Aleksandar Hemon / »Pri liberalni demokraciji me najbolj skrbi to, da razen fašizma nima alternative«

Njegov drugi dan v Ljubljani. Po večeru veseljačenja, premalo spanja, vsaj treh intervjujih, ki jih je imel pred najinim, tik pred nastopom s svojim DJ-setom v Pritličju, po tednu dni, ko je s prevodi svojih knjig potoval iz Berlina v Rim, od tam v Pariz, pa k nam, od tu pa bo šel kmalu čez lužo v Ameriko, je v pogovoru zbran, osredotočen in izrazno oster, kot smo redki med nami po počitku ali, verjetneje, nikoli. »Jaz sem ves čas navit,« odvrne ob mojem čudenju nad dejstvom, da po vsem tem ne deluje niti malo utrujen.

Mentalno-čustveni svet Aleksandra Hemona je v sferi človeških fenomenov. Vse, česar se loti, počne do konca, v celoti, obsesivno. Kako drugače razložiti njegovo obsedeno branje klasikov na čelu s Shakespearjem (in končanje odnosa z dekletom, ker da se mora posvečati branju), ob katerih se je, ujet v Chicagu med obleganjem Sarajeva, priučil angleščine, potem pa je že s prvimi knjigami (The Question of Bruno in Nowhere man) postal prejemnik nagrad in viden literat, ob boku Nabokovu, so pisali kritiki, saj sta oba v angleščino docela svojsko vstopila iz drugega jezika.

Sediva v kavarni, med drugim načne monolog o geniju režiserja Wernerja Herzoga, čigar filme – »Najboljše, kar je človeštvo dalo,« se strinjava – si je v devetdesetih večkratno sposojal v neki menda znameniti chicaški videoteki. Zadnje leto ga, enako zavzeto kot literaturo in filme, okupira elektronska glasba. DJ-anje, ki mu posveča vsak trenutek prostega časa. Edino med ustvarjanjem ima moč, nadzor nad trenutkom, razlaga. Letos se je, skupaj z družino in DJ-mešalko, preselil v Berlin, v meko urbane kulture in klubskega življenja. Ko ne piše knjig, fikcijskih ali takšnih »po resničnih zgodbah«, kot jim pravi sam (trenutno je pri založbi Goga v prevodu Irene Duša izšla knjiga Tole ni zate), ko ne producira in vrti glasbe, na Univerzi Princeton predava kreativno pisanje. Ali pa piše scenarije za serije, kot je Sense8, ali nadaljevanje znamenitega filma Matrica.

Če bi rekli, da je Aleksandar Hemon eno največjih literarnih imen iz nekdanje skupne države, bi rekli premalo – je eno največjih imen v svetu današnje literature in eden najprodornejših javnih intelektualcev, ki ima zaradi številnih življenjskih dislociranosti, premeščenosti, premaknjenosti, pa tudi neusahljive radovednosti in prej omenjenega »navitega uma«, zavidljivo sposobnost uvida v različna družbena dogajanja, v vmes, v skrito, zavito, in v tisto, kar šele prihaja.

Zakaj selitev – iz Chicaga oziroma potem kmalu tudi iz Princetona – v Berlin?

V nasprotju na primer s Parizom, ki se nenehno samooglašuje, ki vedno nastopa za svojo čudovito podobo, ta pa seveda skriva številne probleme, se Berlin ne more podobno oglaševati, ne more promovirati svoje »častne« imperialne zgodovine. Njegovega urbanega prostora ni mogoče organizirati skozi nostalgijo za minulimi časi, ko so pesniki sedeli po kavarnah in pisali poezijo. Obenem je Berlin nekoherenten, skupaj zbit iz različnih delov, ves čas se sestavlja in razstavlja. Že od druge svetovne vojne, od postavitve zidu, ima Berlin nekakšno alternativno tradicijo, avtonomne prostore, ki niso v lasti oblastnikov ali kakih velikih korporacij, ampak pripadajo meščanom. Nikjer nisem videl, da bi imeli prebivalci takšen občutek pravice do svojega mesta, kot ga imajo Berlinčani. »To je moja ulica, moj park, moj klub in ne more kar nekdo tu nekaj graditi.« Poznam ljudi, ki so začeli s skvotom, kolibo na obrežju reke, ki je zdaj celoten kompleks s klubom in restavracijami. Ko so prišli, je bila to nikogaršnja zemlja, oblast je rekla, da jim tega prostora ne dajo, da je njihov, oni pa so šli na sodišče in rekli, da jim prostor pripada, saj so iz njega ustvarili družbeni prostor. Kaj pa ste naredili vi, so skvoterji vprašali oblastnike. In tako so ta prostor dobili. Pri Berlinu mi je všeč tudi to, da se skupnosti gradijo od spodaj navzgor, ob skupnem interesu po ustvarjanju prostora alternativne kulture, veselja, druženja, in ko je prostor zgrajen, ni nujno koherenten. Takšen je Berlin, zbit skupaj in zelo raznoroden. Zamenjaš sosesko in lahko tako rekoč začneš novo življenje.

Kako je v Berlinu z možnostmi urbanega življenja, žurov, družbenega udejstvovanja, ko nimaš več dvajset, trideset let? Za nas v Ljubljani je to lahko boleča tema, ker nimamo prav veliko takih prostorov.

Že nekaj časa ne čutim, da bi imel kje svoj prostor, kar pomeni, da sem se na to stanje zavesti že precej navadil. To prinese s sabo določeno mero prilagodljivosti, ker moj prostor bivanja, ali dom, ni več stvar usode. V Berlinu počnem podobne stvari, kot sem jih v mladosti, pa tudi nekatere nove, povezane z mojo biološko starostjo. Tako je tudi v Princetonu in kjerkoli drugje. V kolektive vstopam po lastni izbiri, ne pa po odredbi usode ali zapovedanih odnosov.

Nekaj se končuje, alternative pa ni. Mislim, da je to podobno kot leta 1937 v Evropi in po svetu, napetosti se povečujejo, rešitve pa ni. Oziroma ni druge rešitve kot nasilje. Sem pesimističen in ne vem, kaj naj storim. Razen, da pišem.

Princeton. Katera je prva lekcija – ali tista, h kateri se vračaš –, ko predavaš kreativno pisanje? 

Moje delo profesorja kreativnega pisanja je v tem, da ustvarim možnosti, v katerih lahko študentje iščejo in morda najdejo formo za tisto, kar želijo povedati. Ne dajem jim lekcij, jim pa povem, da lahko delajo, kar hočejo, če le vedo, kaj delajo. Prav tako je pomembno, da ne pričakujejo postopnega in rednega napredka – znanje nabiramo v preskokih. Za pisanje je nujno, da smo potrpežljivi in prenašamo lastne napake in neumnost. Pisanje je proces, ki ni linearen, ampak gre za bivanje v prostoru, ki ni niti vnaprej pripravljen niti organiziran. Na kratko, vse je sranje, dokler ne neha biti sranje.

Kaj je največji poraz mentorja?

Ne vem. Nikomur nisem mentor, niti si tega posebej ne želim. Tudi sam po faksu nikoli nisem imel mentorja. Na fakulteti mi je bil blizu Nikola Koljević, ki sem mu nosil svoja zgodnja dela in o katerem sem mislil, da literaturo razume bolje od drugih. Potem pa je šel med četnike, postal Karadžićev postrešček in končal bi kot vojni zločinec, če si ne bi s kroglo sodil sam. Takrat sem torej zaključil z mentorji.

Smo lahko dobri v pisanju, ne da bi imeli odgovore na vprašanja, zakaj pišemo? 

Seveda smo lahko . Obstaja na tisoče in tisoče zahodnih in drugih pisateljev, ki ne razmišljajo o etiki, estetiki ali politiki tega, kar pišejo. In to je umetniško legitimna pozicija. Morda lahko politično delujejo kot državljani in volivci, vendar ni nujno, da je pri njih uresničena tudi zavest o politični ali etični vrednosti akta pisanja. Pisatelji so ustvarjalci, njihovo delovanje v svetu je ustvarjalne narave, ostalo je bonus. Če jaz ali ti piševa drugače, z drugačno zavestjo, ne pomeni, da jih moralno presegava. Zmožen sem in potrebo imam formulirati svoja etična in estetska – s tem pa tudi politična – stališča, toda že zdavnaj sem prenehal obsojati tiste, ki tega nočejo ali ne zmorejo.

Mislim, da je tu pomembno prepoznati razliko med reaktivnim in produktivnim pisanjem. Odziv pisatelja na neko pozicijo moči je lahko časten in pomemben, toda pravila igre tu postavljajo tisti, ki imajo moč. V zadnjem času me zanimata predvsem takšna literatura in umetnost, ki ustvarjata nekaj vsaj razmeroma neodvisnega ali avtohtonega. Leta sem pisal kolumne in komentarje, potem pa sem okoli leta 2020, v času podivjanega trumpizma in globalnega fašizma in pandemije, dojel, da veliko časa porabim za ukvarjanje in razmišljanje o fašistih in idiotih, oni pa ne porabijo čisto nič časa za razmišljanje o meni in meni podobnih, o naših stališčih, etiki itd. Fašistom se gladko jebe, kaj si mislim o vlogi literature v družbi. Ob tem sem dojel, da hočem samo ustvarjati, nekaj oblikovati, ker je ob tem moja moč delovanja največja.

Fašistične sile, naj bodo še tako nore in nelegitimne, destruktivne, ponujajo alternativo.

Začela sva z vprašanji o kreativnosti – življenja in pisanja. Bi morala imeti slabo vest? Zaradi vojn. Genocida. 

Zakaj slaba vest? Kdaj pa je bil svet v redu? Da bi lahko pisali in počeli karkoli drugega in ne imeli slabe vesti? Kjerkoli smo, se dogajajo grozne reči. Pisanje nikomur ne pomaga, svet je totaliteta, v katerem se dogajajo mnoge stvari. Poskušam živeti znotraj svoje domene. Četudi sem to rekel, je videti, da obstajajo zgodovinski trenutki, ko pride do bistvenih poslabšanj, rušijo se stari sistemi in ustvarjajo novi, in v takšnih zgodovinskih trenutkih nekateri pisatelji prepoznavajo, ali pa bi vsaj morali prepoznavati, da se dogaja nekaj izrednega. To pogosto vodi k razmišljanju o novih estetskih, etičnih, političnih stališčih. Kar sem prej rekel, ne pomeni, da naj o tem času ne razmišljamo drugače kot prej – mislim, da se v svetu dogaja nekaj pomembnega. Kar se dogaja v Gazi, v Ukrajini, v Ameriki, v Evropi … je del nekega procesa, ki se pospešuje in že prinaša poglavitne spremembe v našem koncipiranju sveta, v globalni družbeni ureditvi, pa tudi estetske spremembe.

Praviš, da nastaja nova svetovna ureditev? Kakšna? 

Ne vem, ali gre za eno ureditev. To zveni kot teorija zarote. Spreminjajo se organizacija stvarnosti, organizacija mednarodnih diplomatskih odnosov, organizacija izkušnje človeštva. Ključna stvar so podnebne spremembe in migracije kot neposredna posledica. Te okoliščine omogočajo zahodnoevropskim državam okrepitev fašistoidnih tendenc, kar je izgovor za fašizacijo družbe; trojanski konj za spremembe v družbi, ki tako postaja manj demokratična in manj človečna. Mislim tudi, da gre v Ameriki, pa ne samo v Ameriki, za povečevanje napetosti med demokracijo in kapitalizmom. Zlasti Zahod je demokracijo in kapitalizem dolgo časa enačil. Ekonomski vidik demokracije je bil kapitalizem, politični vidik kapitalizma pa demokracija, zdaj pa je videti, da to ni več tako. V Ameriki od vojne v Iraku obstajajo sile, ki verjamejo, da je demokracija njihov sovražnik, da je sovražnik pri krepitvi določene vrste kapitalizma, obenem pa da ogroža privilegije »bele manjšine« v Ameriki, ki te svoje privilegije razume kot od boga dane pravice.

Lahko zastaviva tudi tako: Izrael je liberalna demokracija. Na primer korektnost do oseb iz LGBT+ skupnosti, obenem pa genocid. Očitno moramo začeti bolj kritično vrednotiti tudi liberalno demokracijo. 

Pomislimo. Amerika je bila med segregacijo liberalna demokracija. Takrat je vzpostavila znameniti načeli demokracije in enakosti. Toda v času pisanja Deklaracije neodvisnosti, v času pisanja ameriške ustave, pet šestin prebivalcev ni imelo volilne pravice. Ne samo sužnji, ampak tudi ženske, ljudje brez lastnine in drugi. Tudi grška demokracija je bila liberalna, le da je bila ta rezervirana zgolj za določen razred. Demokracija ima nevtralno vrednost. Zaradi nekega razloga pa je imela v enem izmed obdobij razvoja kapitalizma večjo vrednost individualna svoboda in ta se je potem razširila zunaj meja razreda, ki si je ta koncept izmislil. Ko so ženske in temnopolti začeli zahtevati svoje pravice, je to privedlo do napetosti, ko tisti, ki so mislili, da je demokracija rezervirana samo zanje, niso hoteli deliti kapitala in dobičkov. Zaradi te napetosti zdaj prihaja do lomljenja nekih reči. Sedanje razmere v Gazi in trpljenje Palestincev pa zbujajo resne pomisleke o celotni retoriki človekovih pravic, enakosti in konec koncev demokraciji. Očitno je, da se demokracija aplicira selektivno. Kar je bilo vidno tudi pri odnosu Evrope do vojne v Bosni, kjer muslimani niso uživali enakih človekovih pravic. Ne vem, kako se bo ta napetost končala. Toda mislim, da se legitimnost liberalne demokracije kot superiorne politične organizacije bliža koncu.

Nedavno si mi rekel, precej bolj radikalno, da imaš občutek, da gre vse h koncu. Kaj si mislil s tem? 

Za začetek: mislim, da ameriška demokracija ne bo preživela konflikta med kapitalizmom republikancev in šibkostjo demokratov. Tega konflikta, te napetosti ni mogoče rešiti znotraj ameriškega političnega sistema. Kar pomeni, da bo nekje počilo, da bo nekaj razpadlo, da bo prišlo do nasilja, ki se že pojavlja. Šestega januarja 2021 se je to nasilje že pokazalo. V Ameriki desničarji redno izvajajo teroristične napade, ki jih nočejo tako definirati; to je rezervirano za muslimane, oni pa so posamezni napadalci, ki pobijajo.

Pri nas pa k oboroževanju poziva nekdanji premier Janša. 

To je trojanski konj fašizma. Tudi če bi to orožje kaj rešilo, povzroča druge probleme znotraj nacionalne skupnosti. Zdaj razpada ameriška demokracija, kar bo pripeljalo do različnih posledic po svetu, gospodarskih. Podnebne spremembe se ponekod že izrazito kažejo, hkrati pa doživljamo protinapad desničarskih strank, ki v zvezi s tem problemom ne le, da ne storijo dovolj, ampak ne storijo ničesar. Ponekod so že katastrofe, postalo pa bo še bolj katastrofalno in to bo pripeljalo do še večjih migracij. Države, kot so Bangladeš, bodo v prihajajočem obdobju podnebnih sprememb teritorialno izginile, to je sto milijonov ljudi, kam bodo šli na primer oni? Torej nekaj se končuje, alternative pa ni. Mislim, da je to podobno kot leta 1937 v Evropi in po svetu, napetosti se povečujejo, rešitve pa ni. Oziroma ni druge rešitve kot nasilje. Sem pesimističen in ne vem, kaj naj storim. Razen, da pišem.

Imamo prvo generacijo (generacija Z), rojeno z zavestjo o verjetnem koncu sveta. Kar jim povzroča nemalo anksioznosti, obenem pa je opazen ciničen odnos do lastne starosti, ki da je tako ali tako ne bodo dočakali. V knjigi o svojih starših (My Parents: An Introduction, 2019) opisuješ njihovo mladost, njihov občutek o družbi, ki nam je danes nepredstavljiv – zbudiš se in verjameš v družbeni projekt, katerega del si, greš celo prostovoljno gradit ceste itd. 

Obenem je bilo to mogoče le po absolutni katastrofi druge svetovne vojne. Ki je še vedno najhujša stvar, ki se je zgodila človeštvu. Mogoče je torej, da po prihajajoči katastrofi, ki bo hujša od druge svetovne vojne, pride obdobje, v katerem si bo generacija Z lahko predstavljala alternativo. Pri liberalni demokraciji me najbolj skrbi to, da razen fašizma nima alternative. Fašistične sile, naj bodo še tako nore in nelegitimne, destruktivne, ponujajo alternativo. So alternativa tistemu, kar več ne deluje na način, kot se pretvarja, da deluje, in obljublja, da bo delovalo.

Biden je simptom gnilosti ameriške demokracije, toda ne glasuješ za najboljšega možnega kandidata, ampak najboljšega v danih razmerah. On je najboljši, ker je Trump najslabši.

Bi alternativo morala ponuditi levica? 

Morda, ampak levice ni. Levičarji so samo nefašisti. V Ameriki levičarji predstavljajo samo reformo liberalne demokracije. Ne bom zdaj odpiral marksističnih zgodb, ampak Marx in komunisti so prezirali reformiste, socialne demokrate, ki so sprejemali kompromise. V Nemčiji se je v tridesetih letih pokazalo, da so diagnosticirali prav – vsi ti demokrati in dozdevni levičarji se niso zmogli postaviti po robu nacistom. Tako kot se v Ameriki demokratska stranka ne more resno postaviti po robu prihodu fašizma. Gre za konceptualno razliko: do kod so pripravljeni iti eni in do kod drugi. Eni so revolucionarni in pripravljeni iti do konca, drugi pa samo do določene točke. Zgolj do tam, da se reči preveč ne spremenijo. To je taktična razlika, taktična prednost fašistov, norcev, Putina, samomorilcev, celo Hamasa. Ta je sprovociral Izrael, kot da ne bi vedeli, kaj se bo glede na razmere zgodilo. Izrael pa je komaj čakal, da »ta problem reši«. Torej ti ljudje so pripravljeni iti do konca, radikalno. Levica pa medtem strahopetno ponuja nekakšne reforme. Ni pa protirevolucionarnih bojev oziroma revolucije.

Si glasoval za Bidna? 

(Odločno) Sem.

In kako si zadovoljen z njegovim mandatom? 

Pač vedno glasuješ za manjše zlo. Morda niti ne za manjše zlo, ampak glasuješ z upanjem, da je še čas, da se kaj spremeni. Sicer sem pričakoval, da bo, kot trenutno je v Ameriki. Toda vsak drug glas bi bil za Trumpa, kar bi pomenilo, da bi se ta kontinuirana katastrofa odvijala hitreje. Za Bidna nisem glasoval, ker bi si mislil, da je kak politični genij ali da predstavlja prihodnost Amerike, star je osemdeset let in v kongresu je že kakih petdeset let. Biden je simptom gnilosti ameriške demokracije, toda ne glasuješ za najboljšega možnega kandidata, ampak najboljšega v danih razmerah. On je najboljši, ker je Trump najslabši. (Smeh) Danes je iz Bele hiše prispela vest, da bo kmalu »zmanjkalo denarja in časa« za podporo Ukrajini. Kaj to pravzaprav pomeni? > Kaj pa vem. Na desnici je pritisk po ukinitvi podpore Ukrajini, saj jih je polovica na plačilnem seznamu Putina in podobnih, Putin pa v pripravljenosti namreč že leta lepo skrbi in financira različne desničarje. Ne vem, kolikšna bo ta ukinitev, ker ni druge možnosti, kot da Ukrajina v tej vojni zmaga, sicer bo konec sveta, če ga ne bo v vsakem primeru. Ne govorim o moralni, etični in politični situaciji Ukrajine, ki jo napadajo ruski fašisti, ampak o interesu Amerike v svetu. Vsaka oslabitev Ukrajine pomeni dajanje prednosti Putinu in desničarjem, ljudem, ki v Putinu vidijo prihodnost. Putinska Rusija je tisto, po čemer hrepenijo.

Prej si rekel, da o fašistih ne želiš več premišljevati, ker da tudi oni ne premišljujejo o tebi. Ne pišeš več političnih kolumn, pred nekaj leti si se na Twitterju še zelo odločno, ogorčeno opredeljeval proti fašistoidnim tendencam družbe, česar tudi ne počneš več. Praviš, da bi rad zgolj ustvarjal. Potem pa takšni intervjuji.

Na žalost o fašistih vseeno premišlju -jem, ker vplivajo na moje življenje. Če bi se v besedilih odzival na fašizem, bi igral njihovo igro.

Prevzel bi njihovo dinamiko. 

Ki jo diktirajo oni, ker so bolj agresivni, destruktivni in revolucionarni, kot pravim. Ko pišem o njih, nimam nikakršnega občutka, da lahko na karkoli vplivam. Ne mislim, da bo kak fašist prebral moje besedilo in rekel, jebemti, kako je ta človek pameten, ne bom več fašist. To ne deluje tako. Na podobni točki sem bil pred začetkom vojne v Bosni, ko smo pisali z idejo, da lahko kaj ustavimo in spremenimo; potem pa dojameš, da so ljudje že izbrali strani; da gre za oborožen spopad, v katerem ena stran mora zmagati, ti pa potem izbereš stran. Kar pišem, nikakor ne vpliva na razplet dogodkov … Cenim ljudi, ki pišejo na tak način, tako dostopajo do občutka moči, delovanja, s tem nadzorujejo občutje nemoči. Ko pišem literaturo, ki ni neposreden odgovor na fašizem, ali ko ustvarjam glasbo, se ne počutim močnega, imam pa občutek, da imam določen nadzor nad rezultati, da imajo moje odločitve posledice, ki niso odvisne od fašistov. In morda bomo v neki prihodnosti potrebovali plesno glasbo … (Smeh)

Angažma je tudi svetu dodajati lepoto.

Ja, umetnost, glasba, lite ratura imajo sposobnost ustvarjanja drugačnih skupnosti, estetske solidarnosti, ki ni daleč od politične solidarnosti. Ali etične. Ampak to še ni smoter, temveč gre za ustvarjanje nečesa, kar doslej ni obstajalo. Fašizem že obstaja, karkoli napišem, se tu ne bo nič spremenilo. Umetnost pa je demokratična operacija, vsakdo ima dostop do nje. Vsakdo ima dostop do jezika. Naj živimo v še tako represivnem režimu, jezika ni mogoče povsem nadzorovati. Ustvarjanje nečesa v jeziku pomeni, da bo to v tem jeziku nekako ostalo, morda knjige preživijo konec sveta in jih kdo najde v nekem pepelu v knjižnici. Glasba je temu podobna. Ustvarja začasno skupnost, sinhroniteto izkušnje, ki ni sinhroniteta katastrofalne zgodovinske izkušnje. V Sarajevu so ljudje med vojno plesali, pisali, delali razstave. To je bilo dejanje upora. Nekateri, ki so bili v rovih, so si mislili, kaj se tam v centru mesta zajebavajo. Toda Sarajevski filmski festival, ki se je začel med vojno, še vedno živi. Haris Pašović je moj kolega, ki je začel prirejati ta festival. Novinarji so ga vprašali, zakaj ohranja ta filmski festival med vojno, med obleganjem. Pa je rekel, raje me vprašajte, zakaj je Sarajevo med filmskim festivalom oblegano. (Smeh)

Hah, bravo. 

Razumeš? To je del etične, estetske zgodovine Sarajeva. Umetniško dejanje je dejanje upora. Proti fašizmu, proti katastrofi in lastni vlogi v neki nepredstavljivi prihodnosti. Številni so bili po vojni razočarani, Bosna je v katastrofalnem položaju, toda filmski festival še traja, to je ena najboljših reči v Sarajevu, ki se je začela med vojno. Pisatelji tudi še pišejo in v knjigarnah so na voljo njihove knjige. Ne vem, ali so si takrat predstavljali prihodnost, v kateri bo vse to obstajalo brez obleganja. To je tisto, kar me zanima. To etično dejanje.

Nisi samo pisatelj, javni intelektualec, ampak tudi ustvarjalec glasbe, scenarist. Po čem si te bodo ljudje zapomnili? > Po obliki glave. (Smeh) Omenil si, ko pogovora še nisva snemala, da ti je režiser Werner Herzog nekoč v Chicagu rekel, da si ga bodo ljudje zapomnili – po pisanju. 

Veš, kako je s tem. Cenim Franka Zappo. Ker je bil v vsakem smislu glasbeni kontrast. Včasih ga težko poslušam, ker preveč solira, ampak ga cenim. Sledim profilu na Instagramu, kjer objavljajo njegove intervjuje in koncerte. Nekoč so ga vprašali, po čem si ga bodo zapomnili, in je rekel: »I don’t give a fuck.« (Smeh) Želel pa bi si, da si me zapomnijo moji otroci. Moja etična motivacija je takšna – morda me bosta hčerki nekoč vprašali: »Kaj pa si ti počel leta 2023?« Ali pa leta 2017. Ali … Torej, kaj si takrat počel, kje si bil. In jima lahko pokažem, evo, to sem počel. Ni treba, da si me zapomnita kot vzornika ali svetnika. Bolj v smislu, da sem nekaj delal, da nisem bil pasiven, nekaj sem dajal v ta svet, nisem bil nemočen.

Zdaj se odpravljava na tvoj DJ-set v Pritličje. Je glasba trenutno tvoja največja okupacija? 

Trenutno ne pišem. (Smeh)

To je taktična razlika, taktična prednost fašistov, norcev, Putina, samomorilcev, celo Hamasa. Ki je sprovociral Izrael, kot da ne bi vedeli, kaj se bo glede na razmere zgodilo. Izrael pa je komaj čakal, da ’ta problem reši’.

Kakšno vlogo imajo v kapitalizmu partiji? 

Ne vem, kako je to v kapitalizmu, mislim pa, da so imela človeška bitja tudi pred njim potrebo po skupnem veselju. Glasba obstaja v vsaki kulturi, ne glede na stopnjo razvoja, tehnologijo. Obstaja biološka, evolucijska potreba po glasbi. Ni mi povsem jasno, zakaj. Edino, kar mi pade na pamet, je, da glasba omogoča povezovanje skupnosti v sinhrono doživetje veselja in ekstaze. V smislu religiozne ekstaze. Ekstaze kot droge.

Tako se medsebojno doživljajo junaki serije Sense8, pri kateri si tudi scenaristično sodeloval. So kot pripadniki idealistične rejvskupnosti s konca devetdesetih, intuitivno povezani, brez inhibicij. Cinično pa bi lahko rekla, da nas partiji zgolj odvežejo delovnih pritiskov, da lahko potem v ponedeljek spet nadaljujemo. 

Mislim, da skupinska povezanost ni nujno posledica substanc, ampak da do tega pride v človeški kolektivnosti, da je posamično veselje večje ob navzočnosti drugih ljudi, ki prav tako uživajo. Da je, ne glede na droge, to človeški potencial. Nekateri klubi v Berlinu so, kot Berghain, de facto svobodni teritoriji, kjer vladajo alternativni družbeni odnosi. Brez sramu in nasilja. To je z Berghainom neločljivo povezano in ta avtonomni prostor zelo ščitijo. Obstaja kot predlog, alternativa. Je utopičen prostor, v katerem sem se kot heteronormativni moški počutil svobodnega. Da ne omenjamo, kako je tam za LGBT+ osebe. Obenem ideologije Berghaina ni mogoče prenesti v zunanje okolje, ljudje, ki pridejo iz njega, pa imajo drugačen odnos do drugih ljudi, ker so bili deležni te izkušnje skupinske radosti pod drugačnimi pogoji. Kar imam v Berghainu rad, je odsotnost sramu. Relativni družbeni privilegij heteronormativnega moškega je manjši sram, kot ga imajo ostali. Heteronormativna družba vzpostavlja hierarhijo. Ta hierarhija sramu ni enakomerno razporejena. Torej tisti, ki naj jih bo sram, so na dnu, ženske naj bo sram, če so seksualno aktivne, moškim se ni treba sramovati do te mere …

Sram je način nadzora tistih, ki jih je menda treba nadzorovati. 

Ja, toda obenem kot heteronormativen moški nočem biti v tej hierarhični poziciji, to preziram, toda to je del mojega relativnega privilegija, ki ni stvar moje volje. To čutim kot breme. Ki se ga ne morem rešiti z lastno odločitvijo, ker gre za odnos do drugih ljudi, ki so mi ljubi in jih imam rad, toda ne morem izstopiti iz tega sistema. V Berghainu pa lahko izstopim. In to mi je super. Obenem to pomeni, da tam ni nasilja. To je najbolj nenasilen prostor, kar sem jih kdaj doživel. Nenasilen do žensk in drugih; mišičasti moški, ki so videti agresivni, pa so totalno nežni, vsi plešejo, vse je stvar konsenza, lahko počneš, kar hočeš, tudi nič, to je svoboden teritorij.