Konec Evrope

Izraelska nacionalka – alias Kan – je v nedeljo na X, eks Twitter, naložila Pesem o prijateljstvu 2023, ki jo poje otroški zborček. Ta entuziastično sporoča, da izraelska letala sejejo uničenje in da izraelska vojska vdira v Gazo, kjer bo uničila ljudi, ki nosijo svastike: »V enem letu tam ne bo več ničesar, varno se bomo vrnili domov, v enem letu bomo vse uničili in se vrnili na naša polja.«

Izraelska letala že lep čas sejejo uničenje in v Gazi množično pobijajo otroke – izraelska vojska je doslej pobila že več kot pet tisoč palestinskih otrok. Precej več kot v prejšnjih napadih na Gazo (leta 2021 jih je pobila »le« 67, leta 2014 »le« 582, leta 2009 »le« 345, leta 2006 »le« 56). Svet je zgrožen. Šokiran. Osupel. Pa je res? Bi moral biti? Še enkrat premislite. Ko je izraelska vojska vdrla v bolnišnico Al Šifa, je namreč tam – v podzemlju, v bunkerju – odkrila tudi Hamasov »komandni in kontrolni center«. In kaj je tam našla? Tole: škatle s hrano za dojenčke! To so posebej poudarili: hrana za dojenčke! Vidite, vpleteni so tudi dojenčki, otroci. Ne, palestinski otroci – palestinski dojenčki – niso nedolžni. Zdaj razumete, zakaj Izraelci pobijajo palestinske otroke. Aja! Tak je bil podton. Ko so našli škatle s hrano za dojenčke, so se obnašali tako, kot da so našli orožje za množično uničevanje.

V resnici je bilo še huje. Hočem reči, izraelska vojska je ob invaziji v Gazo našla še nekaj. Tole: izvod Hitlerjeve knjige Mein Kampf. V arabščini. Podčrtano. In kje so našli Mein Kampf? V otroški sobi! Je treba še kaj dodati? Zdaj je vse jasno. Ni več moralnih dilem. Palestinski otroci so vpleteni. Palestinski otroci so krivi. Ne, niso nedolžni. In da ne bo kakega nesporazuma ali dvoma: otroška soba je bila »oporišče teroristov«. Povsem logično je, da Izraelci pobijajo palestinske otroke. Zdaj razumemo, zakaj jih pobijajo.

Konec zgroženosti. Konec šokiranosti. Konec osuplosti. Še toliko bolj, ker tega izvoda Mein Kampfa – kronskega dokaza, da s pobijanjem palestinskih otrok ni nič narobe – v intervjuju za BBC ni kazal kak piarovec izraelske vojske, temveč sam izraelski predsednik Izak Hercog. Propagandnemu spinu – veliki laži – so hoteli dati ultimativno težo.

Izraelci so presenetili s številnimi propagandnimi triki (Hamasov »komandni in kontrolni center« v bolnišnici Al Šifa, Hamasov urnik, ki je bil dejansko navaden stenski koledar, prazne škatle z napisom »Medical Supplies«, ki so jih raznašali izraelski vojaki, inserti iz nekega starega dokuja, predstavljeni kot posnetki skrivnega palestinskega oboroževanja, Hamasov računalnik s fotografijami ugrabljencev, najden v Hamasovem »komandnem in kontrolnem centru«, ki ni ravno izgledal kot Pentagon in ki so ga zato prekvalificirali in »znižali« v »komandni in kontrolni vozel«), ki pa so jih zasenčili prav triki, s katerimi so skušali – subliminalno – relativizirati in legitimirati pobijanje palestinskih otrok.

Bi nas moralo to presenetiti, šokirati, osupniti? Ne – Evropska unija že ves čas počne natanko to: relativizira in legitimira izraelsko pobijanje otrok. Češ: Izrael to počne v samoobrambi. Kajti: Izrael ima pravico do samoobrambe. To je refren. A nihče očitno ni pomislil, kako kretenski je ta refren – izraelska vojska palestinske otroke pobija v samoobrambi! Podton je že ves čas ta. V vsej svoji absurdnosti.

Opcija C

Evropa, kraljica demokracije, je odpovedala. Le papagajsko in strahopetno ponavlja to, kar govorijo Američani. S svojimi besedami ne zna ničesar povedati. Ne zna se izraziti. Kot da bi imela izprane možgane. In razklan jezik. Če si poslušal njene stebre, si imel itak občutek, da se ne dogaja nič posebnega.

Izraelska vojska je ob invaziji v Gazo našla izvod Hitlerjeve knjige Mein Kampf. V arabščini. Podčrtano. In kje so našli Mein Kampf? V otroški sobi! Je treba še kaj dodati? Palestinski otroci so vpleteni.

Res absurdno, res noro, res iracionalno: izraelska vojska je srdito gazila Gazo, divje uničevala stanovanjske hiše, bolnišnice, begunska taborišča, šole, civilno infrastrukturo, kanalizacijo, električno omrežje, mošeje, cerkve, poslopja Združenih narodov, pobijala civiliste, otroke, ženske, starce, novinarje – toda Evropska unija ni trznila. Izraelska vojska je na Gazo na hitro zmetala 30 tisoč ton eksploziva, 70 odstotkov prebivalcev Gaze pa je pregnala, razgnala in razselila – toda Evropska unija ni trznila. Pobitih Palestincev je bilo čedalje več: pet, šest, sedem, osem, devet, deset, 11, 12, 13 tisoč, tako da je bilo za vsakega ubitega Izraelca kmalu pobitih deset Palestincev – toda Evropska unija ni trznila. Palestinke so rojevale ob cesti, v zakloniščih, med ruševinami – toda Evropska unija ni trznila. Povsem jasno je bilo, da bodo posledice za palestinske otroke, ki bodo vse to preživeli, katastrofalne – toda Evropska unija ni trznila. Svetovna zdravstvena organizacija je bolnišnice v Gazi razglašala za »območja smrti« – toda Evropska unija ni trznila. Izraelski pokoli so se vrstili, zdaj so razstrelili bolnišnico, zdaj begunsko taborišče – toda Evropska unija ni trznila. Izrael je Palestince brutalno odganjal in izrival iz Gaze, pa tudi z Zahodnega brega (tako da je sloviti izraelski kolumnist Nahum Barnea divjanje izraelskih naseljencev na Zahodnem bregu primerjal z nacistično Kristalno nočjo) – toda Evropska unija ni trznila.

Vsi so to, kar se je dogajalo v Gazi, označevali za »grozljivo« in »nedoumljivo« – toda Evropska unija ni trznila. Po svetu so se vrstili množični protestni shodi, na katerih so udeleženci obsojali izraelsko nasilje, kolektivno kaznovanje, okupacijo, rasizem in ameriško oboroževanje Izraela (ameriški blank check), pozivali k premirju in spoštovanju pravic Palestincev ter v slogu gibanja #BlackLivesMatter vzklikali, da palestinska življenja štejejo – toda Evropska unija ni trznila. Izrael je brutalno kršil mednarodno pravo in četrto ženevsko konvencijo – toda Evropska unija ni trznila. Izraelska vlada je pozivala h kolektivnemu kaznovanju Palestincev, prebivalcev Gaze – toda Evropska unija ni trznila.

Še več: Izrael je Palestince, ki kar nočejo in nočejo izginiti, kolektivno kaznoval že s samo totalno blokado Gaze, ki je trajala leta in leta – toda Evropska unija ni trznila. Izraelska vlada je uporabljala rasistične izraze in sprejemala rasistične zakone – toda Evropska unija ni trznila. Gazo so razglašali za »največje koncentracijsko taborišče na prostem« – toda Evropska unija ni trznila. Izrael je ilegalno, ekspanzionistično in nasilno gradil naselbine na Zahodnem bregu – toda Evropska unija ni trznila. Izrael je gradil zidove, razlaščal Palestince, kopičil kontrolne točke, aretacije, harasiranje in mučenje, pobijal civiliste, uničeval stanovanjska poslopja in vse to imenoval »košnja trate« – toda Evropska unija ni trznila. Izraelu so številni, od organizacij Amnesty International, Human Rights Watch in B’tselem do nekdanjega izraelskega pravosodnega ministra Mihaela Ben Jairja in nekdanjega direktorja Mosada Tamirja Pardoja, očitali, da izvaja apartheid, sistem rasnega zatiranja, diskriminacije in dominacije, ki po mednarodnem pravu itak velja za zločin proti človeštvu – toda Evropska unija ni trznila (evropska komisija pač že tradicionalno zavrača vsakršno definicijo apartheida, ki vključuje Izrael, kar pomeni, da logike apartheida ne prepozna niti na zasedenih ozemljih niti v samem Izraelu, ali bolje rečeno, ne vidi, da Palestinci živijo kot drugorazredni državljani). V javnost je pricurljal tajni dokument izraelskega ministrstva za obveščevalne dejavnosti (Alternative političnih smernic glede civilnega prebivalstva Gaze), ki poleg možnosti A (Izrael zlomi vojaško krilo Hamasa, nadzor nad povojno Gazo pa zlagoma prepusti civilnemu krilu Hamasa ali najde novega upravitelja) in B (Izrael nadzor povojne Gaze prepusti Ameriki in palestinski oblasti, ki nadzoruje Zahodni breg) predvideva tudi možnost C: »Evakuacijo civilnega prebivalstva iz Gaze na Sinajski polotok.« Jasno, Sinajski polotok leži med Sredozemskim morjem, Rdečim morjem in Akabskim zalivom – na egiptovskem ozemlju. Tam naj bi najprej nastala šotorska naselja – in potem nova mesta.

Kaj pomeni ta kolektivna selitev? Etnično čiščenje? »Eksodus?« Novo nakbo – novi pregon in izgon Palestincev? Kot leta 1948? Ne pozabite, da je Ariel Kalner, poslanec Netanjahujevega Likuda, takoj po Hamasovem napadu na Izrael iksnil: »Zdaj imamo le en cilj: nakbo! Nakbo, ki bo zasenčila nakbo iz leta 1948.« Ne pozabite, da je minister za kmetijstvo Avi Dihter oznanil: »V Gazi zdaj izvajamo nakbo.«

Že to, da izraelski politiki o rimejku nakbe govorijo tako, kot da je nekaj povsem normalnega, logičnega, naravnega in samoumevnega (kot obleganje Gaze in razlaščanje Zahodnega brega), bi moralo pri stebrih Evropske unije sprožiti alarm ali pa vsaj zbuditi pozornost, kakor bi moralo pri stebrih Evropske unije sprožiti alarm ali pa vsaj zbuditi pozornost to, da so številni strokovnjaki in akademiki – s poročevalci Združenih narodov vred – opozarjali, da Gaza postaja prizorišče potencialnega genocida, vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu. Evropska unija je ob tem le sramežljivo pozivala k »humanitarnim premorom«. Več ni zmogla. Več si ni upala. Ne, ni si upala opaziti, da Izraelci v Gazi množično pobijajo otroke. In če je to že slučajno opazila, je to olepšala, rekoč, da v Gazi »umirajo« otroci. Kar umirajo. Nihče ne ve, zakaj. Kot da so žrtve nekakšne zavratne skrivnostne bolezni.

Evropska unija je res odpovedala.

Pobijanje otrok kot samoobrambno dejanje

Gaza je izgledala kot ground zero in kot »pokopališče otrok« (Antonio Guterres), Evropski uniji pa se je zdelo, da bi prav prišel kak »humanitarni premor«. Morda zato, da se gre kam izbruhat. Ali pa zato, ker se ji je zdel poziv k »humanitarnemu premoru« nekaj junaškega in pogumnega – nekaj, s čimer bo afirmirala svoje visoke moralne standarde. Čakajte, v Gazi je konec sveta, Evropska unija pa je skupaj spravila le poziv k »humanitarnemu premoru«? Pa še ta poziv niti ni bil poziv, temveč le skromen predlog – predlog, ne zahteva. Da bi Evropska unija kaj zahtevala od Izraela? Laže bi prišla kamela skozi šivankino uho! Če hočete razumeti globino pasivnosti Evropske unije, si predstavljajte, da bi začela Rusija množično pobijati ukrajinske otroke in da bi jih v enem mesecu pobila pet tisoč – bi Evropska unija pozvala k »humanitarnemu premoru« ali pa bi to preprosto razglasila za vojni zločin?

Ne, Evropska unija ni niti trznila, pa čeravno se je Gaza prelevila v pekel. Pozivala je k »zadržanosti« in »brzdanju«, »deeskalaciji«, »humanitarni pomoči« in »humanitarnim koridorjem«, medtem ko so izraelski voditelji apokaliptično demonizirali Gazo, napovedovali pokole en masse in uporabljali genocidno retoriko. Ne pozabite: premier Benjamin Netanjahu je napovedoval, da bodo dele Gaze prelevili v »kršje«, izraelski predsednik Izak Hercog je poudaril, da so za napad na Izrael odgovorni vsi Palestinci (kaj se pa niso uprli Hamasu?!), Daniel Hagari, tiskovni predstavnik vojske, je obljubljal, da bodo Gazo spremenili v »mesto šotorov« (in da njihov poudarek ne bo na »točnosti«, temveč na »škodi«), general Gasan Alian pa je oznanil: »Ne bo vode in elektrike, le uničenje. Hoteli ste pekel – dobili ga boste!« Obrambni minister Joav Galant, ki je napovedal »kompletno obleganje« Gaze, je dodal: »Nič elektrike, nič hrane, nič vode, nič goriva. Vse smo zaprli. Borimo se proti živalim in tako bomo tudi ravnali.« Sara Netanjahu, Netanjahujeva soproga, znana iz velike korupcijske afere, pa je iksnila: »Ne rečem jim človeške živali, ker bi bila to žalitev živali.«

Ko ljudi razglasiš za živali (ali »mrčes« ali »golazen« ali »ščurke« ali »podgane« ali vegetacijo, »trato«, ki jo boš »pokosil«), ko jih torej razčlovečiš (ali »postvariš«), jih potem lažje bombardiraš, pobijaš in masakriraš. Najprej dehumaniziraš – potem likvidiraš. Nekateri poslanci Likuda so rohneli, da je treba »Gazo izbrisati z obličja zemlje« ali pa jo »poteptati in zravnati s tlemi«, minister za dediščino Amihaj Elijahu pa je rekel, da bi bilo treba Gazo udariti z jedrskim orožjem, ker da tam – v Gazi – ni civilistov.

Evropa se vede, kot da ne ve, zakaj v Gazi umirajo otroci. Vede se, kot da so žrtve nekakšne zavratne skrivnostne bolezni.

To ni bila šala. Ob takšni retoriki bi moralo Evropsko unijo skrbeti. Zelo skrbeti. Ja, takšna retorika bi morala pri njej zbuditi pozornost – in ja, sprožiti alarm. Strahoviti potencial te retorike bi jo moral navdati z grozo – in jo preleviti v postavljavko ultimatov. Evropska unija pa je rekla: kul, ni problema, Izrael pravi, da je vse okej in da le uveljavlja pravico do samoobrambe! Množično pobijanje otrok ne more veljati za samoobrambno dejanje. Ne moreš množično pobijati otrok in reči, da je za to kriv Hamas, ki te je napadel.

Toda Evropska unija je privolila v logiko, ki vojne zločine in zločine proti človeštvu spreminja v samoobrambna dejanja – logiko, po kateri vojni zločin, ki velja za samoobrambno dejanje, ni več vojni zločin. Retorika Evropske unije je apologija vojnih zločinov.

Evropske morale je s tem konec.

Logično in tipično: Ursula von der Leyen, predsednica evropske komisije, ki je ruske napade »na civilno infrastrukturo« tako odločno razglasila za vojni zločin in ki je odrekanje »vode, elektrike in ogrevanja moškim, ženskam in otrokom« razglasila za »čisti teror«, je na svojo roko obiskala Izrael, toda ko je izraelski vladi – vladi jedrske velesile – izrekala podporo, ji je pozabila omeniti, naj spoštuje mednarodno pravo. Kot da bi hotela, da se vojna – gaženje Gaze – nadaljuje.

Evropska unija je res odpovedala. A ironično – prav Evropska unija je največja darovalka razvojne in humanitarne pomoči Gazi in Zahodnemu bregu.

Evropska unija ni le odpovedala, ampak je nehala obstajati – pa ne le skozi oči Gaze, ki jo je izraelska vojska spreminjala v inferno. Kaj je medtem počela Evropska unija? Nič, tej peklenski sliki je hotela dodati nekaj »humanitarnih koridorjev«. In nekaj »humanitarnih premorov«. Potem bi bila slika Gaze sprejemljivejša.

Evropska unija ni in ni vedela, kako bi podprla obe strani hkrati, zato se je bolj ko ne delala, da obstaja le ena stran, in zato si pokola v Gazi ni drznila motiti. Le tu in tam je kaj šepnila. Le tu in tam je pozvala k »brzdanju« in spoštovanju mednarodnega prava, kar pa je bilo tako, kot da bi pozvala k »brzdanju« in spoštovanju mednarodnega prava pri pobijanju otrok v samoobrambi. Kot da otroke lahko pobijaš v skladu z mednarodnim pravom. Kot da obstaja sprejemljiv način pobijanja otrok. Ko je začelo to, kar je Izrael počel Gazi, spominjati na to, kar Rusija počne Ukrajini, je imela Evropska unija možnost reči: Dovolj! A je raje počepnila in sodelovala pri redefiniranju pravnih okvirov za pobijanje otrok. Pri tem se je seveda tolažila, da je preprečila »najhujše«, navsezadnje, Izrael bi lahko pobil precej več Palestincev in naredil precej več »kolateralne škode«, če bi hotel – saj je vojaška velesila, ne. A je Evropska unija izvajala pritisk – s pozivi k »humanitarnim premorom«.

Kot da jo je kdo kaj vprašal. Ne, ni je. Nihče je ni jemal resno. Nobenega povpraševanja ni bilo po njenem posredovanju. Po njeni avtoriteti. Po njeni diplomatski umnosti. Bila je irelevantna. Marginalna. Nebistvena. Pogrešljiva. Že v rusko-ukrajinskem vojnem teatru se je groteskno opotekala, tu, v izraelsko-palestinskem vojnem teatru, pa se je povsem izgubila. In to takoj.

Relativiziranju in legitimiranju pobijanja otrok ni bilo ne konca ne kraja. Evropska unija je strmoglavila v moralno brezno. Na svoj humanizem se ne bo mogla več sklicevati. Evropskega humanizma je konec. Nima več smisla.

A ko bo vsega tega konec, nam bodo stebri Evropske unije zaupno mežikali: Vidite, to je plod naše tajne diplomacije! Ves čas smo diplomatsko delovali – in na koncu nam je uspelo! Ne, niso diplomatsko delovali, ampak so le čakali, da se Izrael znori – in da v času, ki so mu ga dali na voljo, pobije čim več otrok. Izrael ve, da bo lahko to, kar počne, počel le nekaj časa, potem pa se bo moral ustaviti, ker bo začel izgubljati ameriško podporo. V Ameriki bodo namreč prihodnje leto volitve in letos spomladi so sondaže prvič v zgodovini pokazale, da so demokratski volivci bolj naklonjeni Palestincem kot Izraelcem, Joe Biden – tough guy – pa nujno potrebuje njihove glasove.

Če podpiraš Izrael, še ne pomeni, da nisi antisemit

Toda Evropska unija je izraelski shock & awe – s pobijanjem otrok vred – relativizirala in legitimirala tudi s tem, ko je povsem nekritično sprejela retoriko izraelske vlade, ki vsako kritiko Izraela avtomatično razglasi za antisemitizem. Vse je nenadoma veljalo za antisemitizem.

Antisemit je bil vsak, ki kritizira izraelsko pobijanje palestinskih otrok, vsak, ki nasprotuje izraelskemu bombardiranju palestinskih civilistov, vsak, ki poziva k spoštovanju resolucij Združenih narodov, vsak, ki zahteva brezpogojno premirje, vsak, ki nasprotuje izraelskemu apartheidu in rasizmu, vsak, ki poziva k sekularizaciji izraelske države, vsak, ki Izraelu očita, da ni demokracija (Netanjahu ima Izrael za nacionalno državo zgolj »judovskega ljudstva«, pa četudi v njem živi skoraj dva milijona Palestincev), vsak, ki Izraelu očita, da ima v Gazi in na Zahodnem bregu v šahu pet milijonov Palestincev, ki nimajo volilne pravice, in da Palestince, ki živijo v Izraelu, diskriminira, vsak, ki poziva k priznanju Palestine, vsak, ki je solidaren s Palestinci, vsak, ki v teh katastrofalnih časih pokaže malce preveč empatije do palestinskega boja, vsak, ki opozarja, da v tej vojni enačbi obstajata dve strani, vsak, ki kritizira Izrael ali izraelsko politiko, vsak, ki protestira proti vojni, vsak, ki nasprotuje antisionizmu.

Stebri Evropske unije so začeli celo poudarjati, da se lahko antisionizem zelo hitro izrodi v antisemitizem (antisionizem je »ena izmed novih oblik antisemitizma«, kot pravi francoski predsednik Macron) in da bodo zato v zakonodaji spremenili definicijo antisemitizma, tako da bo vključevala tudi antisionizem. Še malo, pa bi definicijo antisemitizma popravili tako, da bi vključevala tudi nasprotovanje izraelskemu pobijanju otrok.

Izraelska vlada vsem po vrsti očita antisemitizem, toda prav sama je največ naredila za antisemitizem – z gaženjem Gaze, otrok in civilistov je med Palestinci in verjetno tudi drugod ustvarila veliko antisemitov. Tako kot so Američani z invazijo v Irak ustvarili ogromno novih bin ladnov. Poleg tega: s tem ko Izrael vse po vrsti razglaša za antisemite, relativizira in trivializira izraz antisemitizem, saj mu to jemlje težo in smisel (ko so vsi antisemiti, ni nihče več antisemit, slišimo). Kar seveda pomeni, da bodo ljudje postali apatični do pravega antisemitizma.

Izraelska vlada že zdaj vidi antisemitizem povsod – razen tam, kjer dejansko je. Pogleda naj le, kaj počne Viktor Orbán: pred nekaj leti je skušal svoje volilno telo mobilizirati s pomočjo antisemitske teorije zarote – Madžarsko je polepil s plakati, na katerih sta bila Jean-Claude Juncker, predsednik evropske komisije, in George Soros, ameriški finančnik judovskega rodu, stalnica teorij zarote, ki trdijo, da Judje nadzorujejo politiko, ekonomijo, finance in medije. Sporočilo teh plakatov je bilo: Madžarske ne boste nadzorovali!

S tem ko Izrael vse po vrsti razglaša za antisemite, relativizira in trivializira izraz antisemitizem, jemlje mu težo in smisel. Kar seveda pomeni, da bodo ljudje postali apatični do pravega antisemitizma.

Orbán je skušal v srca svojih volivcev priti z antisemitsko metaforo. Zdaj spet počne natanko to, le da na plakatih nista Jean-Claude Juncker in George Soros, temveč Junckerjeva naslednica Ursula von der Leyen in Sorosev sin Alex. »Ne plešimo na njuno glasbo!« Sporočilo je na dlani: Judje nadzorujejo vse, toda Madžarske ne bodo!

Jasno: Orbán, ki se ne more upreti antisemitski konspirologiji, podpira Izrael. In tu je ultimativna ironija: če nekdo podpira Izrael, še ne pomeni, da ni antisemit. Kar velja tudi za ameriške krščanske fundamentaliste, alias evangeljske kristjane: so sicer antisemiti, a podpirajo Izrael, ki ga je treba za vsako ceno zaščititi – Izrael je namreč dokaz, da Biblija ni le fikcija, ampak razodeta resnica! V Izraelu se bo pripetil ponovni prihod Jezusa Kristusa, tam bo prizorišče zadnje bitke med Dobrim in Zlom, vojne, ki tam potekajo, pa le potrjujejo, da imajo prav in da se res bližajo »poslednji dnevi«. Če bodo Judje hoteli preživeti, se bodo morali še pravi čas evangelizirati – pokristjaniti. Podpora Izraelu ima antisemitski temelj.

Ram Ben Barak, izraelski poslanec liberalne stranke Ješ Atid, fen nakbe, je predlagal, da bi »Palestince razdelili po svetu. V Gazi živi približno dva milijona in pol prebivalcev – naj jih vsaka država vzame 25 tisoč.« No, njegovega predloga so se najbolj razveselili desničarski konspirologi, patološki antisemiti, ki trdijo, da množične transporte muslimanov/beguncev/migrantov na Zahod zarotniško organizirajo in financirajo Judje, ki s tem izvajajo »veliko zamenjavo« – belce in kristjane hočejo zamenjati z nebelci in nekristjani. Moški, ki je leta 2018 v pittsburški sinagogi pobil 11 Judov, je bil privrženec teorije o »veliki zamenjavi« – in verjel je, da karavano migrantov, ki se je tedaj skozi Mehiko prebijala proti ameriški meji, organizirajo in financirajo Judje à la George Soros. Zato se je pognal v napad.