Več migracij – več posilstev?

V začetku meseca je bila v državnem zboru izredna seja na temo posilstev, ki jih storijo migranti, torej tujci, ki k nam prihajajo po balkanski begunski poti iz bližnjega in malo bolj oddaljenega vzhoda ter Afrike. V zahtevi za izredno sejo je bil zapisan grozljiv statistični podatek 170-odstotnega porasta števila posilstev, ki jih zakrivijo migranti. Pa to drži? Koliko je življenje pri nas predvsem za ženske res nevarnejše zaradi migrantov in drugih tujcev? Preverili smo podatke. »V policiji so nedavno potrdili, da je v Republiki Sloveniji zaznano za 170 odstotkov porast posilstev, ki jih zagrešijo migranti,« piše v zahtevi SDS za izredno sejo, na kateri smo potem dolge ure lahko poslušali preštevilne ksenofobne izpade, pozive k popolni zapori meje in podobno. Vse skupaj sicer izvira iz zapisov v medijih, ki so v neposredni ali v posredni lasti SDS. Podatek o ogromnem povečanju posilstev, ki naj bi jih zagrešili migranti, smo lahko brali tudi v katoliškem tedniku Družina, naslov 19. oktobra objavljenega prispevka se je glasil: »V Sloveniji za 170 % porast posilstev, ki jih zagrešijo migranti«.

Zadeva je šla tako daleč, da je prejšnji teden v reviji Pravna praksa svetovalec ustavnega sodišča Igor Vuksanović ob nekritičnem povzemanju bombastičnih medijskih zapisov o migrantih, ki posiljujejo, pisal o nekakšni zaroti prikrivanja teh dejanj pred javnostjo in med drugim zapisal tudi tole: »Sumim, da so naše elite ugotovile, da bi odkrito poročanje o vse večjem problemu spolne kriminalitete škodilo nekaterim političnim naporom in prizadevanjem, zlasti v zvezi s sprejemanjem migracij iz kulturno močno tujih delov sveta v javnosti.« Svetovalec ustavnega sodišča opozarja, da sodstvo in tudi policija ter celo urad informacijske pooblaščenke po nareku vladajoče politike skrivajo podatke o migrantih posiljevalcih, da to ne bi vplivalo na politiko vključevanja tujcev v družbo.

Strah in dezinformacije

Po neuradnih, a zanesljivih informacijah je letos, ko je v Slovenijo vstopilo nekoliko več migrantov, policija sprva imela še največ dela s prijavami »varnostno sumljivih dogodkov«, ki to sploh niso bili. Točneje, s klici občanov, ki se niso nanašali niti na sume prekrškov, kršitev javnega reda in miru, kaj šele na sume kaznivih dejanj. Šlo je zgolj za strah pred drugačnostjo. Predvsem z Viča – mestnega predela prestolnice, na katerega robu stoji azilni dom in kjer država nerazumno na eni sami lokaciji kopiči prosilce za azil – so prejemali klice občanov, ki so opažali večjo navzočnost ljudi drugačnega videza, predvsem barve kože, in jezika, v katerem se sporazumevajo. Policija je preverjala »varnostne dogodke« zgolj zato, ker je šlo za opažanja ali srečanja z (nezaželenimi) tujci. S tem namenom je potem policija na tistem območju povečala nadzor. Ta se zdaj kaže tudi tako, da ti tujci, čeprav jim formalno gibanje ni omejeno, težko naredijo korak zunaj azilnega doma, ne da bi jih ustavila policija in »preverila« njihovo identiteto.

Več izobraževanj o spolni nedotakljivosti gotovo pomeni manj kaznivih dejanj.

Zadnje čase pa imajo na policiji še eno dodatno težavo, katere izvor niso migranti, pač pa tudi v tem primeru večinsko prebivalstvo. Predvsem na družbenih omrežjih je vse več dezinformacij oziroma lažnih zapisov o kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost, ki naj bi jih storili migranti. Vsako tako informacijo seveda policija preverja, čeprav sploh ne gre za historični dogodek. Po preiskavi dogodka, ki ga ni bilo, se potem še kak teden dni ukvarjajo z obveščanjem javnosti, da gre za dezinformacijo oziroma laž. Ko se zapisi le umaknejo drugim novicam, se običajno krog že ponovi z drugo, podobno lažno informacijo. Vse to pa ima tudi posledice na dojemanje migrantske spolne kriminalitete v javnosti, saj se ustvarja vtis, da je teh dogodkov bistveno več, kot jih je v resnici. Hkrati pa po naših informacijah na policiji na družbenih omrežjih opažajo tudi porast napovedovanja in groženj s pohodi nad tujci iz tretjih držav in z obračuni z njimi.

Kaj pa zares kažejo podatki o kriminaliteti zoper spolno nedotakljivost? Že na prvi pogled je najočitnejši podatek, da so ta kazniva dejanja v porastu. Pa ne zgolj toliko, kot so po dveh letih epidemijskega zatišja v porastu kazniva dejanja nasploh, pač pa še nekoliko bolj. Za vpogled v realno stanje v poštev prideta predvsem kaznivi dejanji posilstva in spolnega nasilja. Glede na podatke sta obe kaznivi dejanji dejansko v precejšnjem porastu že zadnji dve leti – torej tudi leta 2022, ko je bila v Sloveniji in v Ljubljani navzočnost prosilcev za azil in nasploh migrantov statistično bližje dolgoletnemu povprečju in s tem precej manjša kot letos.

Prave številke in odstotki

Kakšni so podatki? Policija je prej na ravni države dolga leta obravnavala v povprečju okoli 35 osumljencev posilstva, lani jih je 70, letos pa tik pred koncem leta nekaj več kot 61. Podobno, le da je podatek nekoliko manj odstopajoč, velja za kaznivo dejanje spolnega nasilja. Prej je policija v povprečju obravnavala 33 osumljencev spolnega nasilja na leto, lani pa 52 in letos 55.

Da bi lahko ugotavljali, ali gre pri prihodu večjega števila migrantov in povečani kriminaliteti zoper spolno nedotakljivost za soodvisnost, je potreben vpogled v državljanstvo storilcev. Policija storilce loči na slovenske državljane, preostale državljane EU in državljane tretjih držav, med katerimi najdemo tudi migrante. Glede na to klasifikacijo je bilo letos kaznivega dejanja spolnega nasilja osumljenih devet storilcev iz tretjih držav, torej 16 odstotkov. Pred tem je dolgoletno povprečje znašalo 11 odstotkov storilcev iz tretjih držav in bi težko govorili o odstopanju. Glede na število obravnavanih kaznivih dejanj (okoli 50) vsak dodaten primer namreč že pomeni dveodstotno povečanje.

Pri kaznivem dejanju posilstva pa je odstotek storilcev iz tretjih držav v letošnjem letu opazno višji od dolgoletnega povprečja (15 odstotkov), in sicer znaša 31 odstotkov. Število posilstev, ki jih storijo migranti, se torej ni povečalo za 170 odstotkov, kot trdijo v SDS, ampak za 100? Tudi to ne drži. Med državljane tretjih držav štejejo vsi, ki niso slovenski državljani ali državljani EU. Podrobnejši pregled statističnih podatkov pokaže, da velika večina letošnjih (ali lanskih) osumljencev posilstva iz tretjih držav prihaja iz tako imenovanih balkanskih držav, skoraj izključno iz BiH in s Kosova.

Skupaj je bilo tako migrantov, ki so bili letos osumljeni posilstva, le osem odstotkov izmed vseh osumljencev. Pravzaprav gre za štiri osumljence, po eden iz Somalije, Alžirije, Nigerije in Palestine. Pa tudi pri teh ni nujno, da gre za migrante v klasičnem, sedaj razširjenem slabšalnem smislu, ki prihajajo po begunski poti. Med njimi so lahko tudi storilci iz tretjih držav, ki niso prosilci za azil, pač pa so migrantski delavci, študentje in podobno. V tem pogledu je bila sicer letos v medijih najbolj stigmatizirana migrantska podskupina maroških državljanov, česar pa statistični podatki ne potrjujejo, saj letos ni bil posilstva osumljen niti en Maročan. Jasno je torej, kje se vsaj za zdaj ne kaže posebej izstopajoč problem (torej med migranti) in kje se: med tujci na začasnem delu, ki prihajajo s Kosova in iz BiH.

Izobraževanje o spolni nedotakljivosti

Iz povedanega izhaja, da so zapisi o splošni nevarnosti, ki jo za spolno nedotakljivost s seboj prinašajo migranti, v najboljšem primeru manipulacije s podatki in s tem zgolj del širšega fenomena ustvarjanja strahu pred temi tujci. Vse to pa nikakor ne pomeni, da ne gre za pomembno vprašanje, ki bi se mu država morala posvečati precej bolj, kot se mu, in tudi drugače in na drugih ravneh. Policija, organi pregona nasploh, namreč lahko opravlja zgolj svojo nalogo odkrivanja domnevnih storilcev. In tako kot ni nobene razlike, ali to stori slovenski državljan ali tujec, tudi ni nobene razlike, ali to stori državljan EU, Maroka, Afganistana, Ukrajine, Rusije, Kosova ali BiH. V vseh primerih je zato nujna preventiva, izobraževanje na področju človekovih, ženskih pravic. Pri tujcih iz tretjih držav, kjer Slovenija za vstop v državo lahko postavlja določene sorazmerne pogoje, se ta možnost ponuja prav ob vstopu v državo, ne glede na to, na kakšni pravni podlagi se ta zgodi.

Nikakor ni dovolj plakat na steni azilnega doma, centra za tujce, zavoda za zaposlovanje ali oddelka za tujce na upravni enoti ali letak v roki tujca. Tovrstno izobraževanje bi moralo biti del integracijske politike ob vstopu v državo, ne glede na to, ali gre za prosilce za azil ali tujce na začasnem delu. Ni dovolj zgolj pojasnilo, potrebno je aktivno izobraževanje o veljavnih človekovih pravicah, o prepovedi različnih oblik posegov v spolno nedotakljivost in ne nazadnje o zagroženih kaznih. To, seveda v tujcem razumljivem jeziku, bi moralo potekati, še preden so tujci napoteni na učenje slovenskega jezika, ki naj bi v teoriji pomenilo šele prvi korak pri vključevanju v družbo.