Prava smer

Vlada Roberta Goloba ima pravilno usmeritev, ne »vleče je na desno«, napredek je opazen, pravi Lidija Jerkič, prva slovenska sindikalistka, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. »Z vidika sindikatov, delavcev in konec koncev tudi državljanov je premik na boljše očiten,« razlaga. Kako, jo vprašamo, kje to vidi, kako lahko to dokaže? »Enostavno,« odgovarja, »vprašanja, ki jih ta vlada odpira, so pomembna in rešitve, ki jih v vladi predlagajo, so prijaznejše do splošne populacije ali večine državljanov kot pa elite. Odnos do socialnega dialoga je boljši. Vključenost široke javnosti, tudi nas, sindikatov, je v postopke priprave predpisov boljši, kot je bil v preteklosti. Predvsem pa v sindikatih zaznavamo njihovo iskreno željo, da bi z nami imeli dialog.« Lidija Jerkič, ki je v zadnjih štirih letih sodelovala z vladami Mira Cerarja, Marjana Šarca in Janeza Janše, pravi, da je na tej njeni lestvici ekipa Roberta Goloba na prvem mestu.

Eden od obrazov nove generacije mladih aktivistov, voditeljica Inštituta 8. marec Nika Kovač, pravi, da se je vzdušje v Sloveniji spremenilo: »Ta vlada ne napada, ne žali in ne grozi po družbenih omrežjih. Vedno lahko izrazimo kritiko in očitno je tudi, da se zaveda pomena civilne družbe, ki je del demokratičnih procesov.« Nika Kovač je vodila vladni strateški svet za preprečevanje sovražnega govora. V svetu so izdelali več kot 50 predlogov, ki so jih poslali posameznim ministrstvom, da jih vključijo v svoje reforme. Vladni urad za komuniciranje njihove zahteve že upošteva. »Pomembno za nas je, da so zdaj mnoge od naših zahtev vendarle uslišane in tudi sprejete. Tako smo na primer uspeli tudi z našimi zahtevami po ohranitvi standardov šolskih svetovalnih služb, uspešni smo tudi pri zaščiti žrtev družinskega nasilja,« našteva. »Vzdušje je absolutno drugačno, ni osiranja, ni skrivanja odločitev pred javnostjo, ni nekakšnih zahrbtnih političnih agend, sodelovanje je plodnejše,« pravi tudi Goran Forbici, direktor mreže nevladnih organizacij CNVOS.

Tudi iz preostalih delov družbe številni poročajo o spremembah na bolje. Sodna veja oblasti je pri rušenju demokratičnih standardov pogosto prva tarča napadov, tudi pod prejšnjo vlado Janeza Janše je bila. Zdaj je drugače, pravi predsednica Slovenskega sodniškega društva Vesna Bergant Rakočević (op.a. - njeno celotno izjavo objavljamo na koncu članka ***). Sodniki sicer pričakujejo, da bo vladajoča koalicija v skladu z obljubami in tudi odločbo ustavnega sodišča do konca tega leta popravila njihove plače in tako zelo konkretno dokazala spoštovanje sodne veje oblasti, a vsaj v principu so se stvari že obrnile na bolje. »Verbalnih napadov na sodstvo in omalovaževanja sodnikov s strani vladnih predstavnikov dejansko ni več zaslediti. To je vsekakor pozitivna sprememba. Odnos izvršne veje oblasti do sodstva se je v tem smislu, torej na deklarativni ravni, izboljšal, kar tudi samo zase ni nepomembno,« pravi Vesna Bergant Rakočević.

»Vlada Roberta Goloba ima pravilno usmeritev, ne »vleče je na desno«, napredek je opazen.«

– Lidija Jerkič, ZSSS

Eden največjih, že zgodovinskih uspehov koalicije pod vodstvom Roberta Goloba je bilo sprejetje novele zakona o RTV Slovenija. Po skoraj 20 letih se je politika samoomejila in se umaknila iz programskega sveta nacionalke. Že skorajda ponarodela fraza, da si vsi politiki, levi ali desni, vedno znova prizadevajo dobiti ali obdržati nadzor nad mediji in da so v tem smislu vsi isti, se je zkazala za napačno. Politiki sedanje koalicije so največji javni zavod prepustili neodvisni civilni družbi, katere predstavniki so po novem zastopani v novem Svetu RTV. Ta poteza pa utegne imeti še pomembnejše učinke. Vse več je tudi dokazov, da je bila odločitev pravilna. Gledanost RTV Slovenija se povečuje. »Za temeljito analizo gledanosti je treba upoštevati, da se spremembe običajno pokažejo v nekoliko daljših časovnih obdobjih. Vseeno pa podatki o gledanosti v oktobru 2023, v primerjavi z gledanostjo v enakem obdobju lani, kažejo na pozitivno rast gledanosti oddaj. Višja je bila povprečna gledanost Prvega dnevnika ali Poročil ob petih,« so nam odgovorili iz RTV Slovenija. Prav tako je opazen skok zaupanja v RTV, kot je izmerila zadnja raziskava Valicona Ogledalo Slovenije. RTV je ob tem postala še bolj kritična do vladajočih: večna trditev desnice, da je neodvisna civilna družba zgolj paravan za levico in da nihče zares ni neodvisen, se je izkazala za napačno.

Drugi zgodovinski uspeh koalicije pod Golobovim vodstvom je bila ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, kar je še eden od ukrepov, ki ga v zadnjih dvajsetih letih posamezne vlade niso bile sposobne izpeljati. Mnogi so v Sloveniji v preteklosti zahtevali, naj se politiki končno odločijo: So za javno ali za zasebno zdravstvo? Te zahteve so bile navadno izrečene z mislijo na dvoživkarstvo zdravnikov, dejansko pa glavni spodbujevalec prepletenosti javnega in zasebnega zdravstva tiči v dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju, v tem davku, ki ga – le še do konca leta – pobirajo komercialne zdravstvene zavarovalnice in ga prelivajo v krepitev svojih zasebnih zdravstvenih mrež, v katerih nato delajo javni zdravniki. Z njegovo ukinitvijo bo privatizirano zdravstvo izgubilo stabilen in javno subvencioniran vir financiranja. S tem, ko je vlada ukinila dopolnilno zavarovanje, se je hočeš nočeš dolgoročno odločila za sistem javnega zdravstva, ki ga bo sedaj treba okrepiti.

»Ta vlada ne napada, ne žali in ne grozi po družbenih omrežjih. Vedno lahko izrazimo kritiko in očitno je tudi, da se zaveda pomena civilne družbe, ki je del demokratičnih procesov.«

– Nika Kovač, Inštitut 8. marec

V pravo smer gre tudi boj proti socialnim neenakostim. Anita Ogulin iz Zveze prijateljev mladine Moste - Polje ne pozabi ponoviti, da so na socialnem področju »skorajda vsi primeri, s katerimi se humanitarne organizacije dnevno ukvarjamo, na neki način nadgradnja stanovanjske problematike. To je problem vseh problemov.« Kljub temu pa so skorajda vse pretekle vlade stanovanjsko področje zapostavljale ali zatrjevale, da bo težavo rešil trg. Ena od koalicij, ki je na tem področju vendarle nekaj naredila, je bila koalicija pod vodstvom Marjana Šarca leta 2019. Z dokapitalizacijo tedanje slabe banke v višini dobrih 12 milijonov evrov ji je uspelo odkupiti zemljišča, namenjena za gradnjo javnih najemnih stanovanj. Naslednja vlada Janeza Janše v ta namen kasneje ni prispevala nobenega denarja neposredno iz proračuna, koalicija pod Golobovim vodstvom je že letos zagotovila 25,5 milijona evrov za gradnjo javnih stanovanj, v prihodnjih letih pa naj bi zagotovili do 50 milijonov evrov na leto, če bodo projekti pripravljeni, s ciljem, da se bo ta stalni sistemski vir financiranja ustalil pri 100 milijonih na leto.

Institucija, ki bo ta javni program izvrševala, je republiški stanovanjski sklad, ki ga od leta 2015 vodi Črtomir Remec. Kako so tam zadovoljni z novo politiko? »Moj sogovornik na vladi je državni sekretar na ministrstvu za solidarno prihodnost Klemen Ploštajner in lahko rečem, da od prvega dne dalje delo poteka odlično. V stiku sva skorajda vsak dan, pogosto delamo tudi do poznih večernih ur. Da bi dosegli preboj na tem področju, smo, če se izrazim simbolično, skalo že premaknili. Procesi tečejo v pozitivni smeri veliko bolj kot pri prejšnjih vladah. Lahko samo povem, da brez državnega sekretarja Ploštajnerja to ne bi bilo mogoče,« pravi. V zadnjih dveh letih je republiški stanovanjski sklad v povprečju zgradil okoli 750 javnih stanovanj na leto, a skorajda izključno na račun zadolževanja. Če bo uspelo vladi zagotoviti 100 milijonov evrov na leto, če bosta sprejeta nov nacionalni stanovanjski program in nov stanovanjski zakon, bi to pomenilo, da se bo ta trend nadaljeval, pravi. Drži, da so v koaliciji letos dvignili minimalno plačo in očitno našli denar tudi za novo uskladitev socialnih transferjev z naslednjim letom, a ukrepi na stanovanjskem področju utegnejo imeti veliko bolj daljnosežne in pozitivne učinke za socialno šibke.

Kriz, s katerimi se je po prevzemu oblasti soočila vlada Roberta Goloba, je bilo več in prva med njimi je bila energetska. Nad energetskim sistemom v Sloveniji bdi neodvisna agencija za energijo. Ta ocenjuje, da se je Slovenija pod vlado Janeza Janše z energetsko krizo in draginjo spopadla z neciljnimi ukrepi, ki jih EU ni priporočala, Golobova vlada pa je boj proti draginji nadaljevala s ciljno usmerjenimi ukrepi. Z znižanjem davkov, trošarin in »določitvijo najvišje dovoljene cene električne energije in zemeljskega plina je stroške energetske oskrbe za gospodinjstva in nekatere zaščitene skupine odjemalcev pomembno znižala«. Natančneje, v povprečju je vlada končne cene znižala za 20 odstotkov. Hkrati s tem pa je trg tudi stabilizirala. »Izjemno visoke cene energije na veleprodajnih trgih so neugodno vplivale na poslovanje dobaviteljev na maloprodajnih trgih tudi v naši državi. Vlada se je na te razmere odzvala učinkovito, saj je z uvedbo nadomestne oskrbe zagotovila vsem odjemalcem, ki bi v takih razmerah ostali brez dobavitelja, samodejni prehod k drugemu dobavitelju,« so zapisali v agenciji.

Zadnja kriza, s katero se je vlada soočala, so bile poplave. Poveljnik civilne zaščite Srečko Šestan, ki je bil priča mnogim katastrofam v preteklosti, priznava, da tako učinkovitega in hitrega odziva oblasti doslej še ni doživel. »Ne pozabite, da sanacija potresa v Bovcu leta 2004 še vedno ni končana. Tokrat pa, četudi je bila katastrofa neprimerljiva, tečejo stvari veliko hitreje. Pomoč še nikoli ni bila izplačana v tako kratkem času, razlog za to pa so bile hitre zakonske spremembe,« pravi. Vlada je do 9. novembra izplačala že za 410 milijonov evrov, v okviru interventnih ukrepov pa je doslej delo končano na 590 deloviščih, na 400 kilometrih vodotokov, kjer je posledice poplav saniralo 1500 delavcev s 1000 gradbenimi stroji. Seveda pa so to zgolj obliži na rano, komentira Igor Zelnik, biolog z Biotehniške fakultete in član Slovenskega društva za zaščito voda: »Ti prvi ukrepi so namenjeni reševanju eksistencialnih stisk ljudi. Na večje premike še čakamo.« V šali pove, da je v preteklosti poleg upravne pameti, ki je dovoljevala gradnjo na poplavnih področjih, odpovedala tudi zdrava pamet. Zdaj pa so končno tudi v nekaterih lokalnih okoljih prišli do spoznanja, da hiše tik ob rekah pač ne morejo stati. Vsaj zdrava pamet se vrača.

»Verbalnih napadov na sodstvo in omalovaževanja sodnikov s strani vladnih predstavnikov dejansko ni več zaslediti. To je vsekakor pozitivna sprememba.«

– Vesna Bergant Rakočević, predsednica sodniškega društva

Koalicija pod vodstvom Roberta Goloba je v zadnjih dveh letih storila tudi nekaj napak. Največja je bila zgrešena zdravstvena reforma. Odstopljeni minister Danijel Bešič Loredan je bil s svojo ekipo prepričan, da bo z velikimi investicijami v zdravstveni sistem tega zmogel po nekakšni avtomehanični logiki spraviti na najvišje vrtljaje. A je dosegel prav nasprotno. S tem, ko je zdravstvu namenil veliko denarja, so postali zasebni koncesionarji še atraktivnejši, saj pri njih plače niso omejene tako kot v javnem sektorju. Motivacija za delo v javnem zdravstvu in v rednem delovnem času je splahnela. Vendarle je Golob to napako popravil: Loredana je zamenjal in ministrstvo za zdravje je sedaj dobilo še eno priložnost, da trende obrne v pozitivno smer in dejansko okrepi javno zdravstvo. Drugo napako je Golob storil, ko je lani oktobra precej vihravo in samovoljno zaustavil davčno reformo ter napovedal, da v času njegovega mandata nepremičninskega davka ne bo. Kar je razočaranje, saj bo naslednje leto minilo že 30 let od prvega poskusa, da bi v Sloveniji dobili ta davek, s katerim bi veliko pravičneje obdavčili nepremičnine, predvsem pa uredili nepremičninski trg, ki ga danes najbogatejši uporabljajo kot investicijsko priložnost. A vsaj v Levici in v SD pravijo, da Golobova izjava ni dokončna. In poleg tega je koalicija nove proračunske vire poiskala pri kapitalu.

Najuspešnejše in najrazvitejše države poberejo veliko davkov, s katerimi financirajo javne storitve, ki so na tak način cenejše, kot če bi jih zagotavljal trg. V Sloveniji smo na tem področju v zadnjem času nazadovali. Zaradi šibkih vlad in močnega pritiska delodajalskih organizacij so politiki po letu 2004 sprejemali reforme, s katerimi so davke v imenu razbremenitve najproduktivnejših nižali. Leta 2019 so recimo davčni prihodki znašali 38,1 odstotka BDP, do leta 2022 pa so padli na 37,8 odstotka, medtem ko je povprečje v EU 41,2 odstotka. Najrazvitejše socialne države, kot je Belgija, z davki poberejo 45 odstotkov BDP, najmanj razvite, kot je Romunija, pa zgolj 27 odstotkov. Politikom je najlažje davke nižati in to je storila tudi prejšnja vlada. Če bi se davčna reforma vlade Janeza Janše obdržala, bi proračun do leta 2025 izgubil 800 milijonov evrov. Koalicija pod Golobovim vodstvom je reformo zaustavila. A ne le to. Izjava finančnega ministra Klemna Boštjančiča, da ministrstvo pod njegovim vodstvom ne bo vpeljevalo novih davkov, se k sreči ni uresničila.

Prvi pogoj, da bi tudi v Sloveniji – po 20 letih obljub – dobili sistem dolgotrajne oskrbe, so bili namreč prav novi davki. Vlada Janeza Janše je sicer ta že prej napisani zakon sprejela, vendar ni zagotovila virov, ni zagotovila denarja zanjo, kar pomeni, da zakona dejansko ni bilo mogoče izvesti. A Golobova koalicija je uvedbo dolgotrajne oskrbe, to 20 let ni uspelo nobeni vladi in so problem odlagale v predal, dejansko uresničila. Državni proračun bo za dolgotrajno oskrbo na leto namenjal do 190 milijonov evrov, od 1. julija 2025 pa bodo nova potrebna sredstva prišla z obveznim prispevkom za dolgotrajno oskrbo v višini enega odstotka, ki ga bodo delodajalci in delojemalci plačali od bruto plač, upokojenci pa od neto pokojnin. Ministrstvo za solidarno prihodnost predvideva, da bodo z novim prispevkom dobili 620 milijonov evrov na leto.

Hkrati s tem želi Golobova vlada sicer začasno in zaradi sanacije poplav dodatno obdavčiti predvsem kapital, ki je v Sloveniji podpovprečno obremenjen. Z zakonom o obnovi naj bi vpeljali poseben davek na bilančno vsoto bank, napovedujejo pa tudi dvig obdavčitve dobičkov za tri odstotne točke, z 19 na 22 odstotkov. Tudi to je bila za slovenske razmere izjemna odločitev, ki pa je seveda povzročila ogromno upora pri delodajalcih in bankah.

Ena od v tem tisočletju najbolj reformno naravnanih vlad je bila vlada Boruta Pahorja. Pahorjeva vlada je leta 2008 delo začela v podobnih okoliščinah kot Golobova. Po šoku z vlado Janeza Janše je njegova stranka dobila podporo in pričakovanja, da bo izvedla pomembne spremembe, so bila velika. Pahorjeva vlada je dejansko začela reševati največje težave. Prva vlada Janeza Janše je populistično razplamtevala spor s Hrvaško in na mejo z našo sosedo pošiljala policijske specialce, Borut Pahor pa je z arbitražnim sporazumom in referendumom odnose s Hrvaško popravil. Pahorjeva vlada je prvič z agencijo AUKN po finskem vzoru začela umikati politiko iz upravljanja državnega premoženja, hotela je tudi spremeniti RTV-zakon – a je bila na referendumu neuspešna. Uspešno se je lotila še ene nepopularne teme: izbrisanih. In začela je pokojninsko reformo, ki so jo tedaj od Slovenije zahtevale tudi mednarodne institucije in ki se je vlada Janeza Janše ni želela dotakniti. Pahorjeva vlada je na koncu padla. Nož v hrbet so ji zasadili politični prijatelji, sindikati, ki so podpirali referendume proti vladi, tudi pokojninskega.

Na Nizozemskem imajo pregovor, ki pravi: Vse, kar ima vrednost, je krhko. V zadnjem obdobju na Nizozemskem ta pregovor številni uporabijo v povezavi z EU.

Veliko politikov, predvsem na Vzhodu, namreč z EU ravna kot s siroto. Najlažje je na »evropske birokrate« projicirati težave, za katere so dejansko odgovorni domači politiki ali globalne razmere. Tak je recimo madžarski premier Viktor Orbán, ki poskuša iz EU narediti dežurnega krivca. A nekaj podobnega velja tudi za demokracijo. Tudi demokracija je krhka, veliko bolj kot kak avtoritarni režim. Demokracija je krhka predvsem zato, ker sta v demokraciji svoboda govora in kritika načeloma zelo široki in ker kritika ni zaman: če sanjamo o drugi vladi, jo lahko v demokratičnih razmerah hitro dobimo. V začetku tega članka je sindikalistka Lidija Jerkič najbolj jasno od vseh pohvalila vlado Roberta Goloba. Brez zadržkov je povedala, s čim se strinja. V preteklosti bi bila morda zavoljo imidža politične neodvisnosti veliko bolj sramežljiva, raje bi dodala še kak »ampak« ali »vendar«. A vsaj sindikati so svojo zgodovinsko lekcijo s tega področja že dobili. Svoboda govora v demokraciji pomeni tudi, da lahko brez strahu pred etiketiranjem poveš, kaj je dobro, boljše in prav.

***

Celotna izjava predsednice Slovenskega sodniškega društva Vesne Bergant Rakočević:  "Verbalnih napadov na sodstvo in omalovaževanja sodnikov s strani vladnih predstavnikov dejansko ni več zaslediti. To je vsekakor pozitivna sprememba. Odnos izvršne veje oblasti do sodstva se je v tem smislu, torej na deklarativni ravni, izboljšal, kar tudi samo zase ni nepomembno. Vendar so tu še drugi aspekti spoštovanja sodne veje oblasti, neodvisnosti sodstva in sodnikov. Sodniki smo bili sprva počaščeni, da smo v predsedniku vlade dobili neposrednega sogovornika, ki je odločno napovedal, kako, kdaj in zakaj bo odpravil anomalije našega materialnega statusa. Nato pa smo bili izredno neprijetno presenečeni, ko je vladna stran ta svoj zakon umaknila iz državnega zbora kljub pozitivnem mnenju neodvisnih ustavnopravnih strokovnjakov. Sledilo je izčrpljujoče, sicer korektno dogovarjanje z Ministrico za javno upravo glede uvrstitve sokdnikov v nov sitem plač v javnem sektorju, pa je Vlada tik pred zdajci iz svojega lastnega predloga dogovora s sodniki umaknila začetek njegove uveljavitve 1. 1. 2024, ki je bil za nas ključen. Naj spomnim, da je bila obljuba predsednika vlade je sprememba s 1. 1. 2023. Zdaj čakamo na uveljavitev odločbe Ustavnega sodišča U-I-772/21, za kar je US določilo rok 3. 1. 2024. To bo kar dober lakmusov papir za vlado, da  pokaže, koliko de facto ceni neodvisnost sodstva in pravno državo oz. kako spoštuje odločbe sodišč."