Henry, portret serijskega morilca

»Verjamem v Ameriko,« so prve besede, ki jih slišimo v Coppolovem Botru (1972). Toda ne izreče jih don Vito Corleone (Marlon Brando), temveč Amerigo Bonasera (Salvatore Corsitto), italijanski priseljenec, lastnik pogrebnega zavoda. To je tudi prvi obraz, ki ga vidimo. Obraz grobarja, ki ga obliva mrak. Obraz človeka, ki pokopava Američane. Amerigo, ki je ime dobil po Ameriki, živi od trupel in pogrebov. In to je dobro življenje – in dober poklic: Amerika temelji na nasilju. Noče se mu odpovedati. Amerika zagotavlja trupla in pogrebe. »Amerika mi je omogočila, da sem obogatel,« doda. S tem pove vse: do bogastva vodijo le nasilje, kri, trupla, pogrebi. Če bi se Amerika odpovedala nasilju, bi se odpovedala bogastvu.

Henry Kissinger – nemški priseljenec, begunec pred nacisti, diplomant Harvarda, nekdanji ameriški svetovalec za nacionalno varnost in zunanji minister, za nekatere neusahljiv vir diplomatske modrosti (»genialni pogajalec«, »mojster velike strategije«, »mojster realpolitike«, »pragmatični idealist«), prijatelj Hillary Clinton (ni vojne, ki je ne bi ljubila), ljubimec Bondovih deklet (recimo »diamantne« Jill St. John), fen Otta von Bismarcka, Klemensa von Metternicha in lorda Castlereagha z naglasom digitalnega asistenta, manipulator, zapeljivec in lažnivec – je bil tak Amerigo: živel je od nasilja, smrti, trupel in pogrebov širom po svetu – v Vietnamu, Kambodži, Laosu, Bangladešu, Vzhodnem Timorju, Čilu, Argentini, Afriki, Ameriki. S svojimi »diplomatskimi« potezami je pobil od tri do štiri milijone ljudi, pravi njegov biograf Greg Grandin (Kissinger’s Shadow). Tri do štiri milijone! Razlog več, da je veljal za enega izmed največjih ameriških vojnih zločincev.

Vemo, da je Boter opolnomočil mafijce. Salvatore Gravano, alias »Sammy the Bull«, član Gambinove mafijske »družine«, je rekel, da ga je Boter tako navdihnil, da je pod njegovim vplivom pobil 19 oseb – pred Botrom je ubil le eno. Ali Naser Mohamed Al Hasani, predsednik Južnega Jemna, je leta 1986 poboj svojih tekmecev zmodeliral po Michaelovem poboju tekmecev v Botru – ni se mu mogel upreti.

Za Kissingerja ne bi mogli reči, da ga je navdihnil Boter – ne, Kissinger je bil ta, ki je navdihnil Botra. Ta, ki je bil model za Botra. Vedno je izgledal kot ta, ki si je izmislil repliko: »Ponudil sem mu nekaj, česar ne bo mogel zavrniti.« In repliko: »Nikomur zunaj družine ne povej, kaj misliš.« Pa: »To ni nič osebnega – to je le posel.« In seveda: »Zgodovina uči, da je mogoče vsakogar ubiti.« Oh, in: »Danes poravnavam račune, zato mi ne govori, da si nedolžen.« Zanj ni bilo nedolžnih. Vsi, ki jih je pobil, so bili krivi.

In ja, bolj ko se je don Corleone kriminaliziral, bolj se je amerikaniziral – kriminalizacija ga je prelevila v pravega Američana. Kot Kissingerja.

Za Kissingerja ne bi mogli reči, da ga je navdihnil Boter – ne, Kissinger je bil ta, ki je navdihnil Botra. Ta, ki je bil model za Botra.

Zato ne preseneča, da se je leta 1972 prikazal na slavnostni premieri Botra. No, ni se kar »prikazal«, ampak ga je tja povabil Robert Evans, šef studia Paramount, da bi nadomeščal muhastega Marlona Branda, ki se premiere ni hotel udeležiti. Potrebovali so nekoga z Brandovo zvezdniško potenco – in Kissinger je bil tedaj tako velik zvezdnik, da je lahko nadomeščal Branda. Toda izraz »nadomeščal« je napačen – Brando je namreč v Botru nadomeščal njega. Kissinger je prišel na pravi naslov.

Don Corleone, ki ga igra Brando, v svoji karieri pobije ogromno ljudi, toda izgleda in zveni državniško – umirjeno in kultivirano, tehtno in razumno, brezosebno in hladnokrvno, v njem ni nobene vulgarnosti ali histerije, razmišlja strateško in realistično, komunicira briljantno, ves čas poziva k dialogu, vzajemnemu spoštovanju in mirnemu reševanju problemov, videti in slišati je kot zadnji mojster zena.

Ko pobiješ dovolj ljudi, zveniš državniško. Kissinger – »jastreb jastrebov«, ki se je v družbi liberalcev takoj prelevil v »golobico«, kot je povedal H. R. Haldeman, šef Nixonovega kabineta, ki ga je afera Watergate poslala v ječo – je zvenel državniško, ker je pobil tri, štiri milijone ljudi. Brando je igral Kissingerja. Boter 2, ki ga je Francis Ford Coppola posnel dve leti kasneje, ni skrival, da so politiki hujši od kriminalcev. Politiki – skorumpirani, rasistični, patološki, perverzni, pedofilski, nelojalni, brez časti – so pravi kriminalci. Politiki ustvarjajo kriminalce. In ko Kay (Diane Keaton) Michaelu Corleonu (Al Pacino), svojemu možu, očita, da je naiven, ker misli, da senatorji in predsedniki pobijajo ljudi, ji ta poznavalsko odvrne: »Oh, Kay, kdo je tu naiven?«

Nobelova nagrada za mir

Kissinger je leta 1973, med obema Botroma, dobil Nobelovo nagrado za mir, ki pa si jo je razdelil z Le Duc Thojem, severnovietnamskim generalom in diplomatom, posebnim svetovalcem severnovietnamske delegacije na pariških mirovnih konferencah. In kaj tako miroljubnega sta storila? Pogodila sta se za premirje in mirovni sporazum med Ameriko in Severnim Vietnamom. Toda ironično – Tho je nagrado gladko in odločno zavrnil, rekoč, da miru v resnici še vedno ni in da Amerika in Južni Vietnam kršita pariški mirovni sporazum. Kmalu zatem je dodal še tretji razlog: norveški odbor, ki podeljuje Nobelovo nagrado za mir, je s podelitvijo nagrade Henryju Kissingerju moralno izenačil agresorja (Ameriko) in žrtev agresije (Severni Vietnam). »To pa je spodrsljaj.«

Prav res – spodrsljaj. Hud spodrsljaj. Že kar napaka. Še huje: vsi – posebej podeljevalci Nobelove nagrade za mir – so mislili, da je s tem mirovnim sporazumom vietnamske vojne končno in dokončno konec. Ni je bilo. In Tho je v naslednjih dveh letih poskrbel, da je to vojno dobil – leta 1975 je zlomil Južni Vietnam, vkorakal v Saigon, iz dveh Vietnamov naredil enega in ponižal Ameriko. Dobro vemo, kako je osebje ameriškega veleposlaništva na vrat na nos bežalo iz Saigona.

Toda bolj kot to, da je Tho zavrnil Nobelovo nagrado za mir in da je potem – v posmeh Kissingerju in Ameriki – dobil vojno, je bilo ironično nekaj drugega: namreč to, da je Nobelovo nagrado za mir dobil Kissinger, ki je vojno – vietnamsko vojno – leta 1968 namerno podaljšal. Ali natančneje, Nobelovo nagrado za mir je dobil človek, ki je leta 1968 naredil vse, da se ta vojna ne bi končala! Človek, ki je leta 1968 preprečil konec vietnamske vojne!

Naj vam pojasnim morilske, res pogubne razsežnosti te sabotaže. Leta 1968 je bil ameriški predsednik še demokrat Lyndon Johnson – in ker so bile pred vrati predsedniške volitve, je skušal s Severnim Vietnamom skleniti mir in končati vietnamsko vojno. Če bi mu to uspelo pred predsedniškimi volitvami, bi demokratom – okej, svojemu nasledniku Hubertu Humphreyju – zagotovil še en predsedniški mandat. Zagotovo.

Če bi pri njem uporabljali takšne pravne standarde kot pri nacističnih vojnih zločincih ali pri Slobodanu Miloševiću, bi visel ali pa televizijo gledal le še v Haagu. Niso ga dobili.

Kissinger je poznal nekatere člane ameriške diplomatske delegacije na pariških mirovnih pogajanjih, zato je vedel, da sta strani tik pred zgodovinsko sklenitvijo mirovnega sporazuma. Potem je skrivaj kontaktiral predvolilni štab Richarda Nixona, republikanskega predsedniškega kandidata, in mu – v slogu Mate Hari ali Kima Philbyja – razkril, kaj se pripravlja. Ja, izdal mu je atomsko skrivnost!

Glede mirovnega sporazuma ni imel nobenih iluzij: treba ga je blokirati in sabotirati! Pa naj stane, kar hoče! Nixon je v ogenj poslal svojo originalno Mato Hari, Anno Chennault (Chan Sheng Mai), vojno dopisnico in članico ameriškega »kitajskega lobija«, ki je severnovietnamski strani sporočila, da Nixon ponuja nekaj, česar ni mogoče zavrniti: če boste s sklenitvijo mirovnega sporazuma počakali, vam bo moja vlada ponudila boljše pogoje in boljšo kupčijo kot Johnsonova vlada! In severnovietnamska stran je storila natanko to: počakala je! Odkorakala je s pariških pogajanj! Sklenitev mirovnega sporazuma je tik pred volitvami odpovedala!

Ker Johnsonu vojne ni uspelo končati, so bili demokrati na volitvah poraženi. V Belo hišo je prišel Nixon, ki je za svetovalca za nacionalno varnost imenoval Henryja Kissingerja. Imenovanje Kissingerja je bilo Nixonovo prvo imenovanje, pa čeravno sta se prej srečala le enkrat, in še to na kratko. Vojne pa ni in ni bilo konec, saj druga stran ni in ni bila zadovoljna s pogoji, ki jih je ponujal Kissinger.

Ker mirovnega sporazuma ni in ni bilo, ker se torej Severni Vietnamci niso hoteli ukloniti (Nixon je bil prepričan, da bo mirovni sporazum sklenjen takoj po njegovi inavguraciji), je Kissinger, ki bi v Botru zelo hitro zaspal z ribami, Nixonu predlagal aktiviranje »teorije norca«. Kar je pomenilo: ustvariti je treba vtis, da je Nixon nor, odštekan, nestabilen in krvoločen, da ne izbira sredstev, da mu je vseeno za človeška življenja, da bo šel do konca. Ker bodo Severni Vietnamci mislili, da je Nixon totalno nor in samomorilski, bodo prosili za mir in konec vojne! In da bi jih prepričala, da je Nixon res scela in povsem nor, sta začela že februarja 1969 skrivaj masivno bombardirati Kambodžo, prek katere so vietnamski gverilci vletavali v Južni Vietnam – do leta 1973 sta na Kambodžo zmetala 500 tisoč ton bomb. Skrivaj in nezakonito, v nasprotju z mednarodnim pravom, ustanovno listino Združenih narodov in ameriško zakonodajo – brez kongresne odobritve ni bombardiranja držav, s katerimi Amerika ni v vojni. Zato so vso dokumentacijo – zemljevide, računalniške izpiske, radarska poročila ipd. – sproti uničevali in sestavljali lažno dokumentacijo za lažne polete v Južni Vietnam in lažne tarče, pravi Grandin. Prave kamboške tarče pa je izbiral kar Kissinger sam. Vsi kamboški otroci in ženske so bili »krivi«. Vsi so bili »teroristi«. Pobili so jih zato, ker so jih lahko. In ker jim ni nihče nič mogel.

»Kissinger se blazno zabava!«

Kissinger, tudi predsednik napol tajne komisije (40 Committee), ki je nadzorovala ameriške tajne operacije, se je »zajebaval z nacionalno varnostjo«, kot pravi Seymour Hersh (The Price of Power), drugi veliki Kissingerjev biograf. A igral se je tudi z življenji. V Kambodži naj bi bile njegove bombe pobile od sto tisoč do 150 tisoč ljudi – po nekaterih ocenah pol milijona. Zapovedal je bombne preproge, poleti 1973, tik pred umikom ameriške vojske iz Vietnama, pa je dal bombardirati gosto naseljene predele Kambodže. »Kissinger se blazno zabava,« so govorili. »Igra se Bismarcka.«

Kissinger, ki je dal bombardirati »vse, kar je letelo, in vse, kar se je premikalo«, in ki je trdil, da bombardiranje Kambodže ni tajno, ker je princ Sihanuk, vladar Kambodže, vedel zanj, je diplomacijo prelevil v snuff, pornografsko ekstazo makiavelističnega oportunizma, brezobzirnega cinizma in promiskuitetne dvoličnosti.

Ker je leta 1968 preprečil konec vojne, je do konca te vojne umrlo še ogromno kamboških, vietnamskih in laoških civilistov – ja, tudi laoških, ker je masivno bombardiranje leta 1971 razširil tudi na Laos, s katerim Amerika ni bila v vojni in ki je bil formalno nevtralen. Tako kot Kambodža. In ja, tudi tam med pobitimi ni bilo nedolžnih.

Glejte, Nixon je nor!

Na Laos, ki leži severno od Kambodže, so med vietnamsko vojno zmetali dva milijona ton bomb – več kot med drugo svetovno vojno na Nemčijo in Japonsko. Umrlo je 200 tisoč ljudi, desetina laoškega prebivalstva. Laos je tako postal proporcionalno najbolj bombardirana država v zgodovini.

Ne da je to vse: ker Kissinger leta 1968 ni preprečil konca vojne, je do konca te vojne umrlo še več kot 20 tisoč ameriških vojakov. A tudi to še ni vse: vojni, ekonomski, socialni in politični kaos, ki ga je v Kambodži povzročilo neprekinjeno in sistematično bombardiranje (z vzdevki »Zajtrk«, »Kosilo«, »Večerja«, »Prigrizek« in »Posladek«), je na oblast pripeljalo Rdeče Kmere (vsakič, ko je ameriška bomba zadela otroke, so Rdeči Kmeri dobili novo množico privržencev!), ki so Kambodžo – po novem Kampučijo – s pomočjo ameriških bomb zavrteli v leto nič, v katerem so potem pobili več kot 1,7 milijona ljudi, skoraj četrtino kamboškega – oziroma kampučijskega – prebivalstva.

Kissinger, ki Nixona ni nikoli prenašal, a je v njegovi prisotnosti vedno klečeplazil (znal se je narediti koristnega, znal je laskati tako njegovi grandomaniji kot njegovi paranoji, znal je kimati njegovi demagogiji), je tajskemu zunanjemu ministru leta 1975, takoj za tem, ko so Rdeči Kmeri zavzeli Phnom Penh in pričeli genocidno čiščenje, rekel, naj jim sporoči, »da bomo njihovi prijatelji. So sicer morilski banditi, a to nam ne bo v napoto.« Mislil je, da bodo komuniste (Vietnam) lažje zlomili komunisti (Rdeči Kmeri) kot pa Amerika. No, komunisti so potem res zlomili komuniste – toda Vietnamci Rdeče Kmere in ne obratno!

A le zakaj ne bi prijateljeval z Rdečimi Kmeri – mar niso le končali tega, kar je sam začel? Pokazal jim je, kako se to počne – brezčutno in brezosebno. Morilsko in banditsko. Rdečih Kmerov – in njihove končne rešitve kampučijskega vprašanja – ne bi bilo brez Kissingerjeve morije.

Henry Kissinger, dobitnik Nobelove nagrade za mir, ki je prisluškoval svojemu osebju in novinarjem (Marvinu Kalbu, Hendricku Smithu itd.) in ki se je v knjigi Jedrsko orožje in zunanja politika (Nuclear Weapons and Foreign Policy) navduševal nad »omejeno« jedrsko vojno, potemtakem ni le preprečil konca vietnamske vojne, ampak jo je razširil še v Kambodžo in Laos – in en passant ustvaril Rdeče Kmere.

Sojenje Henryju Kissingerju

»Čisto vsi, ki so v Vietnamu umrli med jesenjo 1968 in padcem Saigona leta 1975, in tudi vsi, ki so umrli v Laosu in Kambodži, kamor sta Nixon in Kissinger takoj po nastopu mandata skrivaj razširila vojno, in vse žrtve genocida, ki ga je sprožila njuna destabilizacija Kambodže, so umrli zaradi Henryja Kissingerja,« pravi Spencer Ackerman (Rolling Stone), s čimer pa le parafrazira Christopherja Hitchensa, ki je leta 2001 objavil slovito knjigo Sojenje Henryju Kissingerju (The Trial of Henry Kissinger), v kateri je poudaril, da bi morali Kissingerju soditi za »vojne zločine, zločine proti človeštvu ter kršitve običajnega, civilnega in mednarodnega prava, vključno s sodelovanjem pri načrtovanju umora, ugrabitve in mučenja«.

Soditi bi mu morali zaradi tega, kar je počel v Vietnamu, Kambodži in Laosu, pravi Hitchens, a tudi zaradi drugih zločinov. Leta 1971, ko so začeli v Vzhodnem Pakistanu vstajati bengalski hindujci in zahtevati neodvisnost (Bangladeš), ni le pustil, da so Pakistanci – pod taktirko predsednika/generala Jahje Kana – brutalno, tako rekoč genocidno obračunali z bengalskimi hindujci (pobili so jih od 300 tisoč do pol milijona, deset milijonov jih je zbežalo v Indijo), ampak je to spodbujal – Pakistancem je celo omogočal, da so množične pokole izvajali z ameriškim orožjem (ki je tja prihajalo prek Irana in Jordanije). In ko je Archer Blood, ameriški generalni konzul v Vzhodnem Pakistanu, posvaril pred genocidom nad bengalskimi hindujci, ga je Kissinger odstavil, češ da je »manijak«, ki »objokuje umirajoče Bengalce«. V Bengalski zaliv je poslal celo letalonosilko Enterprise – če bi Kan slučajno potreboval pomoč.

Toda genocida ni podprl brez »realpolitičnega« razloga: računal je, da mu bo Kan pomagal vzpostaviti diplomatske odnose s Kitajsko (ki jo je leta 1971 skrivaj obiskal prav prek Pakistana – s Kanovo pomočjo). Vzpostavitev diplomatskih odnosov s komunistično Kitajsko bi bila »dogodek«, ki bi zasenčil vietnamsko vojno – in ja, zasenčil bi ameriško izgubljanje te vojne in preglasil bi ameriško genocidno bombardiranje Kambodže in Laosa.

Kissinger, ki je Nixonu ponavljal, da bo »to Vietnam spravilo z naslovnic«, Indiro Gandhi, premierko Indije, pa za vsak primer označil za »prasico«, je skušal genocid »izbiti« z genocidom.

Da bi vzpostavil diplomatske odnose s komunisti (z Maom, s Kitajsko), da bi se torej objemal s komunisti, je odobril genocid. In ko se je leta 1972 v Pekingu objemal z Maom in Čuenlajem, kitajskima komunistoma št. 1 in št. 2, je v Vietnamu, Kambodži in Laosu še naprej mirno pobijal komuniste.

In naslednje leto, 11. septembra, je v Čilu s pomočjo vojske, fašistoidnega generala Augusta Pinocheta, Cie in ameriških korporacij (ITT, Anaconda Copper, Kennecott, Pepsi Cola, Chase Manhattan Bank ipd.) zrežiral likvidacijo Salvadorja Allendeja, demokratično izvoljenega predsednika, sicer socialista, toda »zamenjavo režima« je načrtoval že vse tja od izvolitve leta 1970. »Ne vem, zakaj bi stali ob strani in le gledali, kako dežela postaja komunistična zaradi neodgovornosti njenega lastnega ljudstva. Reči so preveč pomembne, da bi odločanje o njih prepuščali čilskim volivcem,« je dahnil in sklenil, da bo popravil napako čilskega ljudstva.

Puč ni mogel spodleteti in postati novi Prašičji zaliv – »snemali« so ga tri leta. In če bi šlo slučajno kaj narobe, so se na čilski obali izkrcali specialci ameriške mornarice (Navy SEALs), v Argentini je bilo pripravljenih 32 ameriških letal, čilski marinci pa so v Santiago planili naravnost s skupne čilsko-ameriške vojaške vaje. Vse je bilo pod nadzorom. Amerika je le dobra dva tedna po puču že priznala Pinochetov režim, ki je takoj odpovedal demokracijo, ustavo, kongres in človekove pravice, uvedel brezobzirne neoliberalne reforme (»Pinochetove mučilnice so bile porodniški oddelki neoliberalizma, dojenček, ki ga je krvavega in vreščečega pomagal roditi Henry Kissinger,« pravi Spencer Ackerman) ter po hitrem postopku likvidiral več kot tisoč Allendejevih privržencev (skupaj več kot tri tisoč).

»Zahodu ste naredili veliko uslugo!«

Kissingerju – »playboyu zahodnega krila Bele hiše«, »seks simbolu Nixonove administracije«, »najbolj občudovanemu ameriškemu moškemu« in svetovalcu vseh ameriških predsednikov od Nixona do Trumpa (ki mu je svetoval, naj Kitajsko stisne tako, da se zbliža z Rusijo) – bi morali soditi tudi za ta zločin proti človeštvu, pravi Hitchens. In soditi bi mu morali tudi za podpiranje operacije Kondor, s pomočjo katere so južnoameriške hunte – čilska, argentinska, brazilska, urugvajska, paragvajska, bolivijska, perujska in ekvadorska – druga drugi omogočale likvidacije disidentov, »komunistov«, ki so jim bili trn v peti. Za latinskoameriške komuniste/disidente ni bilo več varnih nebes. Lahko so bežali, toda skriti se niso mogli. Včasih so disidente likvidirali na kraju samem. Včasih so jih ugrabili in odpeljali v matično državo, kjer sta jih čakali tortura in eksekucija. Običajno v tem vrstnem redu. Ne pa vedno. Včasih so jih najprej likvidirali in šele potem mučili. Disidenta so pač udarili tam, kjer so ga dobili. Kissinger ni delal cirkusa: likvidacije latinskoameriških komunistov so bile v ameriškem nacionalnem interesu. Zato je pustil, da je Kondor – pojem državnega in meddržavnega terorizma – Orlanda Letelierja, Allendejevega zunanjega ministra, in njegovega asistenta Ronnija Moffitta, sicer Američana, razstrelil sredi Washingtona. Malce kasneje se je v Santiagu sestal s Pinochetom in ga opozoril, da se bo v svojem bližnjem govoru malce spotaknil tudi ob kršitve človekovih pravic, a da naj se ne vznemirja, ker je to le predstava za javnost. Pinochetu je že prej povedal: »Ko ste strmoglavili Allendeja, ste Zahodu naredili veliko uslugo.«

Ko je leta 2001 – v letu Hitchensovega Sojenja – obiskal Francijo, so ga v hotelu Ritz obiskali žandarji, da bi ga odpeljali na zaslišanje v pariško sodno palačo, saj je sodnika Rogerja Le Loira zanimala njegova vpletenost v operacijo Kondor, ki je »vzela« tudi pet francoskih državljanov, toda še preden bi ga lahko prijeli, so ga njegovi telesni stražarji že zgrabili, ga posadili na letalo in ga ekspresno odpeljali iz Francije. Le malo je manjkalo, pa bi mu vendarle sodili.

Soditi so mu hoteli tudi drugje – od Čila do Španije. Vse več je bilo držav, v katere ni smel. Vse več je bilo držav, v katerih bi ga aretirali. Aretirali bi ga tudi v južnoameriških deželah (Argentina, Urugvaj, Bolivija), kjer je prižgal zeleno luč pučem, huntam in terorju

Še celo afera Watergate ga ni niti opazila, kaj šele oplazila. Bil je teflonski. Nonstop celebrity, večni svetovalec, dobitnik najvišjih ameriških odlikovanj.

(ki jim je svetoval: »Hitro opravite, kar nameravate opraviti!«), v Angoli, kjer je pospešil državljansko vojno, v Južni Afriki, kjer je podaljšal apartheid, v Kurdistanu, kjer je podžgal Kurde in jih potem prepustil »kemiji« Sadama Huseina, na Cipru, kjer je leta 1974 prižgal zeleno luč puču grške hunte in turški povračilni intervenciji (otok je še vedno razdeljen), na Vzhodnem Timorju, kjer je storil to, kar je storil v Bangladešu – pustil je, da je indonezijska vojska pod taktirko diktatorja Suharta in pod krinko »vojne proti komunizmu« izpeljala brutalno, genocidno invazijo na Vzhodni Timor. Kissinger in njegov novi delodajalec, predsednik Gerald Ford, ki je zamenjal padlega Nixona, sta se pretvarjala, da nimata nič s tem, a Suhartu, ki je v letih 1965/66 pobil milijon indonezijskih »komunistov«, sta prižgala zeleno luč – brez njune odobritve in brez ameriškega orožja ne bi bilo ne invazije ne okupacije Vzhodnega Timorja, ki je trajala vse tja do leta 1999, v tem času pa so okupacijske sile množično pobijale in mučile gverilce, njihove simpatizerje, ženske in otroke. V vasi Aileu so leta 1976 pobile vse, ki so bili starejši od treh let, v begunskem taborišču v Lamaknanu so istega leta pobile dva tisoč moških, žensk in otrok, leta 1978 so pobile vse prebivalce vasice Arsaibai, v Lacluti so leta 1981 pobile 400 vaščanov, leta 1983 v vasici Creras zažgale 200 ljudi, 500 pa jih pobile v reki. Bombardirale, napalmirale in sežigale so »uporniške« vasi, uporabljale kemično orožje, uničevale polja, zastrupljale vodna zajetja, povzročale lakoto, brutalno razseljevale in internirale prebivalstvo, posiljevale in sterilizirale ženske, otrokom pa razbijale glave. Žrtev tega »protikomunističnega« terorja je bilo 200 tisoč – četrtina prebivalstva. In ko so Indonezijci izvajali najhujše čistke, jim je Kissinger poslal največ orožja. Tudi letala, da so lahko civiliste pobijali po ameriško – z varne razdalje.

»Hočete me na tistem zidu!«

Komuniste je množično pobijal, toda v osemdesetih letih, ko je ustanovil svetovalno pisarno Kissinger Associates, ki je multinacionalkam utirala in lajšala stike z vladami tretjega sveta ( ja, tudi z indonezijsko, ki je korporaciji Freeport-McMoRan, v katere upravnem odboru je sedel, odobrila licenco za črpanje nafte, plina in kopanje rude na Vzhodnem Timorju!), je začel na veliko trgovati in poslovati s komunisti – multinacionalkam, kot so American Express, Arco, Daewoo, H. J. Heinz, ITT, Lockheed, Anheuser-Busch, Coca-Cola, Fiat, Revlon, Union Carbide in Chase Manhattan Bank, je izpogajal preboj na kitajski trg. In ne pozabite, Lawrence Eagleburger, nekdanji ameriški veleposlanik, eden izmed Kissingerjevih associates, ni postal le član upravnega odbora podjetja Yugo America (itak Kissingerjevega klienta, pravi Jason Vuic v knjigi The Yugo: The Rise and Fall of the Worst Car in History), ki je Ameriki prodajalo avtomobile yugo, temveč tudi direktor ameriške podružnice Ljubljanske banke, ki so jo, kot je leta 1989 poročal Washington Post, obtožili pranja denarja.

Kissinger je zrušil zid med zunanjo politiko in korporativnimi interesi. Ko je umrl, so mnogi evforično vzkliknili: končno bomo živeli v svetu brez Henryja Kissingerja! Že, toda še naprej bomo živeli v svetu, ki ga je ustvaril Henry Kissinger – država nacionalne varnosti bo še naprej cvetela, neizvoljeni kadri bodo še naprej imeli večjo moč od izvoljenih, avtokrati in diktatorji bodo še naprej dobrodošli, vojni zločini in zločini proti človeštvu bodo še naprej nekaznovani, države, kot je recimo Izrael, bodo še naprej ameriško orožje uporabljale le v »samoobrambi« in Američani bodo še naprej dronizirali države (Pakistan, Jemen, Somalijo ipd.), s katerimi niso v vojni – Kissinger je moral to početi skrivaj, zdaj to počnejo na odprti sceni.

Kissinger, dobitnik Nobelove nagrade za mir, ni zgolj preprečil konca vietnamske vojne, ampak jo je razširil še v Kambodžo in Laos – in en passant ustvaril Rdeče Kmere.

Nixon, Kissingerjev šef, ni skrival svojega antisemitizma, kar dokazujejo tajni posnetki pogovorov iz Ovalne pisarne: Jude je razglasil za »agresivne, zajedljive, gnusne osebnosti«, »latentno negotove«, tako da »morajo stalno nekaj dokazovati«. Pa še dezerterji so – in izdajalci, je dodal. Kot kažejo tajni posnetki, ga je Kissinger dopolnil: »Selitev Judov iz Sovjetske zveze ni skrb ameriške zunanje politike. In če Jude v Sovjetski zvezi pošljejo v plinske celice, nas to ne zadeva. Morda le s humanitarnega vidika.« Kissinger, ki ni skrival, da je oblast »ultimativni afrodiziak«, je bil judovskega rodu.

Napisal je številne zelo debele knjige (o diplomaciji, memoare ipd.), tik pred smrtjo pa je – z Ericom Schmidtom, nekdanjim šefom Googla, in Danielom Huttenlocherjem, dekanom računalniškega kolidža na Massachusetts Institute of Technology – napisal Dobo UI (The Age of A. I.), knjigo o umetni inteligenci. Umetne inteligence se ni razveselil – zdela se mu je preveč nečloveška. V njej je videl konec človeškega razuma. In konec etike. Hecno – v tem, kar je sam počel, ni nikoli videl nič nečloveškega. Zaradi njega je umrlo na milijone ljudi, a pomanjkanje razuma in etike je očital umetni inteligenci.

Henry Kissinger, arhitekt države nacionalne varnosti (ki privilegira in legitimira neizvoljene, kot je bil sam), ljubitelj pučev, hunt, represije, diktatorjev, političnega nasilja in karavan smrti, prepričan, da s tem oblikuje zgodovino, se je izmazal. Če bi pri njem uporabljali takšne pravne standarde kot pri nacističnih vojnih zločincih ali pri Slobodanu Miloševiću, bi visel ali pa televizijo gledal le še v Haagu. Niso ga dobili. Še celo afera Watergate ga ni niti opazila, kaj šele oplazila. Bil je teflonski. Nonstop celebrity, večni svetovalec, dobitnik najvišjih ameriških odlikovanj.

A počel je natanko to, kar so si ameriške politične, finančne in ekonomske elite skrivaj želele, da bi kdo počel namesto njih – kot polkovnik Nathan R. Jessep (Jack Nicholson), kissingerjevski realpolitik, ki v Zadnjih dobrih možeh vpije: »Hočete me na tistem zidu! Potrebujete me na tistem zidu!«