Zaščitite žrtve posilstev!

Marca lani sta v središču Ljubljane moška posilila dekle, ki se je iz nočnega kluba odpravilo na avtobusno postajo. Kaznivo dejanje je posnelo več varnostnih kamer, ki so potrdile, da se je žrtev upirala, posilstvo je potrdil ginekološki pregled, dokazno gradivo je bila tudi semenska tekočina storilcev v žrtvi in na njej in slabo leto dni kasneje sta bila kosovska državljana obsojena na šest let zapora in petletni izgon iz države. Višje sodišče pa je zdaj sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. Kako je to sploh mogoče? Ali drži občutek, da je odstotek razveljavljenih obsodb za posilstvo res odstopajoče višji od splošnega? In zakaj je tako ravno na področju kazenskega prava z najobčutljivejšimi žrtvami, kjer bi kazenski postopki morali potekati kar se da hitro in učinkovito?

Po neuradnih, a zanesljivih podatkih višje sodišče sodbe ni razveljavilo, ker bi se pojavil dvom o krivdi storilcev. Neposredni dokazi pač ne puščajo nobenega dvoma o tem, da je šlo za posilstvo. To je tudi razlog, zakaj sodišče po razveljavitvi sodbe obsojenih Fatona Sallauke in Besima Selmanija, ki že prestajata zaporno kazen, ni izpustilo na prostost, pač pa jima je do pravnomočnosti sodbe odredilo pripor. Iz zapisa v časniku Delo izhaja, da je bila sodba razveljavljena, ker »obstaja še vedno nekaj nejasnosti, kako naj bi kaznivo dejanje potekalo«. Prvostopenjsko sodišče pa bo v ponovljenem postopku po navodilih višjega sodišča moralo podrobneje ugotoviti, ali je bil v ravnanju obeh storilcev podan zakonski znak zaporednosti oziroma ali sta se zavestno odločila za posilstvo drug za drugim ali ne.

Pravni formalizem

Po naših informacijah to drži, višje sodišče je sodbo v bistvu razveljavilo zato, ker na sojenju po njihovem mnenju bodisi ni bilo dovolj dobro razčiščeno oziroma ugotovljeno, ali je šlo za zaporedno, torej skupinsko posilstvo, kot je v obtožnici zatrjevalo tožilstvo, bodisi to v sodbi ni bilo dovolj dobro obrazloženo. Da ne bo dvoma, je to treba ponoviti kar se da razumljivo. Višje sodišče je razveljavilo obsodbo ter vse vpletene na čelu z žrtvijo napotilo v ponoven postopek zgolj zato, ker naj bi bilo treba bolje razjasniti, ali je med obema posilstvoma minilo dovolj časa, da se šteje, da je šlo za dve zaporedni posilstvi ali dve ločeni posilstvi v zelo kratkem času. Prvo posilstvo se je namreč zgodilo v Knafljevem prehodu, drugo pa nekaj sto metrov stran in par minut kasneje v Parku slovenske reformacije.

Distinkcija naj bi bila pomembna, ker se kaznivo dejanje v enem in drugem primeru preganja po različnih odstavkih 170. člena kazenskega zakonika, ki tudi predvidevata različno visoko zagroženo kazen. Zaporedno posilstvo spada med težje oblike posilstva in je zato kaznivo s kaznijo od treh do petnajstih let zapora in ne le s kaznijo od enega do desetih let, kot velja za posilstvo, ki ni skupinsko. Prav zato pa je odločitev višjih sodnikov še kvečjemu bolj nerazumljiva. Storilca namreč nista bila obsojena na kazen, ki je višja od najvišje dovoljene kazni za običajno obliko posilstva in je postavljena pri desetih letih. Obsojena sta bila zgolj na šest let zapora. Sodba na ponovljenem sojenju oziroma na koncu pravnomočna sodba se tako zelo verjetno ne bo prav v ničemer razlikovala od prvotne razveljavljene – razen morda v odstavku kazenskega člena, ki je bil uporabljen za obsodbo. V nobenem primeru pa se sodba ne bo v ničemer bistveno razlikovala od prvotne. Edino realno posledico te odločitve sodnikov bo občutila le žrtev, ki bo prisiljena skozi celoten, neskončno težak in neprijeten sodni postopek še enkrat.

Mrcvarjenje žrtev

In višji sodniki bi to lahko preprečili, tudi če so se odločili za pravni formalizem, ki se navzven vidi kot nerazumljivo črkobralstvo. Višje sodišče ima namreč vedno tudi možnost samo dokončno razsoditi o zadevi. Pravzaprav imajo celo takšna navodila, saj to prispeva k zmanjševanju sodnih zaostankov, ki prav na področju kazenskega prava še vedno vztrajajo. Ali bi višji sodniki opravili nekaj dodatnih dokaznih sklepov in potrdili, da je šlo za skupinsko posilstvo ter sodbo potrdili, ali pa dejanje prekvalificirali v običajno obliko posilstva in prav tako dokončno razsodili, ne da se izvaja ponovljeno sojenje. To možnost – da bi kaznivo dejanje prekvalificirali, če dejanja dveh kosovskih državljanov ni mogoče šteti za skupinsko posilstvo – je sicer imelo tudi prvostopenjsko sodišče samo. V obeh primerih bi sodišče zadevo zaključilo na način, da bi bilo pravici zadoščeno s kar najmanjšim obremenjevanjem žrtve.

V povprečju je razveljavljena vsaka šesta obsodba za posilstvo. Med letoma 2016 in 2019 je bila razveljavljeno celo vsaka tretja.

Nekje je bila torej storjena napaka, ki v ničemer ne posega v pravice obtoženih oziroma obsojenih (ali kogarkoli drugega), pač pa le v pravice žrtve. Ali je to napako storilo prvostopenjsko sodišče ali višje, je z vidika žrtve povsem vseeno. Dodatna težava je, ker se to dogaja ravno na področju kazenskega prava, kjer so zaradi narave kaznivih dejanj žrtve najbolj zaznamovane in posledično najobčutljivejše in bi sistemska ureditev ter tudi akterji kazenskega postopka to morali upoštevati. Pravzaprav je položaj še najbližji tistemu, ko je kako kaznivo dejanje storjeno nad otrokom. V teh primerih po sodobnih merilih kazenskega prava kazenski postopki tečejo kar se da hitro in učinkovito in tako, da ima otrok kar najmanj, najmanjkrat in najmanj časa, opravka z organi pregona in pravosodja in po pravilu seveda nobenega opravka s storilcem. Če katere žrtve, bi žrtve spolnih napadov veljalo obravnavati po podobnih pravilih, ne nazadnje gre pogosto tudi za zelo mlade ženske, čeprav po črki zakona niso več otroci, ki se morajo v sodnih dvoranah potem soočati s svojimi napadalci.

Realnost je žal drugačna. Že dolga leta se nabirajo vprašljive sodbe prvostopenjskih in skorajda v enaki meri tudi višjih sodišč, ki žrtve postavljajo v nelagoden položaj dolgih, ponavljajočih se sojenj in drugih postopkov. S tem se tudi vsem bodočim žrtvam teh kaznivih dejanj pošilja slabo sporočilo, da v primeru prijave posilstva ali drugega spolnega napada ne bodo deležne potrebne zaščite državnih organov, pač pa prepogosto predvsem dodatne travme.

Razveljavitve in ponovna sojenja

To nedvomno kažejo tudi statistični podatki. Po podatkih tožilstva namreč splošen odstotek razveljavljenih prvostopenjskih obsodb v zadnjih desetih letih znaša pet odstotkov. To pomeni, da višja sodišča razveljavijo in v ponovno sojenje na prvo stopnjo pošljejo vsako 20. zadevo, kjer je bila prvotno že izrečena obsodilna sodba. Pri kaznivem dejanju posilstva je ta odstotek precej višji in v zadnjih nekaj letih znaša kar 15 odstotkov. Torej je na višjem sodišču razveljavljena skoraj vsaka šesta obsodilna sodba za posilstvo. Še grozljivejše pa je bilo stanje med letoma 2016 in 2019, ko je odstotek razveljavljenih sodb znašal kar 32 odstotkov, kar pomeni, da je bila pred višjim sodiščem razveljavljena kar vsaka tretja obsodilna sodba za posilstvo.

Žrtve spolnih napadov bi morale imeti kar najmanj, najmanjkrat in najmanj časa, opravka z organi pregona in pravosodja, ne pa obratno.

Na tožilstvu sicer poudarjajo, da odstotka nista povsem primerljiva, ker gre za različno velika vzorca, a razhajanja ni mogoče zanikati. Obsodilne sodbe za posilstvo so precej pogosteje razveljavljene in poslane v ponovno sojenje, kot je to glede obsodilnih sodb za kazniva dejanja nasploh. Razlog za to bi lahko bil tudi v včasih nekoliko težjem dokaznem postopku, saj ni vedno tako nedvoumnih neposrednih, materialnih dokazov kot v zgoraj omenjenem (skupinskem) posilstvu. Prav to pa je tudi dodatna težava dolgotrajnosti postopkov. V tovrstnih občutljivih zadevah, kadar je razsodba odvisna od pričevanj žrtve, prič ali storilcev, se spomini zaradi zunanjih ali notranjih vzrokov spreminjajo in tudi bledijo že s tedni in meseci, kaj šele z leti. Številne žrtve spolnih kaznivih dejanj v dolgotrajnih postopkih obupujejo nad pristojnimi organi in celo zavračajo nadaljevanje postopkov, da bi se lahko začele ozirati v prihodnost in nadaljevale svoje življenje. Dokazovanje teh kaznivih dejanj zato sčasoma postaja le še težje in verjetnost obsodbe vse manjša.

Razveljavitev poprej obsodilne sodbe za posilstvo, opozarjajo na tožilstvu, sicer ne pomeni nujno, da »na ponovnem sojenju ne bo prišlo do obsodbe«. To sicer drži. So pa takšni primeri, ko je obsodba za posilstvo razveljavljena in poslana v ponovno sojenje, kjer je potem rezultat enak, morda nekako še spornejši in vsekakor nerazumljivi. To namreč pomeni, da je bila razveljavitev nepotrebna oziroma da je višje sodišče zadevo razveljavilo zaradi nebistvenih vprašanj, namesto da bi sodbo prilagodilo samo in s tem preprečilo očitno nepotrebno ponavljanje postopkov, ki poleg žrtve ne nazadnje po nepotrebnem obremenjujejo tudi pravosodje.