Razcvet vojaške industrije pri nas

Marko Peljhan je soustanovitelj podjetja C-Astral, ki izdeluje majhne brezpilotne sisteme. V poletnem intervjuju za Bloomberg Adria je opisal poslovni rezultat, ki ga je podjetje doseglo lani. »Z vidika prihodkov smo zrasli za 262 odstotkov, kar pomeni, da smo imeli 4,67 milijona prihodkov iz poslovanja. Prihodki od prodaje pa so s poldrugega milijona narasli na 4,07 milijona. Dobiček se nam je povečal z 90 tisoč na skoraj 400 tisoč evrov.« Kako je to mogoče? Prestrukturirali so podjetje, pravi, ga reorganizirali in veliko vlagali. »Drugi razlog pa je, da je celotna panoga zaživela zaradi vojne v Ukrajini.«

Brezpilotna letala in letalniki so že postali stalnica sodobnega vojskovanja. Zato tudi ni čudno, da imajo podjetja, ki jih izdelujejo, zaradi vojn po svetu, naj se sliši še tako grozno, koristi.

Na to so hoteli opozoriti v Pobudi proti militarizmu. Zato so pred sedeže treh orožarskih podjetij, Guardiaris, Group 22 in Valhalla Turrets, razobesili protivojne transparente. Kot so zapisali, so z njimi hoteli opozoriti, da se bo vojna, »vse dokler bodo v naših mestih, ob naših vrtcih in v naših soseskah obrati, v katerih razvijajo sestavne dele za orožje, sestavljajo orožje in usposabljajo ljudi za njegovo uporabo«, začenjala »tudi tukaj«. Menijo namreč, da ta podjetja prispevajo košček v »sestavljanko globalnega stroja smrti«.

»Družba ne proizvaja orožja, temveč simulatorje, ki so namenjeni vadbi in s tem tudi izboljšanju pripravljenosti in varnosti slovenskih vojakov in vojsk držav zaveznic – torej držav, ki so članice Nata,« odgovarja Andrej Brezavšček, odvetnik in predstavnik družbe Guardiaris. »Trditev, da Guardiaris prispeva košček v sestavljanko stroja smrti, ni argument, pač pa neobrazložena trditev, ki jo kot neresnično zavračamo. Navsezadnje je vojska državotvorna institucija vsake suverene države.«

Da gre pri vsem skupaj zgolj za poskus diskreditacije podjetja, odgovarja Miloš Milosavljević, direktor podjetja Valhalla Turrets, ki izdeluje kupole z avtomatiziranimi mitraljezi večjih kalibrov, ki jih je mogoče namestiti na težje štirikolesnike. Kot pojasni, obrambna industrija pri nas v zadnjem času »postaja prepoznana gospodarska panoga, ki svojo legitimiteto izraža tudi ob pomoči gospodarskega interesnega združenja Grozd obrambne industrije Slovenije«, ta pa ima z obrambnim ministrstvom sklenjen sporazum o sodelovanju, ki se v zadnjih letih močno krepi. »V Evropski uniji je to vse bolj cenjena oblika medsebojnega sodelovanja med podjetji, državami in Evropsko obrambno agencijo, pri nas pa se tovrstne raziskovalno-razvojne dejavnosti spet stigmatizirajo in se označujejo kot ’vstopnica’ za sodelovanje v vojnih aktivnostih, ki žal ta trenutek krojijo svetovno geopolitično realnost.«

Vsa tri omenjena podjetja imajo milijonske prihodke. Lani so imeli v podjetju Valhalla Turrets skoraj milijon evrov prihodkov, Guardiaris je imel dobre štiri milijone prihodkov, skoraj milijon več kot leto prej, podobno Group 22, ki je imel lani 7,5 milijona evrov prihodkov. Kako je to mogoče? Če naj strnemo odgovore vseh treh podjetij, to nima zveze z vojno v Ukrajini, kot tudi letošnji dobiček ne bo imel zveze z zaostritvijo izraelsko-palestinskega spora – rezultati so, poudarjajo, izključno plod trdega dela.

Ali se je v rokah Izraelcev znašla tudi vojaška oprema, ki jo izdeluje slovenska industrija, je težko ugotoviti. Iz poročila o izvozu orožja za leto 2022 razberemo, da je Slovenija lani v Izrael izvozila nedokončane proizvode, posebej zasnovane za izdelavo orožja, v vrednosti več kot 200 tisoč evrov. Pestrejša od slovenske zgodovine izvoza je sicer zgodovina uvoza vojaške opreme iz Izraela.

Je pa državni zbor v torek podprl deklaracijo o razmerah v Palestini in Izraelu. Ta poziva k takojšnji prekinitvi sovražnosti in spopadov v regiji ter izraža neomajno podporo rešitvi dveh držav.