Razredni boj

Konec novembra so na RTV Slovenija objavili intervju s Petrom Časom, generalnim direktorjem skupine Vaider. Ta gospodarska družba je registrirana v davčni oazi, v kantonu Zug v Švici, ki slovi po najnižjih davkih. Nekoč se je imenovala GlobalGlas, njen lastnik pa je tranzicijski mogotec Igor Lah. Osrednja družba skupine Vaider je podjetje Steklarna Hrastnik. Peter Čas ni le prvi človek Vaiderja, ampak tudi generalni direktor Steklarne Hrastnik. In kot je že navada pri slovenskih menedžerjih, se je Čas v tem intervjuju pritoževal nad visokimi slovenskimi davki. »Letos pričakujemo, da se bo minimalna plača v Sloveniji zvišala za 5 odstotkov, in če bomo želeli temu slediti tudi na drugih plačnih ravneh, bo naš celoten dvig mase plač 15 odstotkov. Tega pa si ne moremo privoščiti, saj se gospodarsko okolje ohlaja,« je dejal. Dodal je še, da morajo v Steklarni Hrastnik za zaposlenega z 2000 evri neto plače plačati 30 odstotkov več kot za zaposlenega z isto neto plačo v srbski steklarni v Paraćinu, pri čemer pa naj bi bila socialna varnost v Srbiji podobna kot v Sloveniji. In rešitev tega problem naj bi bila po njegovem uvedba socialne kapice, »o kateri brez uspeha govorimo že toliko let«.

Igor Lah je danes na lestvici najbogatejših Slovencev, ki jo objavljajo v reviji Finance Manager, na prvem mestu, njegovo premoženje pa je vredno 385 milijonov evrov. Za svoje premoženje se lahko zahvali Sloveniji oziroma zlorabi tedanje certifikatne privatizacije. Lah je uspel kot eden najbolj brezkompromisnih menedžerjev: brez težav je podjetja pošiljal v stečaje, iztiskal male delničarje in premoženje prenašal iz Slovenije na Ciper, na Nizozemsko in seveda v Švico. Prav zdaj je v sporu z državno Kapitalsko družbo, saj želi preostanek svojega premoženja, ki ga še ima v Sloveniji, to so KS Naložbe, prenesti v Švico, v Kapitalski družbi, ki ima v KS Naložbah 7,5-odstotni delež, pa sumijo, da jih želi Lah pri tem oškodovati.

A Steklarna Hrastnik vendarle ni tako dobičkonosna zaradi Švice, ampak zaradi Evropske unije, natančneje zaradi evropskih politik, ki spodbujajo pakiranje v stekleno in ne plastično embalažo. Lani so tam imeli 2,2-krat višji dobiček na zaposlenega kot na primer v slovenskem farmacevtskem gigantu Krka, pri čemer stroški dela v steklarni pomenijo le 36 odstotkov vseh stroškov – v Krki recimo 41 odstotkov, v ostalih podjetjih v panogi pa 60 odstotkov. Kar pomeni, da se Čas ne bi smel pritoževati. Ne čez Evropsko unijo, ne čez Slovenijo in ne zaradi plač.

Če pogledamo podatke, statistike, olajšave ali spodbude, ki jih iz proračuna namenjamo podjetjem, bi morala Slovenija veljati za do podjetnikov izredno prijazno deželo.

»Najbolj vpijejo tisti, ki imajo največ. V marsikaterem podjetju bi morali bolje plačevati ljudi, namesto tega raje vpijejo, da bi več ostalo v njihovih žepih. S tem pa tudi jemljejo kredibilnost ostalim gospodarstvenikom,« pravi predsednica sindikata ZZZS Lidija Jerkič. Pri Časovi izjavi je namreč pomenljiv prav njegov reformni predlog. Rešitev zagate, torej zahtev po višjih delavskih plačah, naj bi bila po njegovem namreč uvedba socialne kapice. A socialna kapica kot ukrep ne pomeni več vlaganj v raziskave in razvoj in ne pomeni stremljenja k višji dodani vrednosti, ampak je ukrep, usmerjen izključno v osebno korist menedžerjev, saj vpliva na njihove višje neto plače. Uvedba socialne kapice pomeni, da tisti s plačami nad 6000 evrov bruto nad določenim zneskom ne plačujejo več sorazmerno enako prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Čas sicer pri tej izjavi ne izstopa. Mnoga slovenska delodajalska in menedžerska združenja že leta uvedbo socialne kapice postavljajo na prvo mesto reformnih predlogov. Prav tako bi številni menedžerji danes Slovenijo brez težav zapustili in jo zamenjali za Srbijo ali za Švico – kot pogosto grozijo.

Menedžerji so danes veliko bolj globalno usmerjeni in na drugi strani veliko bolj osredotočeni na svoje individualne koristi kot na primer nekoč, ob osamosvojitvi. Profesorica na ljubljanski fakulteti za družbene vede Aleksandra Kanjuo Mrčela pojasnjuje, da na njihovo obnašanje in delovanje poleg konkretnih okoliščin vpliva tudi splošni družbeni diskurz, ki pa se je v zadnjih generacijah obrnil v smeri individualnih vrednot, vrednot tekmovalnosti ter osebnih koristi. »Vse to še veliko bolj velja za poslovni svet. To je duh časa,« pravi. Menedžerji so povezani bolj kot prej in so bolj kot od domačih odvisni od mednarodnih. Veliko jih vodi dele mednarodnih podjetij. Njihove lojalnosti so torej deljene, če ne že popolnoma spremenjene. In čeprav poznamo tudi menedžerje z veliko moči, ki želijo in gradijo lastne imperije, pri njihovem boju tudi ne gre zgolj za individualne interese, ampak za kapitalske interese, ki niso vedno interesi okolja, v katerem kapital deluje.

Menedžerji so danes dejansko družbeno neodgovorni. David Ellerman, ameriški ekonomist, ki je ob osamosvojitvi z Jožetom Mencingerjem pomagal pri odločitvah glede privatizacije v Sloveniji, kar pomeni, da našo državo pozna, razlog za to vidi v njihovi mobilnosti. Pravi, da obstaja trg za menedžerje, ki predpostavlja menedžment kot univerzalno veščino, uporabno v vsakem podjetju, ne glede na to, kaj proizvaja. Zato menedžerji velikokrat niso zavezani izdelkom določenega podjetja in so pozornejši na svoje delniške opcije ali druge ugodnosti. Navadni delavci na drugi strani niso tako zelo mobilni in imajo spretnosti, specifične za podjetje, ki so jih pridobili z leti dela v podjetju. Potapljajočo se ladjo na področju podjetništva dejansko danes zadnji zapustijo delavci, ne pa menedžer, zato so delavci najbolj zavzeti, da ladja ostane na površju. »Z drugimi besedami, če ste manj mobilni, potem ste bolj zavezani k izboljšanju stanja na mestu, kjer ste. Če je beg manjša možnost, je verjetneje, da se boste borili,« ugotavlja.

To je lahko tudi razlaga na prvi pogled bizarnega vzorca obnašanja, ki ga predvsem v zadnjem obdobju izkazuje predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak: nasprotuje posebnemu davku na bilančno vsoto bank, nasprotuje začasnemu dvigu obdavčitve podjetniških dobičkov in podpira uvedbo socialne kapice, ob tem pa ima še druga, ideološko pogojena mnenja. Meni, da Slovenija ne sme biti »oaza utopičnega socializma«, da smo družba »reliktnih pravic«, da bi morali javne sisteme nadomestiti s tržnimi in nasploh zmanjšati število zaposlenih v javnem sektorju ter podobno. Ker je leta 2013 država NLB rešila z milijardo in pol pomoči iz proračuna, je bivša premierka Alenka Bratušek danes lahko razžaloščena nad takšnimi Brodnjakovimi izjavami. Ki pa so popolnoma razumljive: Brodnjak je tudi vodja ameriške gospodarske zbornice AmCham, zato si mora utreti pot za nove menedžerske pozicije, ne le v Sloveniji, ampak predvsem na globalnih trgih. Njegova zavezanost, lojalnost, njegov pogled in interes je veliko širši od problemov, ki nas tarejo v Sloveniji. S svojimi izjavami ne sme, na primer, razjeziti mednarodnih finančnih trgov, kjer ima veliko boljše karierne možnosti.

Če pogledamo podatke, olajšave ali spodbude, ki jih iz proračuna namenjamo podjetjem, bi morala Slovenija dejansko veljati za do podjetnikov izredno prijazno deželo. Slovenija podjetjem namenja veliko več državnih pomoči kot Nemčija ali Avstrija, s katerima se radi primerjamo. Iz mesečnih poročil o porabi proračuna, ki segajo v leto 1991, lahko razberemo, da je proračunska postavka z naslovom »Subvencije privatnim podjetjem« predvsem po finančni krizi leta 2009 visoko poskočila. V začetku devetdesetih let smo podjetjem nakazovali za okoli 80 milijonov evrov pomoči na leto, po vstopu v EU, ko smo dobili skupno kmetijsko politiko, so se te pomoči dvignile na okoli 300 milijonov evrov; približno polovica tega zneska je šla kmetom. Po letu 2009 pa zaradi gospodarske krize in potem epidemije, energetske krize ter vojn pa kot da ni več meja. V zadnjih letih »privatni podjetniki« dobivajo vsaj pol milijarde evrov državnih subvencij na leto, kar je več, kot gre v istem obdobju za zagotavljanje socialne varnosti.

V zadnjih letih zasebna podjetja dobivajo vsaj pol milijarde evrov državnih subvencij na leto, kar je več, kot gre v istem obdobju za zagotavljanje socialne varnosti.

V času epidemije, leta 2020, so podjetja neposredno iz proračuna dobila kar 1,4 milijarde pomoči, transferji za zagotavljanje socialne varnosti pa so znašali 774 milijonov evrov. Ta trend se nadaljuje tudi po epidemiji: že letos do vključno oktobra so podjetja iz proračuna dobila več kot 748 milijonov evrov neposrednih proračunskih transferjev, transferji za socialno varnost pa so do oktobra znašali 542 milijonov evrov. Kot so nam pojasnili na finančnem ministrstvu, največ subvencij podjetjem danes podeli ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport, največ za pomoč gospodarstvu zaradi energetske krize, na drugem mestu pa je zdaj ministrstvo za okolje, podnebje in energijo, ki deli nadomestilo dobaviteljem električne energije in dobaviteljem plina zaradi energetske krize. Kakorkoli te statistike obračamo, je očitno, da je podjetjem v Sloveniji lepo postlano. Neposredne pomoči podjetjem glede na BDP so v Sloveniji nad povprečjem EU. V Sloveniji smo leta 2020 za ta namen dali 0,19 odstotka BDP, v Avstriji 0,15 odstotka, v Nemčiji pa zgolj 0,07. Lani so podjetja v Sloveniji plačala 17,7 odstotka davka na dobiček, če odštejemo vse olajšave. Nekatera podjetja še manj, NLB lani na primer zaradi davčnih odpustkov le 2,7 odstotka. V Avstriji, s katero se tako radi primerjamo, so podjetja lani plačala 24,8 odstotka davka, v Nemčiji pa kar 27 odstotkov. To so podatki OECD iz novembra letos.

Podjetnikom gre v Sloveniji dobro tudi v povsem osebnem pogledu. Redno zaposleni v povprečju za osnovno zdravstveno zavarovanje plačujejo 276 evrov na mesec, samostojni podjetniki pa le 164 evrov. Podobno je pri pokojninah. Sodeč po poročilih zavoda za invalidsko zavarovanje za pokojnine redno zaposleni plačujejo v povprečju 313 evrov na mesec, samostojni podjetniki pa v povprečju zgolj 129 evrov na mesec – kmetje zgolj 27 evrov. Vse našteto se na koncu pozna tudi pri podjetniških plačah. Finančno upravo (Furs) smo prosili – podatke objavljamo v tabeli – za 10 najvišjih plač v lanskem letu in za leto 2019, kot izhaja iz dohodninskih napovedi. Lani so najbolje plačani menedžerji dobili več kot tri milijone evrov na leto, kar pomeni, da je pri rekorderjih mesečna plača znašala 250 tisoč evrov bruto. V primerjavi z letom 2019 so se ti najvišji osebni dohodki zvišali za kar 36 odstotkov.

V Avstriji so podjetja lani plačala 24,8 odstotka davka na dobiček, v Nemčiji 27 odstotkov – v Sloveniji pa 17,7.

Kljub tem dejstvom pa so zadnja sporočila delodajalskih ali menedžerskih organizacij dramatično negativna. V odprtih pismih, pozivih in na srečanjih delodajalci v zadnjih tednih izražajo razočaranje, želijo še nižje davke, še več pomoči zaradi visokih cen energentov, kot so zapisali v zadnjem pismu z začetka tega meseca, sicer bodo podjetja »kmalu izgubila konkurenčno prednost pred tujimi podjetji, pa tudi okrnila delovno silo«. Delodajalska združenja v Sloveniji sicer ne zahtevajo le nižjih davkov, ampak želijo tudi precej nižje delavske pravice. Pri zadnjih pogajanjih o zakonu o delovnih razmerjih so delodajalci želeli obdržati ureditev, po kateri lahko lažje odpuščajo sindikalne zaupnice. Želeli so iz delovnega časa izključiti odmor, želeli so odpraviti omejitve za odpuščanje delavcev, starih nad 55 let, želeli so ukiniti dodatek za delovno dobo, ne želijo plačati bolniškega staleža za prve tri dni odsotnosti zaradi bolezni, želijo uvesti negativno delovno uspešnost, znižanje različnih dodatkov, odpravnin, regresa, povračil stroškov za delo, želijo nižji regres za tiste, ki jih dejansko ni na delovnem mestu, kot so ženske v času porodniškega dopusta, želijo avtomatsko prekinitev delovnega razmerja, ko delavec doseže starost, primerno za upokojitev in podobno.

Delodajalske organizacije s temi predlogi pri pogajanjih o spremembi zakona sicer niso bile uspešne, je pa očitno, da so na dolgi rok zmagovite. Čeprav ima Slovenija v primerjavi z drugimi državami EU in OECD še vedno nadpovprečno visoko stopnjo pokritosti s kolektivnimi pogodbami, pa ima tudi enega največjih negativnih trendov padanja pokritosti s kolektivnimi pogodbami od leta 2006 – če ne omenjamo razširjenosti nestandardnih oblik dela v Sloveniji, ki tako ali tako ne spadajo v kolektivne pogodbe. Delež zaposlenih, katerih plače in drugi pogoji dela so določeni z eno ali več kolektivnimi pogodbami, je bil na primer v Sloveniji po podatkih OECD leta 2005 stoodstoten, do leta 2015 pa je že padel na 65 odstotkov. Bolj kot v Sloveniji je pokritost s kolektivnimi pogodbami v tem času padla le še v Grčiji in Romuniji. To stanje v Sloveniji je pravzaprav že alarmantno. V skladu z EU-direktivo o minimalnih plačah iz lanskega leta morajo namreč države članice, v katerih pokritost s kolektivnimi pogajanji ne zajema vsaj 70 odstotkov delavcev, pripraviti akcijski načrt, v katerem morajo predstaviti ukrepe.

Razlogov, zaradi česar je v Sloveniji vse manj kolektivnih pogodb, je sicer več, eden najpomembnejših pa ni šibka moč sindikatov. Kot v analizi stanja na področju razširjenosti in pokritosti kolektivnih pogodb v Sloveniji opozarja Katarina Kresal Šoltes z Inštituta za delo pri Pravni fakulteti, je padec stopnje pokritosti s kolektivnimi pogodbami v Sloveniji posledica sprememb na delodajalski strani, natančneje, do tega je prišlo zaradi ukinitve obveznega članstva podjetij v Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) in Obrtni zbornici Slovenije od leta 2006. Višja ko je namreč včlanjenost podjetij v reprezentativna delodajalska združenja, višja je stopnja pokritosti s kolektivnimi pogodbami v neki državi, bolj so urejeni odnosi med podjetniki in delavci. Ker načeloma kolektivne pogodbe, ki jih sklenejo reprezentativni sindikati, veljajo tudi za delavce, ki niso včlanjeni v sindikate, je pomembnejša delodajalska stran. A slovenski delodajalci se danes najraje združujejo v alternativnih delodajalskih združenjih, recimo v Klubu slovenskih podjetnikov ali v različnih mednarodnih zbornicah, ki pa niso podpisniki kolektivnih pogodb. V to skupino spadajo tudi vse mednarodne zbornice. Poleg že omenjene ameriške so to še avstrijska, britanska in nemška. Politiki, ki pri tem podpirajo Joca Pečečnika, predsednika Kluba slovenskih podjetnikov, ali Brodnjaka, predsednika AmCham, socialni dialog spodkopavajo.

Stanje je torej slabo in perspektiva tudi: odnosi med menedžerji in sindikati se poslabšujejo, socialnega dialoga ni, ker ga podjetniki tudi ne potrebujejo, saj svoje cilje v Sloveniji dosegajo drugače. Jakob Počivalšek, vodja sindikata KSS Pergam, pravi, da vseh delodajalcev sicer ne smemo metati v isti koš, opaža pa, da so predvsem v menedžerskih organizacijah ugotovili, da so lahko veliko uspešnejši – ne v pogovorih s sindikati, ampak z lobiranjem, z medijskimi akcijami, s podjetniškimi dnevi, z neposrednim vplivom na politične stranke, na vlado in na ministrstva. To se je izrazito pokazalo pri usklajevanju in sprejemanju zadnje novele zakona o delovnih razmerjih, pravi. »Sam menim, da je tak način delovanja bistveno manj transparenten in daje slabše strokovne rezultate kot rešitve, usklajene v socialnem dialogu, vzporedno vodenje obeh načinov pa ima neredko za posledico izgubo kredibilnosti,« dodaja. Podobno je opazil tudi minister za delo Luka Mesec, ki je pogajanja vodil in na katerih je bilo očitno, da so delodajalska združenja na pogajanja prišla nezainteresirana in nepripravljena. Kljub temu, pravi Mesec, imajo zelo velik vpliv: »Sam bi rekel, da so pogajalsko močnejši sindikati, delodajalci pa zagotovo javnomnenjsko. Predvsem jim uspeva, da svoja stališča predstavijo kot zdravorazumska.«

Lani so najbolje plačani menedžerji dobili več kot tri milijone evrov na leto, kar pomeni, da je pri rekorderjih mesečna plača znašala 250 tisoč evrov bruto.

Sociolog Rastko Močnik je že v devetdesetih poudaril tezo, s katero so se sindikalni voditelji kasneje strinjali. In sicer naj bi bila največja napaka sindikatov v Sloveniji, da se že na začetku devetdesetih niso uprli vse večji intenzifikaciji dela. Šele s tem bi, ponavlja Močnik, delavci delodajalce prisilili k inovacijam in tehnološkemu napredku, k rasti produktivnosti in dodane vrednosti. Njegova teza se je kasneje vedno znova izkazala za pravilno. Verjetno je Slovenija ena od redkih držav, kjer evidentiranja delovnega časa ne zahtevajo »šefi«, torej delodajalci, ki bi želeli s tem kar se da več iztisniti iz svojih zaposlenih, ampak sindikati, ki se s tem borijo proti izkoriščanju delavcev z opravljanjem neplačanega dela. Ta slovenski razvojni problem so pretekle vlade zgolj pometale pod preprogo in oziroma »alkoholizem delodajalcev« zdravile z dolivanjem alkohola: ko so delodajalci opravili s sindikati, so dobili še olajšave in davčne odpustke.

Največje davčne odpustke so podjetja dobila v času prve vlade Janeza Janše, z ukinitvijo davka na izplačane plače in povišanjem olajšav za vlaganja v razvoj. Čez nekaj let je celo vladni urad za makroekonomske analize (UMAR) ugotovil, da posledica največjih razbremenitev »najproduktivnejših« ni bila večja produktivnost, ampak višji menedžerski osebni dohodki.

Smo v obdobju, ko so po zmagi nad sindikati in po davčnih odpustkih podjetja oziroma menedžerji dobili še rekordno injekcijo državnih pomoči, pogosto izplačano z izgovori, da gre za pomoč gospodarstvu zaradi epidemije, energetske draginje, vojne in 10-milijardne škode zaradi poplav. In kljub temu da so sindikate že premagali, dobili davčne odpustke in še državne subvencije za povrh, še vedno ni dovolj. Še vedno so jezni. Tudi tako lahko razumemo izjave direktorjev, kot je Peter Čas: danes legalno utajujejo davke, v Sloveniji dobivajo razvojne spodbude in subvencije ter od politike zahtevajo reforme, na podlagi katerih bi sami imeli še višje neto plače. Zato da bi lahko še naprej konkurirali predvsem s poceni slovensko delovno silo.