»Poezija je protistrup razdiralnosti«

Miljana Cunta, leta 1976 rojena pesnica, je bila dolgo urednica in kulturna producentka, med drugim je tudi programska vodja festivalov Vilenica in Fabula. Kot pesnica bralce navdušuje, prevzela jih je že leta 2010 s tankočutnim pesniškim prvencem Za pol neba. Letos je izšla njena četrta zbirka pesmi Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo. Na lanskem, 22. Pesniškem turnirju je bila okronana za vitezinjo poezije, oktobra letos pa je bila kot literatka iz častne gostje Slovenije ena od govork na odprtju Frankfurtskega knjižnega sejma. Četudi se je pozornost medijev že kmalu po njenem nastopu preusmerila k filozofu Slavoju Žižku in njegovemu opozorilu na odnos Zahoda do izraelsko-palestinskega spora, je bil njen govor deležen občudujočih odzivov. Spregovorila je namreč o pesniški samoti, moči poezije v današnjem času in – nenavadno – zdravilnih učinkih poezije.

Na Frankfurtskem knjižnem sejmu ste govor začeli z mislijo: »Pesem se rodi v samoti. Človek lahko prehodi dolge poti, veliko doživi, ljubi in zapušča – a pred vsako pesmijo bo sam.« Samota? 

Samota, o kateri sem govorila v Frankfurtu, se mi zdi za ustvarjanje nujna. Samota kot puščava, ki prikliče potlačena čustva, skrite želje, take in drugačne misli. To ni vedno najlepši kraj, omogoči pa posebej zavezujoč uvid v najgloblje vzgibe v človeku. Dolga stoletja je bila samota samoumevna okoliščina ustvarjalnega človeka, danes ta okoliščina ni več tako samoumevna, tudi zato se mi je zdelo pomembno opozoriti nanjo. Umetnike nasploh radi vidimo kot kroniste družbenega dogajanja, ki se odzivajo na vedno nove zunanje dražljaje in izzive – in teh nikoli ne zmanjka. Tudi to je seveda potrebno in pomembno. Umetnik, tudi pesnik, mora imeti odprte oči, videti to, kar ga obdaja, videti pa mora še onkraj tega in vase. Če prvo prineseta budno spremljanje dogajanja in angažirana prizadetost ob krivicah, predsodkih, nasilju, drugo prinese samota.

Direktor Frankfurtskega knjižnega sejma Jürgen Boos je dejal, da ga je ob častnem gostovanju Slovenije vznemirjalo, da imamo pri nas morda celo največ pesnikov na prebivalca.

Ko sem dobila povabilo odbora za častne goste, je sledil val pomislekov in strahov, takih in drugačnih zakajev in kakojev. A nekako se mi je zazdelo, da imam kaj povedati. Kako zasnovati besedilo – to pa je bil velik izziv. Znotraj omejitev – napisanih in raznih nenapisanih pravil – sem iskala pot do pravega učinka in ta učinek sem si zamišljala kot poklon poeziji, želela sem posredovati vsaj košček fascinacije, ki jo do poezije čutim sama. Zelo kmalu sem opustila nemogočo zamisel, da bi pisala v imenu naroda ali njegove literarne zgodovine, poezija je edninska in šele, ko smo do konca svoji, smo lahko od vseh. Tako sem se tudi tu držala načela, kot se ga sicer pri pisanju, da pišem o tem, kar poznam in imam rada.

Vaš govor je bil deležen zelo pozitivnih odzivov, a precej več pozornosti je pritegnil naslednji govorec, filozof Slavoj Žižek. Ampak ali ni bil tudi vaš govor političen? Drugače od vseh drugih govorcev ste se ognili aktualnemu dogajanju in spregovorili izključno o poeziji. Tudi to je politična gesta.

Sama svoj govor res vidim kot političen govor, če politiko razumemo kot skrb za skupno dobro. Zavedala pa sem se, da bi lahko zaradi teme, ki sem si jo izbrala, zvenel kot sporočilo z drugega sveta. In toliko bolj je postala odločitev, da govorim o samoti, skupnosti in lepoti, tvegana ob tragediji, ki je na začetku oktobra še dodatno vrgla svet s tečajev. Nazadnje sem se odločila, da govor podam v prvotni obliki. Zdelo se mi je, da če sama neham verjeti, da je na drugi strani uničenja in rušenja smiselno gojiti misel o sobivanju in dostojanstvu – kot takih, brez apologij in legitimacij –, nima smisla vztrajati pri tem poklicu.

Zakaj, sploh denimo v našem prostoru, ljudje tako radi pišejo pesmi? 

Morda kot neke vrste tihi upor proti izrazito materialno naravnani družbi, družbi grobosti in nasilja. Kot opomnik, da se pod povrhnjico vidnega dogaja veliko lepega, a tudi zapletenega in težkega. Po drugi strani pa se založbe poezije branijo, ker se ne prodaja.

Poezija ozavešča, mehča predsodke, brusi robove, razkriva zamolčane plati.

Pesniki res niste zelo opazni. 

Poezija res nastaja v samoti, ampak usmerjena je k drugemu. Pesnik piše iz lastne izkušnje, a na način, da ta izkušnja postane naša skupna zgodba, zato se vsaka pesem zaključi šele v aktu branja. Piše pa tudi o najbolj krhkih in najobčutljivejših plateh človekovega položaja v svetu, ki bi sicer morda ne našle mesta v družbi. Japonska kultura pozna veščino lepljenja razbitih vaz z zlatom, to se mi zdi lepa prispodoba za poezijo. Poezija kot plemenita kovina drži skupaj koščke razbitega sveta, celi in zdravi s tem, ko poimenuje. Je protistrup razdiralnosti, ozavešča, mehča predsodke, brusi robove, razkriva zamolčane plati in še vse kaj drugega. Vse to počne na svoj način, s simboli, namigovanji, impresijami, slikanjem razpoloženj, podtalno. Ponudi nam prav posebne vrste bližino. Potreba po bližini pa je tudi danes velika, zdi se, da je vse večja in večja, morda tudi zato, ker jo iščemo na napačnih krajih, med drugim tudi v nefiltriranih »zgodbah iz življenja«, ki pa so pogosto samo skrbno vzdrževan konstrukt in nam preprosto ne dajo tega, kar obljubljajo.

In če bi se prostor za poezijo tako zelo zožil, da pesniške govorice ne bi več razumeli?

Ko je ne bomo več razumeli, bomo le še stopnjevali jakost in nazornost. Morda zdaj mislimo, da s poezijo izginja nekaj nepomembnega in nadomestljivega, nekaj obrobnega, a v resnici izginja nevidni temelj človečnosti, obraz tega, kaj vse kot ljudje smo.

Marsikdo se poezije boji. Ljudem se zdi, da je ne razumejo. 

Ljudje se odmikajo od poezije in po svoje se tudi poezija odmika od ljudi. Razlogi, zakaj se to dogaja, so seveda kompleksni in nikogar ni smiselno kriviti, je pa smiselno iskati pot iz te zagate. Ko govorimo o bralcih poezije, ne govorimo o velikem številu, govorimo o peščici, a ta peščica je pomembna za ravnotežje družbe kot celote.

Vzdrževanje zaželene podobe – sebe in svojega dela – vzame ogromno časa, vprašanje pa je, ali na koncu prinese zadoščenje. Občutek imam, da deluje bolj kot nekakšen steznik, ki nas plošči in krči.

Slovenija je bila tik pred Frankfurtskim knjižnim sejmom pobudnica manifesta o poglobljenem branju, ki je dobil široko mednarodno podporo. Kako pa bi se v času, ko smo že samo na spletu nenehno bombardirani z najrazličnejšimi dražljaji, vrnili k poglobljenemu branju?

Za poglobljeno branje je potrebna sposobnost koncentracije, vživljanja, imaginiranja, razbiranja pomenskih odtenkov in navsezadnje sposobnost biti sam s seboj. Trend bi bilo mogoče zaobrniti s temeljitim premislekom o tem, kaj je človek, kaj išče in kaj potrebuje za neko polno izkušnjo življenja. Na mikroravni pa lahko razmišljamo o spremembah na strani recepcije in na strani produkcije. Naj to pojasnim prav na primeru poezije. Gotovo je pomembno, da o lepoti in pomenu poezije govorimo že znotraj izobraževalnega sistema, še prej v družinskem krogu, a ne s predavanji in lekcijami, pač pa z ustvarjanjem okoliščin, da se otrok sreča s kar najbolj raznoliko poezijo – in tako morda pride do tiste ene pesmi, ob kateri mu zaigra srce. V izobraževalnem sistemu je poezija predstavljena kot nekaj, kar je treba analizirati in razložiti. Žal jo s tem praviloma izmaličimo, sebe pa oropamo tiste primarne bralske izkušnje, ko sicer ne vemo vsega, toda na neki temeljni ravni slutimo tisto bistveno. Veščina zgolj branja izginja, branja kot doživljanja, mišljenja, čutenja in okušanja novih svetov, ki se v vsakem od nas odprejo po svoje. Druga težava, ki jo zaznavam, je instrumentalizacija umetnosti, ki je vse pogosteje razumljena kot orodje za odpiranje drugih tem.

Kako to mislite, lahko razložite? 

Umetniško delo je samo v sebi zaključena celota, je kompleksno in nezvedljivo na eno samo poanto. Lahko ga sicer uporabimo kot izhodišče za razpravljanje o drugih, družbeno odgovornih vsebinah, a pomembno je, da se zavedamo, da se njegova moč s tem ne izčrpa.

Imate občutek, da ste umetniki v današnji družbi cenjeni? 

Odnos družbe do umetnikov se je v zadnjih desetletjih precej spremenil – s tem pa tudi pričakovanja umetnikov do samih sebe in v zvezi z razmerami za delo. Pisanje poezije na primer je pri nas v najboljšem primeru razumljeno in vrednoteno kot prostočasna dejavnost. Splošna predstava, kako nastane pesem, je daleč od resničnosti, zato je težko verjeti, da lahko redna služba v povezavi s pesništvom vodi v izgorelost. Težava se pojavi, če se zaradi dela – zaradi stresa, kaotičnega delovnega okolja, morda celo podtalnega mobinga – povsem skrči mentalni prostor za ustvarjanje. Pisanje poezije zahteva celega človeka, osredotočenost, notranjo disciplino, znanje, veščine.

To je pravzaprav širši družbeni problem. 

Odnos družbe, ki ga tu omenjam, pomeni zunanjo okoliščino, ki pa je odraz nekega splošnega razpoloženja, izrazito nenaklonjenega ustvarjalnim poklicem, razen morda v kontekstu trženja. V ozadju je specifično razumevanje človeka kot materialnega in ekonomskega bitja, celotna razsežnost duhovnega, ki je gibalo ustvarjalnosti, pa je spregledana. To pesnik jasno zaznava in se na to tudi odziva. Čeprav dobro ve, kaj je potrebno, da napiše dobro pesem, in koliko ga stane, ko gre s svojim izdelkom v javni prostor, kot da mora vse to prikriti in namesto tega ustvariti vtis, da piše z levo roko, da mu to v resnici ne pomeni prav veliko. Živimo v družbi, v kateri so bili kulturniki pred nekaj leti diagnosticirani kot paraziti države. Taka oznaka prebuja frustracije, ki se v obliki jeze lahko usmerijo navzven ali v obliki malodušja vodijo v notranje samoizgnanstvo. Nič od tega ne vpliva dobro na ustvarjalni proces. Zelo se je spremenila tudi percepcija časa v družbi, kar prav tako vpliva na ustvarjanje.

Kako?

Povsem smo se ujeli v linearno razumevanje časa, ki vodi naprej, od enega projekta do drugega, kar je v temeljnem navzkrižju z naravo ustvarjalnega procesa. Poudarek je na hitrosti in količini, od tod morda občutek, da izginjaš, če nenehno ne objavljaš, ustvarjaš, produciraš. In navsezadnje je tu trend idealiziranja vsega, kar smo in kar počnemo. Vzdrževanje zaželene podobe – sebe in svojega dela – vzame ogromno časa, vprašanje pa je, ali na koncu prinese zadoščenje in ustvarjalni zagon. Občutek imam, da deluje bolj kot nekakšen steznik, ki nas plošči in krči. Danes namreč živimo v svetu hitrih reakcij. Zdi se, da je hitrost že sama po sebi vrednota, in čeprav prenagljene in nespametne poteze pustijo za sabo pogorišče in generirajo le še več dodatnega dela, v takem mišljenju vztrajamo. Rezultat so velika količina slabih izdelkov in porušeni odnosi. Nič drugače ni v ustvarjalnem procesu. Tudi tu je pomembno, da ne izsiljujemo, da znamo počakati na tisto pravo zamisel, pustimo, da dozori, da se medi v procesu iskanja oblike in da se na koncu, po nekaj kritičnih odzivih, izpopolni. Časovni pritisk pa nas sili, da nenehno produciramo, da včasih damo iz rok tudi polizdelek. Nekaj, kar ima potencial, ni pa še izoblikovano v zaključeno umetniško delo.

Ali to danes ne velja za tako rekoč vsa področja človekovega dela in delovanja? 

Drži. A vprašanje je, koliko presežkov zmore človek v času enega življenja. V resnici malo. Od vsepovsod pa nas nagovarja neka evforična iluzija, da smo lahko nenehno priče izjemnim stvaritvam, vsak dan znova.

Danes živimo v svetu hitrih reakcij. Rezultat je velika količina slabih izdelkov in porušeni odnosi.

V Frankfurtu ste govorili tudi o tem, kako vsaka pesem, s tem ko je objavljena, vstopi v literarni sistem, kjer je podrejena zakonom trga, pesniškemu kanonu in okusu. 

Nekoč je bilo za avtorja do volj, da je knjigo napisal. Danes mora obsežno sodelovati pri promociji in prodaji. Tu se mi zdi pomembno, da so bralci vsaj deloma sposobni odmisliti promocijski kontekst, ko knjigo odprejo. Najbrž ima vsak izkušnjo, da je vzel v roke knjigo, ki je bila bogato promovirana, pa je ob branju doživel razočaranje, spet drugič je naletel na knjigo, o kateri se ni govorilo, prinesla pa mu je veliko veselja. Podobno velja za avtorje. Tudi avtor se lahko izgubi, če se preveč poistoveti z zgodbo o knjigi in s svojo medijsko podobo. Ko vstopiš v literarni sistem – sistem novinarskih konferenc, sejmov, festivalov, recenzij, literarnih branj, nagrajevanja –, vstopiš v svet, ki je zelo drugačen od ustvarjalnega sveta. Tu deluje trženjska logika, ki je podjetna, estetska, všečna, privlačna. Ustvarjalni proces pa je običajno precej neestetski, poln frustracij in polnih košev za smeti. Večino časa si sam s svojo neuspešnostjo, nihče ti ne kima ali ploska. Tudi zato je lahko »vloga avtorja«, ki zaživi v medijih, ko je knjiga napisana, obliž reda na rano kaosa. Ponudi nam uteho, smisel, urejenost, publiko. Po svoje morda celo prikrije, zamaskira našo ranljivost, ki jo z vsako pesmijo pokažemo svetu.

Sama se predvsem trudim ločevati med ustvarjalnim procesom, ko si s knjigo sam, in promocijo, ko knjigo spremljaš na poti v svet. Naloga pesnika je, da piše, zato mora z vso odgovornostjo braniti svojo krhko samoto. Na njej namreč sloni celoten literarni sistem.

Ob snovanju zadnje, četrte pesniške zbirke Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo vam je le uspelo izboriti si samoto, o kateri govorite. To je bila prva zbirka, ki ste jo ustvarili, ne da bi poleg opravljali še kako drugo službo. 

Prejšnje zbirke so nastajale med enim in drugim opravkom, v času, za katerega se mi je vedno zdelo, da ga kradem pomembnejšim stvarem v življenju, zato sem čutila, da sem v nekakšnem eksistencialnem prekršku. Vseskozi sem si želela – vsaj za kratek čas – izkusiti sproščenost, polnost ustvarjalnega procesa, želja se mi je s to knjigo uresničila. Opravljala sem sicer tudi tako imenovano delo za preživetje, sem si pa sama razporejala čas.

Kaj pa je tisto, kar vas vedno znova žene nazaj k pisanju? 

Še sama ne vem. Neka potreba, da ubesedujem svoje izkušnje, posebej tiste, o katerih sicer težko govorim. To me žene vse od začetkov. Bila so sicer obdobja nekakšne notranje samocenzure in seveda občutek, da pesmi niso bile dovolj dobre. Res pa je, da nikoli nisem nehala. Kljub dvomom, samocenzuri in tudi kakšnemu nenaklonjenemu odzivu sem ves čas pisala, če sem le dovolj jasno začutila ta notranji vzgib. Kot bi imela nekakšno nalogo, da pišem pesmi, ki morajo biti napisane. Ko sem imela občutek, da mi je to uspelo, se mi je zdelo, da sem rešila neki svet. Notranje zadoščenje ob tem je bilo neizmerno in brez tega pri pesnjenju najverjetneje ne bi vztrajala in bi se odločila za kakšen družbeno bolj sprejemljiv in donosen poklic. Sicer pa še danes občutim dvom, ali sem pesnica, mislim, da me bo spremljal vse življenje. Po svoje je del mojega značaja, je pa tudi del ustvarjalnega duha.