Masaž: 3d ritmi

+ + + +

Rosno mladi ljubljanski trio Masaž, zmagovalec 8. sezone Špil lige in udeleženec Klubskega maratona, hitro zbode v oči s pompozno »kiber-vilinsko« podobo. Gre za bend, ki ga z vidika estetske prefinjenosti lahko uvrstimo v tradicijo glamovskih ikon, kot so Roxy Music, David Bowie in Prince. Slogovno obstaja nekje na križišču med Princeovim sofisticiranim funkom, zgodnjim vokalnim čikaškim housom in sodobnejšimi pop trendi. Sprogramirane instrumentalne podlage so nabite z zamislimi, včasih tudi nekoliko nerodno zapakirane, a zaznamovane z željo po neortodoksnosti. Zaradi slovenskih besedil ne moremo niti mimo domačih asociacij. Z navihanostjo nas spominjajo na pop pionirje iz skupine Videosex, z enigmatičnostjo na pop avantgardiste iz Melodroma in z melodramatičnostjo na slovensko popevko. Glasbenih referenc je veliko, neposrednega citiranja pa razmeroma malo.

Kardio in Raj v spomin prikličeta zgodnje deep house hite Jamieja Principla in Larryja Hearda, Med potovanjem in Mikro D’Angelov minimalistični neosoul, Jama in V leže pa Princeovo sintovsko funkijado iz obdobja po albumu Parade (1986), vse zelo posredno, od daleč. Estetsko izstopa Počitek, ki udarni breakbeat po britansko plete z nenavadnimi vokali, »navodili za aerobiko« in melodijo jeklenega bobna. Pri stiskanju tolikih idej v en komad pa produkcija učinkuje nekoliko preobloženo. V milejših komadih 3D, Preprosto in Odkrij me sta ton in barva vokala Sinje Smokvine res blizu našim največjim popevkaricam, kot sta bili Majda Sepe in Marjana Deržaj, so pa zato igrivi instrumentali veliko aktualnejši. Tu in tam je besedilo zavestno pretenciozno, enigmatično, nabuhlo poetično, zdi se, da predvsem iz iskrene želje po koketiranju s slovensko popevko in po samomistifikaciji.

Aleks Cavazza, Timotej Poznič (član projekta Dora Tomori) in Sinja Smokvina so hiperesteti, pop špekulanti, stilistični kolažisti, kameleonski šminkerji, ki podobo in zvok razumejo kot del celote. Prvenec 3d ritmi je zato pričakovano velikopotezen, nesramežljivo baročen, spogledljiv. Vidno in slišno štrli iz povprečja sodobnega slovenskega »alter popa«. Masaž je kozmopolitski, če želite tipično ljubljanski bend, ki ne nagovarja povprečnega mulca s periferije, pač pa izbrano »progresivno« publiko, kakršne pri nas ni prav veliko. S svojo pojavnostjo bo morda sprovociral klene Slovence, ki prisegajo na kulturno uravnilovko, prav zato je pomembno, da imamo na sceni nekonvencionalne bende, kot je Masaž. Osrednje vprašanje ostaja, ali bo trio svoj šarm uspešno prenesel na oder. Danes je namreč zaradi vpliva družabnih omrežij vse preveč vizualno usmerjenih glasbenih projektov, kjer odrska prezenca in živa izvedba občutno šepata za rafinirano spletno podobo.