TV komentar / Stranski učinek Janševega nasilja

Predsednica republike Nataša Pirc Musar je bila ob prvi obletnici nastopa funkcije gostja na TV Slovenija, kot veleva že tradicija. Slovenija nima letnega nagovora predsednice oziroma predsednika naciji, ima pa veliki pogovor s predsedujočim na javni televiziji. Če se morda zdi, da s tem nagovarjamo predsednico, da naj ta nagovor uvede, naj takoj povemo, da niti slučajno: to naj ostane med željami, ki se ne bodo izpolnile, torej poleg novega falcona in rezidence. Ne prvega, ne drugega, ne tretjega ne potrebuje ta deželica, saj šteje le toliko ljudi kot večje evropsko mesto.

A zdi se, da je v letu dni predsednica republike Nataša Pirc Musar to dojela. Malo jo je v tem letu zanašalo, začenši z neumestnimi izjavami o manjšinah in seveda ukorom mlademu dekletu po imenu Sara Štiglic. A zdi se, da se je v zadnjih dveh, treh mesecih, ko je parkrat dobila s polenom po glavi zaradi svojega nepremišljenega in hitrega jezika, predsednica republike veliko naučila. Pred nami je namreč v ponedeljek sedela zelo predsedniška predsednica, ki zmore razmisliti, kakšne posledice imajo njene besede in dejanja, ne nazadnje se je zmogla zaradi svoje izjave o manjšinah tudi prepričljivo opravičiti – pač ne tako, dajte mi mir, kot to radi počnejo njeni moški politični kolegi, ampak iskreno in z jasno utemeljitvijo, zakaj je ravnala narobe.

A ni glavni razlog, da smo se v tej rubriki lotili predsedničinega intervjuja, predsednica. Temveč novinarja Manica Janežič Ambrožič in Dejan Ladika. Izjemno prijetno je bilo namreč videti trdna in resna novinarja, ki sta mirna in samozavestna, ki se jima ni treba ves čas dokazovati, ampak pač vodita pogovor. To samozavestno držo smo v preteklih tednih zaznali že pri Elen Batista Štader in Saši Kranjcu, ko sta gostila predsednika sveta RTV Gorana Forbicija – nobenega nadležnega jazjazjaz, ampak novinarstvo, namenjeno gledalcu, s pripravljenimi vprašanji, preigranimi možnimi odgovori in jasnimi stališči. Nobenega levodesnenja, nobenega Rosvita Pesek populističnega dramatiziranja – ampak novinarstvo.

Nobenega dvoma ni, da je ta zrelost dela novinarjev nacionalke posledica dveh let, ko sta jo nadlegovala Janez Janša in njegovi pajdaši, na primer Matej Tonin, ki se danes dela, da njegova stranka s »klanjem« na RTV Slovenija ni imela nič. Kot bi nekateri novinarji končno ugotovili, da jim vse prilagajanje nič ne pomaga, da ko pride Janša, itak hoče postaviti svoje kadre, in da še tako uravnotežen novinar zanj ni dovolj dober – zakaj ne bi torej v »normalnih časih« delali pravega novinarstva?

Predsednica republike Nataša Pirc Musar je sicer v intervjuju pokazala še nekaj, kar je v zadnjem letu pri njej umanjkalo: da razume, kdo in zakaj jo je izvolil, kaj je tisto, kar naj bi varovala. To je pokazala predvsem pri bolj domišljenem odnosu do vlade. In s tem je pokazala tudi avtonomnost – ne avtonomnost glede politike in političnih strank, ampak lastne nečimrnosti. Saj veste, to je tista avtonomnost, ki je njen predhodnik ni nikoli imel. In ko smo že pri bivšem predsedniku. Se res vse, kar je zvezano skupaj, lahko imenuje knjiga?