André 3000: New Blue Sun

+ + + +

Če je rapovska zainteresirana javnost za kaj res glasno prosila, po čem spraševala in kaj celo zahtevala, je bil to ponovni zagon legendarnega dvojca OutKast, ki je pomagal Atlanto postaviti na svetovni zemljevid ne samo rapa, ampak širše krajine popa, in nam je za vedno zapekel v možgane vsaj dva ultrahita Ms. Jackson in Hey Yeah, zadnji album pa je izdal leta 2006 in potem preprosto zaprl trgovino. Moledovanje ni obrodilo sadov. A Big Boi je v kasnejših letih izdal vsaj nekaj – večinoma sicer dokaj ziheraške – muzike, zato se je vse večja zamera svetovnega fenovstva vedno bolj usmerjala proti drugi polovici – proti multiinstrumentalistu, »glasbenemu geniju«, odpičencu ... Andréju 3000. Ta je svojo genialnost sicer dokazal z neštetimi sodelovanji – kot gostujoči pevec/emsi ali soavtor posnetkov. Samostojno ali kot vodja projekta pa ni postregel s tako rekoč ničimer. Iz nekakšne polpenzije je tako izplaval le sem in tja pri tujih projektih, a v javnosti je bil vse pogosteje opažen s flavto v roki, kar se je izkazalo za nekakšen namig ali iztočnico za odgovor na vprašanje, ali bomo sploh kdaj dočakali njegov samostojni prvenec.

Odrešitev je končno tu! No, skoraj, saj bi bil New Blue Sun težko dlje od formata rap plošče, tudi če s tem mislimo najbolj raziskovalno-obskurne robove tega žanra. Na albumu André niti za trenutek ne rapa niti ne poje, zato pa igra raznorazne flavte, kar je njegova glavna glasbena dejavnost zadnjih let – pihanje v naravi, na ulici, na letališčih. Vendar ni našel načina, kako to delovanje predstaviti poslušalstvu. Do zdaj, ko je okoli sebe zbral kup glasbenikov, koordinacijo pa praktično prepustil nekakšnemu skritemu guruju pestre losangeleške scene Carlosu Niñu. Rezultat je meditativna muzika pod močnim vplivom spiritualnega jazza in minimalizma, ki v detajlih odzvanja fragmente monumentov Ravija Shankarja, Alice Coltrane in Pharoaha Sandersa, a se niti za trenutek ne trudi biti monumentalna. To je popolnoma instrumentalen izdelek subtilno sanjave in pritajene ambientalne muzike z dolgimi posnetki in še daljšimi, smešno razvlečenimi naslovi (naslov uvodnega komada je recimo kar opravičilo ali izjava za javnost I Swear, I Really Wanted to Make a ’Rap’ Album but This Is Literally the Way the Wind Blew Me This Time).

New Blue Sun ni plod večletnega piljenja in brušenja stran od žarometov zvezdništva, ni poseben statement in ni »novo ustvarjalno poglavje v življenju velikega umetnika«. Zato pa je plod izrazito kolektivnega dela in radikalna oddaljitev od pričakovanj ni mišljena kot trženjski šok. Hrabrost tako skrajnega odklona ni zares pomembna, ključno je, da tej čudaški muziki (oziroma postopkom ustvarjanja) – četudi nas občasno malo dolgočasi – preprosto verjamemo.