8. 12. 2023 | Mladina 49 | Kultura
Aleksandar Hemon / »Pri liberalni demokraciji me najbolj skrbi to, da razen fašizma nima alternative«
Če bi rekli, da je Aleksandar Hemon eno največjih literarnih imen iz nekdanje skupne države, bi rekli premalo – je eno največjih imen v svetu današnje literature in eden najprodornejših javnih intelektualcev
Aleksandar Hemon med dJ-setom v Pritličju
© Luka Dakskobler
Njegov drugi dan v Ljubljani. Po večeru veseljačenja, premalo spanja, vsaj treh intervjujih, ki jih je imel pred najinim, tik pred nastopom s svojim DJ-setom v Pritličju, po tednu dni, ko je s prevodi svojih knjig potoval iz Berlina v Rim, od tam v Pariz, pa k nam, od tu pa bo šel kmalu čez lužo v Ameriko, je v pogovoru zbran, osredotočen in izrazno oster, kot smo redki med nami po počitku ali, verjetneje, nikoli. »Jaz sem ves čas navit,« odvrne ob mojem čudenju nad dejstvom, da po vsem tem ne deluje niti malo utrujen.
Mentalno-čustveni svet Aleksandra Hemona je v sferi človeških fenomenov. Vse, česar se loti, počne do konca, v celoti, obsesivno. Kako drugače razložiti njegovo obsedeno branje klasikov na čelu s Shakespearjem (in končanje odnosa z dekletom, ker da se mora posvečati branju), ob katerih se je, ujet v Chicagu med obleganjem Sarajeva, priučil angleščine, potem pa je že s prvimi knjigami (The Question of Bruno in Nowhere man) postal prejemnik nagrad in viden literat, ob boku Nabokovu, so pisali kritiki, saj sta oba v angleščino docela svojsko vstopila iz drugega jezika.
Sediva v kavarni, med drugim načne monolog o geniju režiserja Wernerja Herzoga, čigar filme – »Najboljše, kar je človeštvo dalo,« se strinjava – si je v devetdesetih večkratno sposojal v neki menda znameniti chicaški videoteki. Zadnje leto ga, enako zavzeto kot literaturo in filme, okupira elektronska glasba. DJ-anje, ki mu posveča vsak trenutek prostega časa. Edino med ustvarjanjem ima moč, nadzor nad trenutkom, razlaga. Letos se je, skupaj z družino in DJ-mešalko, preselil v Berlin, v meko urbane kulture in klubskega življenja. Ko ne piše knjig, fikcijskih ali takšnih »po resničnih zgodbah«, kot jim pravi sam (trenutno je pri založbi Goga v prevodu Irene Duša izšla knjiga Tole ni zate), ko ne producira in vrti glasbe, na Univerzi Princeton predava kreativno pisanje. Ali pa piše scenarije za serije, kot je Sense8, ali nadaljevanje znamenitega filma Matrica.
Če bi rekli, da je Aleksandar Hemon eno največjih literarnih imen iz nekdanje skupne države, bi rekli premalo – je eno največjih imen v svetu današnje literature in eden najprodornejših javnih intelektualcev, ki ima zaradi številnih življenjskih dislociranosti, premeščenosti, premaknjenosti, pa tudi neusahljive radovednosti in prej omenjenega »navitega uma«, zavidljivo sposobnost uvida v različna družbena dogajanja, v vmes, v skrito, zavito, in v tisto, kar šele prihaja.
Zakaj selitev – iz Chicaga oziroma potem kmalu tudi iz Princetona – v Berlin?
V nasprotju na primer s Parizom, ki se nenehno samooglašuje, ki vedno nastopa za svojo čudovito podobo, ta pa seveda skriva številne probleme, se Berlin ne more podobno oglaševati, ne more promovirati svoje »častne« imperialne zgodovine. Njegovega urbanega prostora ni mogoče organizirati skozi nostalgijo za minulimi časi, ko so pesniki sedeli po kavarnah in pisali poezijo. Obenem je Berlin nekoherenten, skupaj zbit iz različnih delov, ves čas se sestavlja in razstavlja. Že od druge svetovne vojne, od postavitve zidu, ima Berlin nekakšno alternativno tradicijo, avtonomne prostore, ki niso v lasti oblastnikov ali kakih velikih korporacij, ampak pripadajo meščanom. Nikjer nisem videl, da bi imeli prebivalci takšen občutek pravice do svojega mesta, kot ga imajo Berlinčani. »To je moja ulica, moj park, moj klub in ne more kar nekdo tu nekaj graditi.« Poznam ljudi, ki so začeli s skvotom, kolibo na obrežju reke, ki je zdaj celoten kompleks s klubom in restavracijami. Ko so prišli, je bila to nikogaršnja zemlja, oblast je rekla, da jim tega prostora ne dajo, da je njihov, oni pa so šli na sodišče in rekli, da jim prostor pripada, saj so iz njega ustvarili družbeni prostor. Kaj pa ste naredili vi, so skvoterji vprašali oblastnike. In tako so ta prostor dobili. Pri Berlinu mi je všeč tudi to, da se skupnosti gradijo od spodaj navzgor, ob skupnem interesu po ustvarjanju prostora alternativne kulture, veselja, druženja, in ko je prostor zgrajen, ni nujno koherenten. Takšen je Berlin, zbit skupaj in zelo raznoroden. Zamenjaš sosesko in lahko tako rekoč začneš novo življenje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.