Brina Svit / Pisateljica, ki se je s svojim zadnjim romanom poklonila upornim biciklom

Že dobrih dvajset let vsako knjigo napiše dvakrat. Najprej v francoščini, nato v slovenščini. Pri zadnjem romanu Uporni bicikli, ki je letos izšel pri Mladinski knjigi, pa je naredila izjemo in slovenskim bralcem namenila privilegij, da ga preberejo prvi. Zgodba se namreč odvija v Ljubljani, v času pandemije covid-19 in kolesarskih protestov proti avtoritarni vladi Janeza Janše, ki so potekali petek za petkom. Z možem, Francozom, s katerim sicer živita v Parizu, sta se namreč v času restriktivnih ukrepov preselila v njun dom na Krasu, od tam pa skoraj vsak petek vozila na proteste. Brina Svit (r. 1954) je imela občutek, da enostavno ne more ostati križemrok, da je treba nekaj narediti, prisostvovati, biti aktivna državljanka, še posebej, ker so bili ti protesti tako drugačni od tistih, ki jih je poznala iz Francije. Ustvarjalni, navdušujoči, humorni … Od tu ideja za roman, ki se dogaja skozi oči dveh oseb, ki sta, tako kot ona, od drugod, ki prinašata s sabo širši, evropski okvir, v katerem se na koncu, presenetljivo, znajdemo celo z Žižkom.

Sicer pa njeno pisanje nikoli ni predvidljivo. »Pri pisanju ni nobenih pravil – oziroma so samo tista, ki si jih postaviš sam.« Sama se pusti odnesti toku ustvarjalnega procesa in nikoli ne ve, kako se bo roman končal, kam jo bodo odpeljali liki. A prizna, da pri pisanju še vedno pogosto podvomi o sebi. »Dvomi so del ustvarjalnega procesa. To enostavno jemljem v zakup. Zdelo bi se mi sumljivo, če bi bila popolnoma prepričana vase. Sočasno pa verjamem, kot veliko pisateljev, da je moja najboljša knjiga še pred mano.«

Nenavaden in nepredvidljiv je tudi tok njenega življenja, ki jo je iz rodne Ljubljane popeljal v Pariz, potem ko je v ansamblu francoske baletne skupine, ki je gostovala v naši prestolnici, spoznala bodočega moža. Filmsko? Morda, a pridevniki, kot so »povprečno«, »dolgočasno« in »vsakdanje« ne spadajo v njen besednjak. V Parizu se je sprva preizkusila kot scenaristka in režiserka, nato pa je leta 1984 – takrat še pod njenim pravim imenom Brina Švigelj-Mérat – v slovenskem jeziku izšel kratkoprozni prvenec April. Poseben preboj pa je doživela z leta 1998 izdanim romanom Con brio, katerega francoski prevod je pritegnil pozornost ugledne pariške založbe Gallimard. Ta jo je vzela pod okrilje, najprej je bila uvrščena v prestižno zbirko tuje, prevodne literature, sčasoma pa so jo prestavili kar med domače, francoske avtorje.

V začetku tisočletja se je namreč zgodila prelomnica v njenem ustvarjanju – pisati je začela v francoščini, česar si nikoli poprej ni mogla zamišljati. K temu jo je spodbudil časnik Le Monde, ki jo je povabil, da bi za eno poletnih izdaj napisala novelo. V francoskem jeziku. Od takrat vsak roman napiše v francoščini in nato še v slovenščini. Specifika, ki je zelo zanimiva tudi za literarne teoretike. »To mi predstavlja dvojno delo, ki vzame veliko časa. A za zdaj si ne predstavljam drugače. Ne predstavljam si, da bi to naredil kdo drug. Najbrž sem ena redkih slovenskih, a tudi francoskih avtoric, ki sočasno piše v dveh jezikih.«

Tango, njena velika strast, ki je zanjo »rudnik zgodb in navdiha«, jo je odpeljal tudi v Buenos Aires. Ta je kmalu skupaj s Parizom in kraško vasico Zagrajec ustvaril trikotnik, kjer se najbolje počuti. In kjer jo najdejo nove zgodbe. Denimo ta o argentinskih Slovencih z naslovom Slovenski obraz, ki je najprej izšla pri založbi Gallimard, nato pa v slovenščini še pri Cankarjevi založbi, opremila pa jo je celo z lastnimi fotografijami. Knjiga, ki ima posebno mesto v njeni bibliografiji.

Pri omembi stereotipa o romantičnih Francozih odmahne z roko, češ da je to »zgolj floskula, amerikanizirana vizija. V resnici so precej revolucionaren, političen narod, dokaj racionalen, kritičen. Ves čas se sprašujejo, kakšna je njihova vloga v svetu. V nasprotju z nami, ki smo v zavetju, v eni taki mirni plitvini.« Čeprav že več kot 40 let živi v Parizu, se tam ne počuti kot prava Francozinja. Tudi kot Slovenka ne, čeprav jo Francozi zmeraj predstavljajo kot Slovenko, ki piše v francoščini.

V svoji hiši na Krasu ponavadi napiše, kar se ji nabira v mestu. »Na Krasu lažje pišem, ker imam svoj mir, nihče me ne moti in ni skušnjav,« pravi, »a za navdih za zdaj še potrebujem mesto in ljudi.« In disciplino, kar pomeni usesti se za mizo in pisanje nadaljevati tam, kjer je končala prejšnji dan. »To je moje življenje, moja stvar,« pravi. »Ki zahteva mene celo. Všeč mi je, da imam (vsaj) dve življenji. Tisto, ki ga živim čez dan, in tisto, ki ga zapisujem, ustvarjam, si ga izmišljujem.« Največji izziv pri pisanju ji pomeni prav to – izmišljevanje, a čim bolj resnično. Stvari, ki bi se lahko zares zgodile. In te nikoli niso čisto izmišljene. »Sem velika opazovalka. Vse me zanima. Vse si zapomnim. Vse vidim. Predvsem tisto, kar hočemo skriti.«