Vlasta Jalušič / »V Gazi se dogaja genocid. In Slovenija bi morala že zdavnaj priznati Palestino.«

Dr. Vlasta Jalušič je ustanoviteljica Mirovnega inštituta, redna profesorica, avtorica, prevajalka knjig, odlična poznavalka del Hannah Arendt, filozofinje nemško-judovskega rodu, ki je ob spremljanju sojenja nacističnemu zločincu Adolfu Eichmannu v Jeruzalemu razvila tezo o banalnosti zla. Ravno to se dandanes dogaja v Gazi. Žrtve Hamasa postajajo storilci nezaslišanih dejanj, pri čemer obstaja popolna odsotnost samorefleksije in etične presoje dejanj izraelskih vojakov nad Palestinci, storjenih v imenu obrambe lastnega naroda.

Sediva v knjižnici Mirovnega inštituta, a hkrati že več kot leto dni živimo v času vojne. In še preden nam je uspelo najti pot do miru v Ukrajini, ali pa smo se na vojno navadili, se je razplamtel konflikt na Bližnjem vzhodu. Kako ga doživljate? 

Kar se dogaja v Gazi, je bilo pričakovano, zgodilo bi se prej ali slej. Ta vojna je, če sem cinična, zrasla na tleh Nobelovih nagrad za mir. V resnici miru ni vsaj od leta 1948, po razdelitvi ozemelj in pregonu Palestincev vojna poteka z različno intenziteto, lahko govorimo o premirjih, nikakor o miru. To se zgodi, kadar milijone ljudi potisneš v neznosen položaj brezpravnosti, jim odvzameš prostor za življenje, jih izbrišeš. In če to nasilje poteka dolga desetletja, ne moreš pričakovati, da brezup ne bo imel posledic. Ponoven prihod Benjamina Netanjahuja na oblast, poskus vzpostavljanja totalne nacionalne verske države, to, da so v državi začele prevladovati ekstremne militantne skupine, etnično čiščenje skozi agresivno naseljevanje ter hkratno vrenje in upor v samem Izraelu proti navznoter obrnjeni ekstremni politiki, a brez velikega uspeha, vse to je sprožilo vojno. Hkrati pa tudi položaj te države kot vojaške zaveznice ZDA in evropskih vplivnih držav nasproti razmeram na celotnem Bližnjem vzhodu, vojne proti terorizmu itd. Vse to smo vedeli, vse so vedeli tudi politiki Evropske unije, a so se delali, da konflikt med Izraelci in Palestinci ne obstaja. Da je daleč stran.

Zakaj je Evropska unija tako naklonjena Izraelu, državi, ki krši mednarodne pogodbe, mednarodno pravo, ki zagovarja kolektivno odgovornost? 

Načeloma gre pri tem za stališče Zahoda glede vprašanja, kaj storiti po holokavstu. Danes se o tem govori kot o »nemški travmi«, gre pa za »odgovornost« Evrope (znotraj nje Nemčije) do preteklih zločinov. Ali lahko zagotovimo, da se tovrstni zločini ne bodo zgodili »nikdar več«? V današnji situaciji je »nikdar več« mantra, ki zamegljuje dejstvo, da so »ponovitve« genocidov, drugod in na drugačen način, v današnjih svetovnih razmerah mogoče in se dogajajo.

Naj rečem grobo, v izhodišču antisemitska Evropa je kot pokolonialna tvorba probleme z judovsko manjšino »izvozila« na Bližnji vzhod. Tako kot danes poskuša »izvažati« prosilce za azil, migrante. Judje so bili stoletja evropski narod brez države, ki mu znotraj evropskih držav ni bilo dano, da bi bil pridobil politične pravice kot vseevropska manjšina. Preganjali so jih, jim odvzeli vse, na koncu so v času nacionalsocializma postali žrtve holokavsta. To, kako so evropske države ravnale z manjšinami, je bil tudi eden od razlogov za drugo svetovno vojno. Izrael je nastal s kolonialnim kupčevanjem z ozemljem po koncu druge svetovne vojne, potem ko so se Judje množično naseljevali na tem domnevno »nikogaršnjem«, v resnici pa palestinskem ozemlju pod britanskim nadzorom. Namesto prvotno zamišljene skupne države, ki naj bi nastala na tem ozemlju brez pravih meja, so se zgodili delitev ozemlja in etnično čiščenje, preseljevanje prebivalstva, vzpostavila se je naseljeniška država Izrael, ki je začela delovati kot zaprta nacionalnoverska družba s tendenco širitve in dominacije priseljencev. Glede na zgodovinske izkušnje bi pričakovali, da bo ta država prevzela odgovornost vsaj za palestinsko prebivalstvo, ki je pod kolonialno okupacijo brez države živelo na tem območju. To se ni zgodilo, nasprotno.

Vse to je v desetletjih pripeljalo do stanja, da Evropa in ZDA, ki imajo na tem delu sveta lastne interese, nekritično podpirajo Izrael. Država Izrael ni nikoli prevzela odgovornosti za to, kar je počela in kar počne s Palestinci. A ljudstvo, ki ustanovi svojo državo, kakorkoli že je trpelo, v istem trenutku izgubi politično nedolžnost in postane moralno odgovorno za svoja dejanja. Če kot podlago državnosti perpetuiraš žrtveno identiteto, ki da vnaprej opravičuje karkoli, potem pridemo do posledic, s katerimi se srečujemo.

Koncept kolektivne krivde preprečuje, da bi zares odgovarjali posamezniki ali skupine, ki so krivi za zločine. In kadar so krivi vsi, takrat v resnici ni kriv nihče.

Ali pretiravam, če postavim tezo, da je bistvo odnosa, ki ste ga opisali, rasizem? Dvojni. Najprej rasizem Evropejcev do Judov, ki so nam všeč, če so v Izraelu, in dodaten rasizem do muslimanov, Arabcev, ki so žrtve nasilja Izraela. Na takšen način je razmišljal norveški skrajnež Anders Breivik. 

Vsak rasistični konstrukt vzpostavlja hierarhijo. Krščanska Evropa je že zdavnaj izganjala oboje, Jude in muslimane. Antisemitizem je pokazal, da obstaja rasizem brez vidne rase, naučil nas je, da je rasa konstrukt, ki nastaja v procesu rasizacije neke skupine.

Rasizem je posledica socialnih in političnih razmerij, moči, možnosti uporabe sile, eksploatacije in je sredstvo za (samo)upravičevanje dominacije in nasilja. Rasa ni nekaj, kar obstaja pred rasizmom, ampak je njegova posledica. Kako se oblikuje takšen rasni konstrukt, si v primeru antisemitizma lahko preberemo v pamfletu »Protokoli sionskih modrecev«. Ta ponaredek z začetka 20. stoletja, ki pomeni tudi zgled za teorije zarote in način, kako proizvesti in širiti lažne novice, je opisoval, kako naj bi Judje zavladali svetu. V podobo »drugega«, prezentiranega kot izmuzljivega sovražnika, so projicirane frustracije tega sveta, tako da mu lahko naprtiš krivdo za vse tegobe, hkrati pa ga narediš odgovornega za svoje bodoče zločine. Kot največjo grožnjo tvoji eksistenci, vrednotam, načinu življenja ga nato dehumaniziraš, ponižaš in eventualno, kot »preventive strike«, uničiš. Islamofobija je eden od rasizmov, ki so prepoznani v novejšem času, nastal pa je na podlagi kolonialnih delitev in se razširil v zadnjih desetletjih prerivanja za svetovno prevlado. Tu se ponovi okcidentalna projekcija religioznih fanatikov v Orient, Zahod pa je viden kot moderen, sekularističen in strukturno »nedolžen«, demokratičen in neideološki. Zato se lahko oborožuje, zato se bori proti terorizmu, zato napada druge.

Antisemitizem je treba obsoditi. Zaradi dogodkov v Gazi se pojavlja v Nemčiji, v Parizu, na judovskih hišah so narisane Davidove zvezde. A vendar, ali ni ena izmed krivcev ponovnega izbruha antisemitizma, kajti ta je bil vedno med nami, politika države Izrael? 

Da, antisemitizem je treba obsoditi. Ne bi pa rekla, da so sama dejanja Izraela sprožila »nov val« antisemitizma. Antisemitizem nas spremlja ves čas in se manifestira na različne načine, v vsakdanjem življenju in institucijah, tudi v ekstremnih dejanjih. Hkrati so spričo ekstremnega nasilja v Gazi narasli grožnje judovskim prebivalcem in sovražni govor. Veliko je jeznih ljudi, ki govorijo o Judih kot kolektivu, namesto da bi govorili o državi Izrael, o njeni vladi, njenih zločinih. Jezni ljudje, ki se ne strinjajo z neko politiko, ali pa tisti, ki so prizadeti, zatirani, ki trpijo zaradi nasilja, rečejo marsikaj. Seveda obstajajo tudi tisti, ki načrtno provocirajo zločine iz sovraštva, ker v tej situaciji vidijo priložnost. Obenem so v ZDA in po Evropi že dlje časa obstajale iniciative in podpora bojkotu izraelskih institucij, bojkotu znanstvenih ustanov. Ti bojkoti – v njih so sodelovali tudi Judje – so bili pogosto označeni za antisemitizem. Tukaj je glavna težava v razumevanju vsega dogajanja: Izrael na vsako kritiko svoje politike in vojaških posegov lepi očitek o neznosnem antisemitizmu. Obratno se je zgodilo ob vojni v Ukrajini. Tam so evropske vlade takoj in neposredno razglasile kolektivno krivdo tako rekoč vseh ruskih državljanov za vojno. Izključevale so jih iz različnih mednarodnih združenj, prepovedovale so koncerte in podobno.

Natančno to počne izraelska diplomacija. 

Seveda, ampak tukaj je problem kolektivizacije identitet, kar je posledica identifikacije naroda in države.

Sarkastično je, v resnici pa tragično, ko govorijo, da bodo vzpostavili humanitarni koridor in ženske in otroke rešili pred samimi seboj. Storilci žrtve rešujejo pred lastnimi bombami. V tem je banalnost storilca.

To je vidno v izjavah »vsi Palestinci so živali« ali pa vsi Izraelci so fanatični judje. To ne drži. Vsi Izraelci ne podpirajo Netanjahuja, kot tudi vsi Palestinci ne zagovarjajo Hamasa. 

Seveda ne, četudi tukaj ni simetrije. Vprašajte se, kako je soočenje z zločini potekalo po drugi svetovni vojni. Nemška krivda je bila kolektivizirana, četudi so se nekateri Hitlerju uprli ali pa ga niso aktivno podpirali. Koncept kolektivne krivde preprečuje, da bi zares odgovarjali posamezniki ali skupine, ki so krivi za zločine. Ti se vedno sklicujejo na ljudstvo in ga organizirajo v krivdo. In kadar so krivi vsi, takrat v resnici ni kriv nihče. Hkrati poteka proces kolektivne samoviktimizacije. Na tej podlagi se oblikujejo večni krivci in večne žrtve. V dejanskem življenju to ni tako. V genocidu v Ruandi smo lahko videli, da so prejšnje žrtve na koncu postale storilci. Ugandski avtor Mahmood Mamdani je jasno pokazal, da perpetuiranje kolektivne žrtve in kolektivnega storilca povzroči, da se lahko nekje v prihodnosti ponovi zločin, le da je ta obrnjen. Torej ne ločujemo med politikami vlad, politikami neke elite, ki uzurpira državo, ki trdi, da so edini, ki delujejo v njenem interesu, in prebivalstvom. To ne pomeni, da mi, ljudstvo, nismo odgovorni za to, koga bomo izbrali in podpirali, kaj bomo od njih zahtevali. V tem smislu smo politično odgovorni, če na primer mirno gledamo genocidno nasilje in pristajamo na logiko političnih skupin in vlad, ki trdijo, da zagovarjajo interese večine, v resnici pa je vse skupaj neučinkovita simbolna politika, ki pravi, mi vas ščitimo, zaprli bomo meje, rešili vas bomo pred migranti, na meje bomo poslali policijo, vojsko in podobno, in potem seveda vidimo, da ta politika ne deluje.

Kaj bi Hannah Arendt, če bi še živela, napisala o dogajanju v Izraelu? 

Ne vem, najbrž bi bila, tako kot mi, zgrožena nad tem, kar se dogaja. Sama je videla grozeče nevarnosti in bila izjemno kritična do načina, kako se vzpostavlja izraelska država. Zato je bila tam dolgo nezaželena. A če me sprašujte o banalnosti zla, o katerem je pisala, morate najprej vedeti, da se ta sintagma ne nanaša na zlo, saj to ne more biti nikoli banalno. Nanaša se na storilce, ki se branijo, češ da niso imeli izbire. Ki niso sposobni ali pa nočejo presojati o posledicah svojih dejanj. Trdijo, tako kot Adolf Eichmann, eden glavnih povzročiteljev genocida nad Judi, da bi vsakdo, ki bi bil na njihovem mestu, ravnal podobno in da osebno nikomur ne bi skrivili niti lasu na glavi. Večina povzročiteljev množičnih zločinov ima podobno stališče. Ravnali naj bi v prid svojega naroda, ki bi bil sicer iztrebljen. Na takšen način se je zagovarjal Slobodan Milošević. Ali pa trdijo, da so le ubogali ukaze, da so bili majhen kolešček brez izbire v velikem sistemu. Če danes poslušate, kako svoje početje opravičuje izraelska vojska ali Benjamin Netanjahu, boste slišali identične stavke. Trdijo, da nimajo nobene izbire. Prav sarkastično je, v resnici pa tragično, ko govorijo, da bodo vzpostavili humanitarni koridor in da bodo ženske in otroke, denimo nedonošenčke, ki so bili v bolnišnici, rešili pred samimi seboj. Storilci žrtve rešujejo pred lastnimi bombami. V tem je banalnost storilca. Popolna odsotnost etičnega presojanja svojih dejanj.

Zdi se, da je v Evropi prepovedana svoboda mišljenja. Omejujejo se demonstracije v podporo Palestincem, na Frankfurtskem knjižnem sejmu so raje preložili podelitve nagrade palestinski avtorici Adanii Šibli. Zakaj je zagovarjanje politike miru razumljeno kot naivno, če ne že kot izdaja ali podpiranje terorja? 

Naj se vašega vprašanja lotim z druge strani. Sprašujem se, kako je danes mogoče govoriti o miru, ne da bi ob tem moralizirali, kako je mogoče govoriti o miru, da načnemo ključno vprašanje o vzrokih za vojno? To vprašanje je vprašanje pravičnosti. Morda pa si lahko pomagamo s Kantom, ki je napisal spis s sarkastičnim naslovom »Pri večnem miru«, kar je bil menda izvesek na neki gostilni. Gre torej za ideal, do katerega pridemo zelo težko. V tem spisu gre za dva bistvena poudarka. Eden je, da ne sme obstajati nobena mirovna pogodba, v kateri bi bil neki člen, ki bi v prihodnosti omogočal nadaljnje vojne. Brez tega imamo samo premirje. Če pogledamo krhek mir, kakršen je bil še pred meseci na Bližnjem vzhodu, ali pa mir, ki ga je vzpostavil Daytonski sporazum, postane jasno, da vse te pogodbe in dogovori vsebujejo člene, ki omogočajo nove konflikte, nove vojne. Druga stvar, o kateri je pisal Kant, je, da si ne sme v času vojne nobena izmed nasprotujočih si strani dovoliti dejanj, ki bi onemogočala prihodnji mir. Kaj so ta dejanja? To so vojni zločini, napadi na bolnišnice, napadi na civiliste, poboji, to je genocid. Ta dejanja se zakoreninijo v zgodovinsko zavest, preprečujejo sobivanje, omogočajo ponoven razrast sovražnosti. Vojna je v resnici konflikt, ki zraste na podlagi spora okoli pravic, pravic do zemlje, pravic do naravnih virov, pravic do vode, kulture, jezika … Če torej mirovni sporazumi ne omogočajo pravičnosti, ki bo konflikt presegla, potem ne bomo končali vojn. Vsaka protivojna demonstracija je torej demonstracija za neko pravičnost, s katero se morda kdo ne strinja. V tem smislu še vedno rešujemo nerešene posledice druge svetovne vojne.

So vojne lahko pravične? Je nasilje lahko pravično? 

Tako kot je vojna v nekdanji Jugoslaviji odprla pot »humanitarnim intervencijam«, je tista v Ukrajini ponovno obudila idejo o pravični vojni. Pravična vojna je dandanes vedno videna kot obrambna vojna. Zato vsak napadalec trdi, da se brani. A velike sile, kot so na primer ZDA, se »branijo« zunaj svojega ozemlja, na drugi strani sveta – recimo v Iraku, kar je dodatna težava. Pri Ukrajini se dobro vidi, da vojni čas zamegli izhodišča. Tudi upravičenost obrambnega nasilja se zmanjšuje s časom in sredstvi, ki se uporabijo zanj. Dlje, ko traja vojna v Ukrajini, manj je obrambna vojna razumljena kot upravičena, vedno bolj se približujemo situaciji, ki bo onemogočala dolgotrajni prihodnji mir. Nauk vojne v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu kaže točno na to. Upravičeno nasilje je lahko le obrambno nasilje. To, kar vidimo v Gazi, ni obrambno nasilje, zato je podpora Zahoda Izraelu, češ da vodi pravično vojno, začela upadati.

Mir ne pomeni nujne pravičnosti in demokracije, lahko pomeni avtoritarizem, represijo. Lahko pomeni, da neka manjšina spet trpi in nepravični mir znova povzroči vojno.

Pa ni nepravični mir boljši od pravične vojne? 

Odgovora na to vprašanje žal nimam. Pred dvema tednoma sem se vrnila iz Ruande, ki je danes presenetljivo stabilna država. Od genocida, od poboja Tutsijev, je minilo že skoraj trideset let, in če primerjam Bosno in Hercegovino in Ruando, lahko rečem le, da je Ruanda napredovala celo bolj kot Bosna in Hercegovina. V Ruandi ni demokracije, vsaj takšne ne, kot jo razumemo na Zahodu. Še več, videli smo, da je vpeljava večstrankarske demokracije, v obeh primerih, bosanskem in ruandskem, prinesla etnične spopade, vojno in genocid. Stabilnost, ki vlada v Ruandi, je posledica avtokratskega režima, ki omejuje opozicijo in kjer je nekatere stvari prepovedano govoriti, o njih pisati … Torej, kaj je bolje, avtoritarni predsednik in mir ali vojna in genocid? Kje je tukaj pravičnost? Ne trdim, da je demokracija sistem, ki nujno povzroča vojne in nasilje, govorim le, da se v primeru, ko demokracijo razumemo le kot vladavino večine, ne pa kot sistem pravičnosti, kjer veljajo enake pravice za vse, lahko zgodi, da tudi v demokratičnem sistemu nastanejo konflikti, spopadi, državljanske in meddržavne vojne. Mir torej ne pomeni nujno pravičnosti in demokracije, lahko pomeni tudi avtoritarizem, represijo. Lahko pomeni, da neka manjšina spet trpi, in ta nepravični mir znova povzroči vojno. Sama torej nimam odgovora na vprašanje, kaj je bolje, pravična vojna ali nepravičen mir, a zdi se mi, da bi ljudje v Ruandi, ki so preživeli genocid, na to vprašanje odgovorili, da raje izberejo avtoritarnega predsednika in mir kot pa vojno in genocid.

Ali naj evropske vlade dopustijo propalestinske proteste, četudi je na njih morda slišati antisemitska gesla in pozive k džihadu? 

Protesti so oblika demokracije, imeti morajo svoje meje, ne smejo biti nasilni, njihova vnaprejšnja prepoved pa je nedemokratična, razen če gre za pozivanje k nasilju ali kakšno drugo protiustavno ali protizakonito početje. Na vsakem protestu pride do razburjenja, do izzivanja, do neprimernih klicev, če je tega preveč, posreduje policija. Tega vnaprej ni mogoče preprečiti, je pa seveda tiste, ki vpijejo antisemitska gesla ali ki pozivajo k pobojem, treba kaznovati. Tudi v Londonu, kjer je politika razpravljala, ali bi sploh dovolila zbor v podporo Palestini, so aretirali posameznike in skupine, ki so pozivali k nasilju, ali pa so se tako vedli, preostala večina, skupaj je bilo protestnikov več kot 300.000, pa je protestirala mirno.

Tudi slovenska država dovoljuje protimigrantska zborovanja ali pa »pohode za ljubezen«, ki bi radi omejevali pravico žensk do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. 

Obstajajo mnenja, da je sovražni govor predvsem psovanje nekoga drugega in da je tovrstni govor največja nevarnost za pravice manjšin. Seveda je izjemno nevaren, govoru pogosto sledijo dejanja. A je le ena od manifestacij rasizma, nestrpnosti, netolerance do verskih in vseh ostalih manjšin, ni edini nevarni govor. Govorica sovraštva (tako tistega, ki stereotipizira, kot tistega, ki govori o nevarnosti onih, ki sovražijo »naše«, zahodne vrednote) in govorica ljubezni sta dve plati istega problema. Presežek »ljubezni«, ki se »prodaja« v imenu neke konkretne skupnosti (tudi nedolžno geslo sLOVEnija), vzpostavlja okvir nevarnosti, ki jo lahko pomenijo potencialni sovražniki naših vrednot, lepote dežele, narave … Mene skrbi prav ta govorica, »nedolžna« poimenovanja, evfemizmi, ki sami po sebi niso žaljivi, a »vsi razumejo«, kaj se za temi besedami skriva. Denimo beseda migrant: z njo ni nič narobe, obstajajo različne vrste migracij in migrantov, a ta beseda postaja psovka. Migranti so danes ljudje, ki prihajajo iz nekih tretjih držav, navadno gre za mlajše moške, ki naj bi nam odžirali delo in socialne prispevke. Z zagovarjanjem ljubezni, družine, starševstva ni nič narobe, a v geslih o življenju se skriva zahteva po omejevanju pravic žensk. Omejevanje pravic lahko poteka tudi z lepimi besedami. Gibanje proti pravicam do abortusa le dokazuje, da nobena izmed pravic, ki smo si jih pridobili in pridobile, ni zajamčena. Pravice niso nekaj, s čimer se rodimo, pravice so nekaj, kar si pridobimo in vzajemno zagotavljamo znotraj politične skupnosti.

Tudi če bi v nekem trenutku zares globalno obveljal princip človekovih pravic, to, da smo vsi ljudje svobodni in enaki, ta enakost ne bi bila zajamčena za vedno. Vedno bodo obstajale skupine, ki ji bodo nasprotovale. Temu se ne da izogniti, zato moramo biti pozorni. Ljudje, ki pri nas protestirajo proti pravici do splava, so morda videti trivialno, a so posledica globalnih premikov in tega, da sodobni rasizem deluje na križišču različnih vrst diskriminacije.

Lahko razložite? 

Obstaja predstava, da so ženske v Sloveniji svobodne in samostojne in da so v muslimanskem svetu v popolnoma podrejenem položaju, zato obstaja nevarnost za ženske pravice ob prihodu migrantov. Za nekatere države to res drži, a tudi to je ena od predstav, ki krepi rasizem. Tudi v zahodnih družbah demokracije in liberalizma obstajajo ljudje, ki imajo do žensk enak odnos, kot naj bi ga imele določene skupine tujcev. Imamo gibanja za retradicionalizacijo, vrnitev klasične delitve dela med spoloma, večjo vlogo moškega in podobno. Strah pred razlikami in zavračanje enakosti nas v svobodni modernizirani družbi tako omejujeta, da nekateri verjamejo, da bo vrnitev »tradicije«, ki v resnici kot taka ni nikoli obstajala, oblikovala vrednote, ki bodo vzpostavile varnost in stabilnost.

Z zagovarjanjem ljubezni, družine, starševstva ni nič narobe, a v geslih o življenju se skriva zahteva po omejevanju pravic žensk. Omejevanje pravic lahko poteka tudi z lepimi besedami.

Tisti, ki kričijo: Pozor, barbari so pred vrati, pozabljajo, da so barbari tudi med nami. 

Poglejte si statistiko. Poglejte si femicide. Bojimo se kraj in posilstev, ki naj bi jih storili migranti, hkrati pa so feministične skupine že zdavnaj dokazale, da se večina nasilnih dejanj zgodi v varnem zavetju družine. Največ žensk v Sloveniji ubijejo njihovi partnerji. Žensk ne ogrožajo migranti, niso ogrožene v temnem parku sredi noči, najbolj so ogrožene v domačem okolju.

Ampak na to nasilje smo navajeni, ga obsojamo, je pa del skupnosti. 

Podoba nevarnega migranta v družbi obstaja predvsem zato, da se zakrije strukturno nasilje, ki je nekaj povsem običajnega, da se zakrije nasilje, ki smo ga navajeni, morda ga obsojamo, a bolj nas skrbijo drugi. Brali in gledali smo Deklino zgodbo Margaret Atwood. Včasih se sprašujem, kako daleč smo že in ali gre res samo za distopijo, ki bi se nam lahko zgodila, ali pa ta distopija v zahodnih družbah že obstaja. Kot vse pravice so tudi pravice žensk zelo krhke. Najbrž bi del ljudi, »opazovalcev«, če bi jim to zakon dopuščal, brez večjih težav sprejel ureditev, kjer imajo več pravic kot druge skupine. Zato moramo imeti zakone, ki to preprečujejo. A hkrati se ljudje, ki so v privilegiranem položaju, tega nekako zavedajo. Vemo, kaj pomeni dominacija Zahoda, in najbrž nas je upravičeno strah maščevanja izključenih, ponižanih in odvečnih. Morda se zgražamo nad neenakostjo in vojnami, a večina ljudi se kot pasivni opazovalci dogajanja ne upira politikam, ki to stanje povzročajo. Zato smo soodgovorni in ne moremo biti začudeni nad dejanji izključenih. Ne podpiram nasilja, zavračam ga, želim le povedati, da ima nasilje svoje vzroke. In da ima tudi vprašanje, zakaj nas tako sovražijo, svoj zato.

Moram se strinjati, a kljub vsemu stojimo v Evropi pred velikim problemom, kako sprejeti ljudi, ki potrebujejo pomoč. Kako jih sprejeti in hkrati onemogočati, da se razrašča fašizem? 

Združeni narodi so že leta 2000 izračunali, da bo Evropa do leta 2050 potrebovala 50 milijonov priseljencev. Kar je več kot desetina sedanje evropske populacije. Glede na to je vse, kar z načinom zapiranja meja in z migracijskimi politikami počnejo evropske vlade, neučinkovito. Hkrati pa vse, kar počnejo, spodbuja fašizem, neko vrsto totalnih politik, ki morda ne prevzemajo oblike klasičnega fašističnega režima, v resnici pa se kot kamenčki manifestirajo v vseh politikah. Zunaj Evrope obstaja mlado prebivalstvo, Evropa se stara, in tega, tako upam, ne bomo reševali tako, kot so to v Deklini zgodbi. Evropske vlade v vsej tej zgodbi, kot rade pravijo, zagovarjajo nacionalne interese, ampak sprašujem se, ali jih res. Žensk ne moreš prisiliti, da rojevajo več otrok, to se ne bo zgodilo, vse ostalo je metanje peska v oči. Problem je širši kot pa sprenevedanje Evropske unije. Problem so Združeni narodi, ki naj bi zagotavljali varnost, mir, pravičnost in sodelovanje med državami, a so tako strašansko blokirani, da se nam zdijo zgolj veliki moralizatorski oder, celo odveč in škodljivi.

Spraševal sem vas, kako odgovoriti na populistične politike, če že ne fašistične, ki svarijo pred tujci, ki svarijo tudi pred liberalnimi elitami, ki so ugrabile demokracijo. Po svoje so njihovi argumenti upravičeni. 

Nedavno sem v Sobotni prilogi brala intervju izraelskega filozofa in hegeljanca Yuvala Kremnitzerja, ki je dejal, da si je desnica prilastila agendo ljudstva, agendo navadnih ljudi, ko prostodušno priznava, da je koruptivna in »nečista«. Torej ne moralizira, ampak je podobna ljudstvu, v dobrem in slabem. Zato je »simpatična« in ji uspeva pohod skozi institucije. Sama žal ne vidim načina, da bi preprečili ponovno rast totalnih – takšnih ali drugačnih – politik, razen če se ne bodo vpeljale oblike vladavine, ki bodo omogočile širšo participacijo ljudi in ljudstva. Očitno je, da način, kako deluje večstrankarska demokracija, ne more zagotoviti, da bi ljudje odločali o svoji usodi in o usodi sveta. Levoliberalna elita si je sama izkopala grob, ko je začela podpirati logiko svetovnega kapitala. Če se tukaj ne bo kaj spremenilo, je nemogoče, da bi se takšnim tendencam v evropskih državah lahko uspešno uprli.

Argumentacija v politiki danes poteka predvsem tako, da za naše težave krivimo druge. To s seboj prinese željo po tem, da nas nekdo zavaruje, postavi ograjo in zna vzpostaviti red. Kar povzroči militarizacijo družbe, in vodstvo, ki izvaja strukturno ali neposredno nasilje nad drugimi, naj bi nas, domorodce, zavarovalo pred izgubo pridobljenih pravic in privilegijev.

Bojimo se kraj in posilstev, ki naj bi jih storili migranti, hkrati pa so feministične skupine že dokazale, da se večina nasilnih dejanj zgodi v varnem zavetju družine. Največ žensk v Sloveniji ubijejo njihovi partnerji.

Vseskozi se vračava na vojno, na njene vzroke in posledice. Premier Robert Golob je v Parizu jasno dejal, da je bombardiranje civilistov v Gazi nekaj povsem nesprejemljivega. Kasneje mu je plašno sledila zunanja ministrica Tanja Fajon. Pa je to dovolj za državo, ki je nestalna članica Varnostnega sveta ZN in ki ima v ustavi zapisane besede o mirovni politiki?

V Gazi se dogaja genocid. In Slovenija bi morala že zdavnaj priznati Palestino. Kot članica Varnostnega sveta pa bi morala Slovenija takoj na začetku prevzeti iniciativo in (tudi kot glas vpijočega v puščavi) zagovarjati protigenocidno politiko. To je njena odgovornost, govoriti bi morala o tem, kaj se v Gazi resnično dogaja. A Slovenija je žal le pridružena članica zahodnih sil. Tudi če stališče obstaja, ga ne uveljavlja ali pa je vsaj zelo sramežljiva, blaga, nerodna. V resnici slovenski politiki niso vzbudili pozornosti, bistveno bolj je odmevalo stališče Irske, ki je zavrnila politiko kolektivnega kaznovanja, ali pa izjava španske ministrice Ione Belarra, ki je Izrael obtožila načrtovanja genocida nad Palestinci.

Izjava Roberta Goloba morda ne, a zelo odmeven je bil nastop Slavoja Žižka na Frankfurtskem knjižnem sejmu. 

Res je, a Žižek ni politik, on je filozof. Razgalil je sramotno in banalno nesposobnost mišljenja in presoje na strani »kulturne« Evrope, ki ji preprečuje izreči to, kar je. Po vseh demonstracijah, ki so se dogajale po Evropi, pa tudi pri nas, je postalo popolnoma jasno, za kaj gre in da se mora kolektivni zločin, ki se vrši v Gazi, takoj nehati.