Novinarje Večera bodo tokrat posodili mariborskemu županu

Ti, ti nadležni večerovci

Pri Večeru je zaposlenih 53 novinarjev in urednikov z več desetletji delovnih izkušenj. Njihovega nakopičenega znanja, pomembnega za identiteto Štajerske in tudi za razvoj države, ni mogoče nadomestiti, niti z umetno inteligenco ne, se pa kljub temu zdi, da so v Mariboru vse bolj nadležna skupnost, katere največja vrednost so nepremičnine, v katerih tipkajo, ali pa njihov molk.

Prejšnja lastnika Večera, ki sta ga kupila leta 2014, to sta bila Uroš Hakl in Saša Todorovič, sta zaposlene dobila zastonj: kupnino sta si hitro povrnila z odprodajo nepremičnin, to je dopisništev, z ljubljanskim vred, dokler nista leta 2021 tik pred slovesom prodala še glavne stavbe Večera na Svetozarevski ulici v središču mesta, kjer ta časopis deluje od konca šestdesetih let.

Leta 2021 je nato novinarje Večera kupila medijska skupina Martina Odlazka, ki pa je zdaj našla nov poslovni model. Zaposlene želi v kratkem preseliti na drugo lokacijo, v prostore podjetja Galerija Gosposka, ki je v lasti mariborskega župana Saše Arsenoviča. Ker dejanskega lastnika Večera Martina Odlazka zanimajo številni občinski posli v Mariboru, se novinarjem ta poteza, s katero bodo dobili tudi obliž čez usta, zdi nesprejemljiva in v nasprotju z njihovim osnovnim poslanstvom.

»Selitev v prostore aktualnega nosilca lokalne politične oblasti je po naši oceni nepopravljiv udarec za uredniško neodvisnost in kredibilnost, ki bi lahko z enim zamahom zamajal ugled Večera. Prepričani smo, da neodvisna medijska hiša ne more in ne sme biti v ničemer odvisna od katerekoli oblasti, še posebej to velja za še bolj občutljivo lokalno okolje,« so zapisali večerovci.

Večer je eden od tistih slovenskih medijev, ki poslujejo na trgu. Njegovega poslovanja ne subvencionira Telekom, ne subvencioniramo ga z naročnino prek kabelskih operaterjev, nihče ga ne subvencionira z gradbenimi ali turističnimi posli, niti ga nihče ne subvencionira z denarjem, namenjenim protipoplavnim ukrepom, niti ga ne subvencionira politična stranka ali Madžarska s svojimi interesi. Je že res, da navadno dobi, tako kot drugi tiskani mediji, letno dotacijo iz medijskega sklada, a ta je le drobiž v primerjavi s pomočjo lokalnim radijskim postajam brez poklicnih novinarjev. Ali drobiž v primerjavi z dobički, ki jih z deljenjem tudi Večerovih informacij ustvarjajo spletni velikani.

Slovensko medijsko puščavo vse bolj zaznavajo tudi vladni funkcionarji. Na tiskovnih konferencah je vedno manj novinarjev, ob obiskih pomembnih tujih gostov pa morajo, da slika ne bi bila preveč turobna, na zunanjem ministrstvu prostore zapolniti z zaposlenimi iz službe za protokol. Na ministrstvu za kulturo že debelo desetletje napovedujejo prenovo medijske zakonodaje. Ta naj bi bila zdaj že skoraj pripravljena.

A zdi se, da je z zakonom o medijih in njegovo prenovo tako kot s fuzijo – vedno je treba potrpeti le še malo, pa bo zakonodaja pripravljena.