Zakaj vlada čaka?

Vlada je maja letos odstavila dolgoletnega direktorja urada za narodnosti Staneta Baluha in za vršilca dolžnosti imenovala Janeza Doltarja, ki ga je predvidela za polnopravni prevzem državnega organa, ki ima (oziroma bi moral imeti) največ dela z vprašanji romske skupnosti. Prejšnji četrtek, tik preden se je Doltarju iztekel mandat vršilca dolžnosti, mu je vlada tega podaljšala še za tri mesece. Zakaj? In zakaj ni imenovala katerega od preostalih dveh kandidatov?

Sredi novembra je društvo Ključ, center za boj proti trgovanju z ljudmi, na vlado naslovilo pismo, v katerem opozarja, da Doltar ni primeren za prevzem tega delovnega mesta. Pismo so kasneje objavili mediji, v njem pa so opozorila, da se začasni direktor urada neprimerno vede do žensk v uradu in do žensk nasploh, jih imenuje »moje punce«, jih kliče z ljubkovalnimi imeni, »se jih dotika, ne spoštuje njihovega osebnega prostora in z njimi na glas razpravlja o osebnih stvareh« ter tako hodi po robu spolnega nadlegovanja. Društvo je tudi opozorilo, da je kandidatovo poznavanje romske problematike pomanjkljivo.

O tem je Doltar spregovoril za Mladino in potrdil stereotipno razumevanje romske skupnosti in Romov kot nadarjenih športnikov in glasbenikov, ki potrebujejo nekaj discipliniranja z omejevanjem načina porabe socialnih transferjev in pomoč večinskega prebivalstva pri osmišljanju življenja po zgledu ravnanja belih misijonarjev v črni Afriki.

Med prijavljenimi na razpis sta poleg vladnega favorita pozitivno mnenje uradniškega sveta prejela tudi neznani birokrat Franc Žohar in pri varuhu človekovih pravic zaposlena pravnica Jerneja Turin z dolgoletnimi (nevladnimi in institucionalnimi) izkušnjami pri delu z romsko in drugimi manjšinami.

Iz vladnega urada za komuniciranje nismo prejeli vsebinskih pojasnil, kaj se dogaja v postopku izbire novega direktorja (ali direktorice) urada, le da bo »generalna sekretarka vlade odločitev glede predloga za imenovanje direktorja urada za narodnosti sprejela v kratkem«.