Jure Henigman / Igralec, ki smo ga letos lahko videli v kar treh novih celovečernih filmih

Pred desetletjem, pri njegovih 27 letih, ko smo ga v Mladini portretirali prvič, je bil na domačih gledaliških odrih že uveljavljen igralec, na filmu pa je njegova zvezda šele vzhajala. Danes je Jure Henigman (1985) eden naših najprepoznavnejših igralcev na televizijskih zaslonih in tudi na filmskem platnu, predvsem po zaslugi raznolikih in markantnih vlog, v katere je stopil v zadnjih nekaj letih. Na letošnjem Festivalu slovenskega filma ga je bilo mogoče videti v kar treh celovečernih filmih, prikazanih v tekmovalnem programu: Opazovanju Janeza Burgerja, Vzorniku Nejca Gazvode in filmu Zbudi me Marka Šantića, ki mu je nato prinesel njegovo drugo vesno za najboljšo glavno moško vlogo. Pred kratkim je zaključil še snemanje celovečerca Izgubljeni sin režiserja Darka Štanteta.

Vzornik, ki pravkar potuje v kinematografih po Sloveniji, je že tretja režisersko-igralska naveza Jureta Henigmana in Nejca Gazvode. Prvič sta sodelovala pri Izletu, portretu tedanje mlade generacije, s katerim si je igralec izboril prvo vesno in leta 2012 tudi uvrstitev med deseterico vzhajajočih zvezd (shooting stars) na berlinskem filmskem festivalu. Leto kasneje je premiero doživela prav tako zelo dobro sprejeta Dvojina. »Gre za medsebojno zaupanje in umetniško dopolnjevanje. Nejc me zelo dobro pozna in ve, da mi lahko vedno znova poišče nove igralske izzive in me postavi v drugačne, netipične vloge, kar je zame velik privilegij,« pravi Jure Henigman.

A Ribničanu, ki že leta živi v prestolnici, je največ prepoznavnosti gotovo prinesla vloga Sama Demšarja, gimnazijskega profesorja v izredno priljubljeni Voyevi televizijski seriji Gospod profesor, ki se je po dveh sezonah nedavno zaključila. Na serijo, v kateri sta glavni vlogi odigrala s Tino Vrbnjak in ki je v zavest najširšega občinstva izstrelila tudi množico mladih igralcev, je zelo ponosen, vanjo je bilo vloženega veliko časa in truda. Tudi sam je imel kot igralec »veliko več priložnosti razvijati svoj lik in vse njegove odtenke kot običajno. V seriji z nič koliko prizori se ne sekiraš čisto za vsakega in ravno zaradi te razbremenjenosti se lahko zgodi magija. Veliko prostora je bilo tudi za improvizacijo in vse to so neki detajli, ki dodajo k spontanosti in toplini, s katerima se serija ponaša.«

Letos se mu je zgodila prelomnica še na gledališkem področju. Iz ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer se je zaposlil takoj po študiju in v njem preživel štirinajst nepozabnih let, je prestopil v ljubljansko Dramo, kjer se trenutno pripravlja na naslovno vlogo v predstavi Cyrano de Bergerac, ki jo bo aprila na oder postavil režiser Tin Grabnar. »Na moje prejšnje matično gledališče me veže mnogo lepih spominov, tam sem se igralsko skalil, toda zdi se mi, da sem kot človek in kot igralec potreboval neko ‘brco v rit’, nov izziv.« Sprememba pa niti ni tako dramatična, saj gre le »za nekaj sto metrov oddaljeno hišo v istem mestu«, kjer si oder deli z igralci, ki jih v veliki meri že dobro pozna. Nasploh se mu zdi, da bi med gledališči moralo biti več mešanja in prehajanja, to bi bilo dobro za kreativno energijo vseh vpletenih.

Film in gledališče sta precej različna medija, a oba ima zelo rad. Teater »zaradi družinskega mehurčka, v katerega padeš in popolnoma odmisliš okolico«, pri filmu pa ga fascinira neverjetna kompleksnost medija, ki ponuja neskončno možnosti. Še sam je bil presenečen, kako dobro se počuti pred kamero. »In kakšna umetnost je pravzaprav posneti dober film, pravi mali čudež se mora zgoditi, da se vse stvari poklopijo.«

Trenutno je v »zelo hvaležni poziciji«, ko mu ni treba iskati novih izzivov, pač pa ga ti poiščejo sami. Velike vloge seveda spremlja pritisk večje odgovornosti. »A ta pozicija odgovornosti mi pravzaprav ustreza in mi je izziv,« pravi, »žene me, da vsako dano vlogo izkoristim do potankosti.« Pri ustvarjanju lika se poskuša ne omejevati, saj je človek vedno »milijon stvari hkrati. In zgolj zaradi spleta okoliščin se v določeni situaciji obnaša, kot se obnaša. Več je koščkov sestavljank in plasti, bolj je lik zanimiv, kompleksen in življenjski.«

Izredno ceni projekte, kjer je lahko del ustvarjalnega procesa že od samega začetka. Pri seriji Gospod profesor, ki je sicer licenčna, je sodeloval pri pisanju dialogov in scenarija, tudi pri filmih Nejca Gazvode je bil že zgodaj vključen v snovanje likov. Priznava, da ga zanimajo scenaristika, razvijanje lika, zgodbe: »Imam veliko kreativne energije, ki ni samo igralska. To opažam zlasti zdaj, ko malo več snemam. Morda mi je to odprlo pogled, ki ga prej nisem zaznaval, saj sem na vse stvari, na ustvarjalni proces, gledal izključno kot igralec.« A trenutno še ne razmišlja o svojih avtorskih projektih, saj ga to, kar počne, še vedno žene in zadovoljuje, še vedno je toliko neodkritega. »Mogoče pa enkrat v prihodnje, nikoli ne veš.«