Punk, glas neodvisnosti in kritičnosti

Kako današnji mladi generaciji TikToka, Instagrama, Facebooka in drugih družabnih omrežij razložiti, kaj je bil punk in zakaj se je sploh zgodil? Delni odgovor bi lahko našli na Wikipediji, kjer piše, da je bil punkrock protiinstitucionalno glasbeno gibanje, ki je vztrajalo od leta 1976 pa približno do konca osemdesetih let 20. stoletja. Angleški izraz punk pomeni gnil, ničvreden, tudi nesramen. Uporna britanska mladina si ga je nadela, da bi jasno pokazala razliko in že s samopoimenovanjem nakazala, da ima dovolj zlagane in spolitizirane utvare o lepoti in sreči, medtem ko je družbo stiskala za vrat neoliberalna thatcherjanska politika z nespametnimi rezi v gospodarstvo in z rastočo inflacijo. Delavski razred je »cagal« pod težo Margaretinih ukrepov. Punkerji so pokazali, da imajo dovolj družbene mimikrije, ki so jo uprizarjali politika, uradne družbene institucije in njihovi podaljški v takratnih medijih. Z gnevom so pljunili na obstoječo kapitalistično družbeno ureditev in postavili svoje vrednote, ustvarili drugačno glasbo in samosvoj estetski izraz ter zahtevali pravičnejšo družbo, v kateri bodo tudi oni imeli prihodnost.

V našo podalpsko provinco je leta 1977, ko so Pankrti imeli v Ljubljani prvi koncert, skupaj s punkom prodrla tudi urbana kultura. Teza, da postane provincialno mesto šele s subkulturami pravo mesto, drži. Seveda je imel punk pri nas drugačen družbeni kontekst kot v kapitalistični Angliji Margaret Thatcher, kjer je udaril sredi sedemdesetih let, saj se je pri nas razbohotil znotraj socialistične družbene ureditve. Zaradi marsičesa je bil drugačen, poseben glede na širši evropski kontekst, a hkrati sočasen s svetovnimi trendi in gibanji. Morda prvič v zgodovini nismo zamudili zgodovinskega trenutka.

Punkovsko gibanje je bilo v nekdanji Jugoslaviji najmočneje zastopano prav v Sloveniji – v Ljubljani, pomembni punk bendi pa so nastajali tudi v Idriji, Metliki, Novem mestu, Brežicah, Celju, Mariboru in Trbovljah, če naštejemo le nekatere druge kraje. Znotraj jugoslovanskega konteksta pa je bila slovenska punk scena še najbolj povezana s hrvaško na Reki (Paraf, Termiti, Let3 ...). Gibanje je tolikšen zalet dobilo, ker je bil punk tedaj morda edina mogoča alternativa inertni socialistični visoki in ljubiteljski kulturi. Subkultura je pomenila poseben prostor delovanja in sinergije ustvarjalnih sil, ki so se upirale sistemu, in v tem uporu so bile vidne tudi prvine razrednega boja. »Pri punku je šlo za natančno in globoko polariziranje družbene neenakosti, skorajda za utelešenje ekonomske prikrajšanosti, ter za družbeno ujetost in izkoriščanje. Odpor je v takšnem razumevanju družbe predvsem politična kategorija. Proces oblikovanja punka je zaznamoval tudi druge subkulturne scene v Ljubljani,« je v katalogu razstave Slovenski punk in fotografija, ki so jo te dni odprli v Galeriji CD v ljubljanskem Cankarjevem domu in bo odprta še vse do konca januarja, zapisala kustosinja dr. Marina Gržinić, v osemdesetih letih tudi sama dejavna na alter sceni. O punku in fotografiji je na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU, kjer je zaposlena kot znanstvena svetnica, vodila predhodno raziskavo znotraj širšega projekta Oblikovanje novega kulturnega polja v Sloveniji v 1980-ih: civilna družba med nacionalističnimi politikami in medkulturnim sodelovanjem pod vodstvom dr. Ota Lutharja.

Slovenska punk scena je znana po neodvisnosti in kritičnosti do tedanje politične ureditve in takratnih družbenih norm. »Bila pa je tudi prosocialistična, delavska, mladinska in uporniška drža kot odgovor na družbeno nepravičnost, politično apatijo in gospodarsko krizo. Zaradi takšnega naboja se je spremenila tudi sama slovenska fotografija,« je prepričana Marina Gržinić.

Črno-bela fotografija je bila poleg glasbe in besedil osrednje sredstvo za izražanje punkovskega odnosa do življenja in družbe. Vsebina besedil je bila daleč pomembnejša od pevske izvedbe. Prenašala je družbenokritična sporočila, pogosto pa govorila tudi o hrepenenju mladih punkerjev. Fotografija je ustvarjala vizualne podobe, ki so se občutno razlikovale od drugih sočasnih fotografskih praks. Video in fotografija sta bila komunikacijsko sredstvo, s katerim so umetniki, pripadniki scene, izkazovali nezadovoljstvo z razmerami v družbi ter hkrati predstavljali alternativne poglede na svet. Tako so osemdeseta leta rodila siamske trojčke slovenske alternativne kulture: punk, črno-belo fotografijo in VHS-video. Alternativna fotografija je razširila tematiko – od dinamičnih posnetkov s koncertov, ki so kazali, kako so nastopajoči bendi postajali enotno telo z občinstvom, do portretov glasbenikov in poslušalcev, vznemirljivih fotografskih kompozicij iz klubskega dogajanja, z razstav in gledaliških predstav. Marsikatera fotografija, posneta v osrednjih prostorih ljubljanske alternativne kulture – v Disku Študent, Disku FV, Disku K4, v kavarni Union, na koncertih v Šiški, Križankah in Galeriji ŠKUC – ima danes poleg dragocenega dokumentarnega pomena tudi umetniško vrednost.

Z drugačno estetiko so izražali odklonilni odnos do prevladujočih družbenih norm, do ustaljene oblačilne kulture in mainstream mode; šlo je za drugačen slog, za drugačno pojmovanje telesa, za drugačno gibanje na plesišču, za drznejše obnašanje in včasih bolj grobo komuniciranje. Imeli so svoj žargon; z opravo in videzom tudi v javnosti, na ulici, ne zgolj v klubih in na koncertih, so jasno izražali svoja stališča in upor.

Morda so bila osemdeseta leta res poslednji čas neskončne svobode, ki se ne more ponoviti. S tega vidika je zanimiva tokratna predstavitev punka in fotografije v Galeriji CD, saj je kustosinja na razstavo umestila le nekatere akterje iz tistega časa in jih postavila v središče tokratne zgodovinske pripovedi o tem kar ključnem obdobju slovenske zgodovine. Izbrala je 16 osebnosti in kolektivov ter jim podelila vsakemu svoje mesto v tej pripovedi. Eden izmed uvrščenih na razstavo, takrat komaj 16-letni Jože Suhadolnik, danes fotograf pri časopisu Delo, pravi: »Takrat sem že sodeloval s časopisno agencijo TANJUG, kjer se je fotografirala samo politika. Spremljanje dogajanja v FV-ju je bilo nujna protiutež v mojem odraščanju. Nihče nam ni naročil fotografiranja dogajanja. Je pa nujno omeniti vlogo Nevena Korde, takratnega neformalnega programskega vodje Diska FV, ki nas je podpiral s filmi in papirjem, ker smo redko imeli denar za črno-bele filme, barvnih si niti privoščiti nismo mogli. Neven Korda je bil takrat ključna osebnost.«

Punk je bil točka radikalne drugačnosti, ki je pritegnila brutalnost državnih represivnih organov. Močan odpor so poskušali zatreti z represijo, kajti punk je načel tako rekoč neprodušno stavbo YU-socializma. Punk in sorodna subkulturna gibanja so bili skrajno kritični, politizirali so polje družbenega z ramo ob rami s kritično družbeno teorijo, ki je posegala v javni diskurz. Punk, družbena gibanja in delavski protesti, ki so bili v osemdesetih letih pomemben del političnega in družbenega dogajanja, so se prepletali v boju za pravičnost, enakost in spremembe v družbi. Tako punk še vedno ostaja glas upora proti nepravičnosti, izkoriščanju in politični apatiji. Kustosinja je z razstavo želela poudariti »odpor kot politično kategorijo, ki s politiko telesa nasprotuje telesu politike«.

Osemdeseta leta in punk so trenutno vroča tema v Evropi. O njih potekajo strokovne raziskave, pod drobnogled ju postavljajo simpoziji in razstave, tako da so avtorji z razstavo Slovenski punk in fotografija ponovno ujeli zeitgeist. Odzvanja pa misel Marine Gržinić – »da tisto nekaj, kar smo v osemdesetih izborili, je do konca devetdesetih nekam izpuhtelo«.

Sodelujoči avtorji

Na razstavi Slovenski punk in fotografija se s fotografijami predstavljajo Janez Bogataj, Božidar Dolenc, Vojko Flegar, Dušan Gerlica, Siniša Lopojda, Elena Pečarič, Matija Praznik, Bogo Pretnar, Bojan Radovič, Mladen Romih, Tone Stojko, Jože Suhadolnik, Jane Štravs, Tožibabe in Igor Vidmar, na ogled pa je tudi video Razmerja/25let lezbične skupine ŠKUC-LL.

Razstava:
Slovenski punk in fotografija
Kje: Galerija CD, Cankarjev dom, Ljubljana
Kdaj: do 30. januarja 2024