Maja Prettner / Režiserka in scenaristka, ki je z dokumentarcem Duhovnica navdušila gledalce in kritike

Na letošnjem Festivalu slovenskega filma v Portorožu je bil premierno prikazan dokumentarni film Duhovnica, ki spremlja štiri leta v življenju nekonvencionalne, energične in odprtosrčne evangeličanske duhovnice Jane Kerčmar. Tam je film prejel nagrado vesna za najboljši film po izboru občinstva ter najboljšo montažo, ovenčan je bil še z nagrado Društva slovenskih filmskih publicistov in publicistk FIPRESCI za najboljši celovečerni film v tekmovalnem programu. Prav tako je dobil veliko priznanje televizijske mreže Al Jazeera.

Priznanja ne presenečajo, saj je režiserka in scenaristka Maja Prettner (1987) ustvarila večplasten in življenjski portret svobodomiselne ženske v duhovniškem, tradicionalno moškem poklicu, ki je na pragu pomembne življenjske odločitve. Ženske, ki je kljub poklicu, ki ga opravlja, človek iz mesa in krvi; mati, žena in hčerka, oseba, ki jo obhajajo dvomi. Skozi njene izkušnje film prevprašuje vprašanja vere, ljubezni, travme in odpuščanja, to pa počne spretno, potrpežljivo in s pozornostjo. Avtorica je namreč Jano Kerčmar spremljala štiri leta, skoraj vsak konec tedna se je udeleževala bogoslužij v majhnih prekmurskih vasicah. In dan za dnem se je z njo vozila v avtu, ki je bolj kot prevozno sredstvo postajal nekakšna spovednica. Kjer pa se ni spovedovala režiserka, pač pa duhovnica.

Maji Prettner so pokrajine, ki v filmu bežijo mimo okna, blizu, saj tudi sama prihaja iz Prekmurja. Odrasla je ob obiskovanju Mladinskega informativnega in kulturnega kluba Murska Sobota (MIKK), pomembnega kraja druženja in utrjevanja lokalne alternativne scene. Pri štirinajstih je začela voditi radijsko oddajo, ki se ji je posvečala kar osem let, in najbolj logično nadaljevanje tega se ji je zdel študij novinarstva, iz katerega je tudi diplomirala.

A medtem je ves čas snemala. V zgodnjih najstniških letih je namreč dobila prvo kamero, s katero je dokumentirala različne vsakodnevne pripetljaje in dogodivščine, pri šestnajstih je posnela svoj prvi igrano-eksperimentalni film. Ljubezen do filmskega ustvarjanja je vedno utripala v ozadju vsega, kar je počela, zato se je odločila tudi formalno zapisati filmskemu poklicu in uspešno je opravila sprejemne izpite magistrskega programa filmske režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.

Po koncu študija se je lotila prvega celovečernega dokumentarnega filma Dom, ljubi dom (2016), ki sledi letu dni v življenju štirih otrok, umaknjenih iz socialno neprimernih okolij v Mladinski dom Malči Beličeve. Otroke je spremljala štiri leta in film ji še danes pomeni dragoceno izkušnjo, ki ji je »korenito spremenila pogled na odraščanje in pomen družine in doma«. Nato je leta 2018 posnela kratki igrani film Biba, istega leta se je kot perspektivna mlada režiserka udeležila še programa Berlinale Talents mednarodnega filmskega festivala v Berlinu. »Privlačita me obe formi, tako dokumentarna kot igrana,« pravi. »Vsaka ima svoje čare in prednosti. Pri dokumentarcih odkrivaš skrite plati življenja skozi iskrene zgodbe resničnih ljudi, ki se te dotaknejo in tudi postanejo del tebe, pri igranih filmih pa me navdušuje, na kakšne načine se lahko igraš z estetiko in različnimi režijskimi pristopi.«

Film Duhovnica je dolgo snemala gverilsko in brez kakršnihkoli finančnih sredstev, preden je k projektu pristopila produkcijska hiša Studio Virc. Medtem je veliko delala z različnimi televizijskimi hišami pri uspešnih igranih in dokumentarnih televizijskih serijah. Na razpisu Slovenskega filmskega centra jim je v tretje uspelo pridobiti finančna sredstva, ki pa še zdaleč niso zadostovala za pet let ekipnega dela. »Hvaležna sem za vso podporo, ki smo jo dobili, toda v življenju prideš do točke, ko enostavno nimaš več časa in energije, da bi več let delal zastonj. Ali pa samo za reference. Tudi prioritete se ti spremenijo. Enkrat ko imaš družino, tega ne zmoreš več.«

Pravi, da smo »Slovenci včasih preveč kritični do naših filmov, ki se jih je prijel stereotip depresivnega. Tu je še bolj na udaru dokumentarni film, ki se ga gleda še manj, zanj nimamo dobro razvitega občinstva. Dokumentarec ne bo dobil zlate role za število ogledov v kinematografih. Imamo festivala dokumentarnega filma v Mariboru in Ljubljani, pri teh pobudah pa se počasi konča,« pravi režiserka, ki se ji »ne zdi nujno, da bi vse življenje snemala filme«. Zanima jo namreč veliko stvari, katerih vzporednice je iskala že v svojih filmih, denimo socialna pedagogika in pomoč ranljivim posameznikom skozi umetnost, kar nekoliko že udejanja na filmskih delavnicah z otroki.

Želi si, da bi v bližnji prihodnosti v stabilnih razmerah lahko posnela še kakšen igrani celovečerni film. Predvsem pa si želi, da nekega dne besedna zveza »dobro leto za slovenski dokumentarni film« ne bi pomenila zgolj kakovostnih filmskih izdelkov, pač pa tudi dobre možnosti za njihove ustvarjalke in ustvarjalce.