Laž na laž na laž

Bodo društva za zaščito živali, torej nevladne organizacije, res bogatela na hrbtih prizadevnih in pridnih kmetov?

Predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije Roman Žveglič je pred dvema tednoma v oddaji Tarča na TV Slovenija izrazil skrb, da bo prihajalo do odvzemov rejnih živali, »za katere se bo še nekaj iztržilo«. Kmečko stanovsko organizacijo skrbi, da bi inšpekcije odvzele rejne živali, še preden bi bile te zaradi morebitnega nedostojnega ravnanja lastnikov tako razvrednotene, da bi bile v ekonomskem smislu brez vrednosti. Skrbi jo zato, ker novela zakona o zaščiti živali določa, da kupnina od prodaje odvzetih živali ne gre njihovemu lastniku, torej kmetu. In kar je še huje, šla naj bi neposredno v žepe domnevnih smrtnih sovražnikov kmetov – nevladnih organizacij, ki delujejo na področju varstva živali. Pa to drži?

Zakon o zaščiti živali že več kot desetletje določa pogoje za odvzem živali lastnikom, ki iz takega ali drugačnega razloga ne skrbijo zanje, kot bi morali. Včasih, predvsem, ko gre za rejne živali, so te kmetom res odvzete, še preden so že na pol mrtve. Pravzaprav bi taki odvzemi morali biti v večini, saj odvzem živali kot tak nima nič opraviti z lastnikom živali, pač pa s trpečimi živalmi. Namen jih je rešiti iz okolja, v katerem trpijo, in to čim prej. A čeprav je govor o varstvu živali in njihovih pravicah, je spet v ospredju denar. Točneje sredstva od prodaje odvzetih živali. Zaradi neprimernega ravnanja huje ali trajno poškodovane živali v ekonomskem smislu niso vredne nič, če pa so bile pravočasno odvzete, torej še preden so bile do konca shirane ali nepovratno bolne, še imajo neko vrednost.

Odvzete živali se med postopkom namreč prodajo zainteresiranim kmetom s preverjeno dobro prakso skrbi za živali, ti pa potem skušajo popraviti njihovo zdravstveno in siceršnje stanje. Do nedavnega je veljalo, da se od te kupnine najprej odštejejo stroški postopka odvzema in se potem preostanek nakaže lastniku živali, v tem primeru kmetu, ki so mu bile živali odvzete. Novela zakona o zaščiti živali, ki je bila sprejeta pred časom in je začela veljati pred dvema tednoma, je prinesla spremembo. Za stroške zmanjšana kupnina po novem res ne pripada več lastniku živali.

Kupnina od prodaje odvzetih živali ne bo šla več v roke mučitelju, pač v državni proračun. Tako zbrani denar bo poleg sredstev države vir denarja za delovanje zavetišč in prehodnih hlevov za mučene živali.

Morda je smisel te določbe težje razumljiv, ko govorimo o rejnih živalih, recimo o govedu ali prašičih, za katere nas od malega učijo gledati stran, zato se večini prebivalstva ne zdi tako zelo pomembno, kako se z njimi ravna, ker je njihovo življenje pogosto kratko in so namenjene naši prehrani. Poleg tega se kmetje s tem izključno ali pa vsaj dopolnilno preživljajo, od tega je odvisen njihov obstoj, zato je na prvi pogled logično, da dobijo omenjena sredstva. Vendarle je šlo za njihovo lastnino, njihovo imetje, namenjeno prodaji in s tem zaslužku. A za trenutek si namesto rejca goveda predstavljajmo vzreditelja psov. Vzemimo, da gre za vzreditelja pasemskih psov, ki to dejavnost opravlja poklicno in je od nje precej ali večidel odvisen njegov obstoj. Recimo, da so psi pri njem podobno trpeli kot v teh dneh tolikokrat omenjeno govedo pri kmetu in so bili zato odvzeti. Bi bilo res prav, če bi mučitelj živali dobil sredstva od prodaje teh živali in torej brez večjih težav nadaljeval svoje početje? Se kmet in njegovo govedo ter vzreditelj psov in njegove živali v čem bistveno razlikujejo?

Pa drži, da se bodo iz tega denarja napajale nevladne organizacije, društva za zaščito živali? Kaj dejansko piše v noveli zakona o zaščiti živali? »Iz kupnine od prodane živali se pokrijejo stroški postopka, morebitna razlika pa se nameni za izvajanje nalog skrbi za živali iz 33. člena tega zakona ali za dejavnost oskrbe trajno odvzetih rejnih živali iz 33.a člena tega zakona,« piše v noveli zakona.

In kaj določata ta dva člena? Triintrideseti člen določa vire za vzpostavitev in delovanje zavetišč za živali, iz česar logično sledi, da med te vire zdaj lahko sodijo tudi sredstva od prodaje odvzetih živali. Zavetišča za živali sicer lahko ustanovijo in upravljajo društva za zaščito živali, javni zavodi (ti so večinoma v občinski lasti) in gospodarski subjekti, večinoma oblike s. p. in d. o. o., ki so v Sloveniji tudi v večini. Dejansko imamo okoli 16 delujočih zavetišč in le pet jih upravljajo nevladne organizacije.

Člen 33 a pa določa, da se za »začasno ali trajno odvzete rejne živali pomoč, oskrba in namestitev zagotovijo v prehodnem hlevu«. Naloge teh hlevov, ki jih pri nas doslej nismo poznali, bodo pod zakonskimi pogoji lahko opravljali »nevladna organizacija, ki deluje v javnem interesu, ali kmetijsko gospodarstvo, ki izpolnjuje predpisane pogoje za nastanitev odvzetih živali, ali zbirni center, ki je odobren pri pristojnem organu za veterinarstvo«. Kakor pri zavetiščih za živali bodo tudi tukaj torej nevladne organizacije prej izjema kot pravilo.

Večina ali pa celo velika večina sredstev, ki se bodo v proračunu zbrala zaradi odvzema rejnih živali, torej ne bo šla v roke nevladnih organizacij, pač pa kmetijskih gospodarstev ali javnih ustanov. Te jih bodo dobile od države za prav določeno opravljeno storitev, ne pa kot nakazilo za vsako odvzeto žival, kakor danes prikazujejo predstavniki kmetijskega lobija.