le na vsak način je hotel biti viden. Hotel je, da bi tudi vsi Teksašani ob pogledu nanj tako uživali, kot je sam užival ob pogledu nase.

In limuzina je peljala zelo, zelo počasi, le slabih 20 kilometrov na uro. In policijski motoristi niso peljali ob limuzini, temveč za njo. In telesni stražarji so hodili ob limuzini, namesto da bi stali na stopničkah limuzine. In hodili so tako daleč od limuzine, da niso motili razgleda na Kennedyja ali pa ustvarjali vtisa, da se Kennedy koga boji, še najmanj svojega ljudstva, ki se je zbralo ob cesti. In peljal se je mimo visokih stavb, ki jih ni nihče pregledal, kaj šele zapečatil. In vsa okna so bila na stežaj odprta. In ko je predsedniška kolona, dolga skoraj kilometer, peljala mimo teh stavb, ni nihče preverjal oken in streh. In policisti in varnostniki, ki so stali ob cesti, niso bili obrnjeni proti stavbam in ljudem, ampak so navdušeno in fenovsko strmeli v Kennedyja in Jackie, sanjski par.

JFK pred 60 leti v Dallasu ni imel nobenih možnosti.