Marko Milosavljević / »Koncept novinarstva je skregan z logiko politične propagande«

Dr. Marko Milosavljević je eden izmed najboljših poznavalcev slovenske medijske scene, nekoč je bil novinar, potem je zašel v profesuro. Že dolgo vztrajno in sistematsko opozarja na zlom medijske krajine v Sloveniji, opozarja na nevarnosti, na pasti, na ogrožanje demokracije in njenih vrednot. Politika ga ne posluša. Pričakovano, neodvisni mediji politiki niso nikoli v interesu, kot ji ni v interesu močan in neodvisen javni zavod RTV Slovenija. Razlike so le v podrobnostih, ena politika bi ga rada uničila, druga pa ga pušča v negotovosti. Sprenevedanje obojih pa je prav neverjetno.

Verjetno niste presenečeni, da se je na RTV Slovenija po političnem začel finančni udar in vse, kar ta prinaša s seboj, negotovost, jezo, razočaranje, slepomišenje. To smo videli že velikokrat. 

Vse to se je napovedovalo, ker je po osnovni ekonomski logiki nemogoče, da bi RTV ob padcu gledanosti uspelo ohraniti enake oglaševalske prihodke. Če so vsi ostali viri prihodkov nespremenjeni, kar pomeni višina RTV-prispevka in postavke iz državnega proračuna, potem je jasno, da se bo padec gledanosti odrazil v nižjih prihodkih. Drugi razlog za tako veliko finančno luknjo je poslovanje v času Janševe vlade. Ne smemo pozabiti, da je bil nekdanji generalni direktor Andrej Grah Whatmough dvakrat imenovan nezakonito. Očitno je v skladu s to nezakonito logiko deloval kasneje, ko je predstavljal podatke o poslovanju in prirejal računovodske standarde. Govoril je o finančnih presežkih, kar se je v minulih mesecih izkazalo za neutemeljeno.

Nekdo drug bi lahko rekel, da je šlo za laž.

Deset milijonov velika finančna luknja ni le posledica slabega poslovanja, ampak tudi prenizkega RTV-prispevka. Dobro se spomnim političnega viharja, ki je zavel v času Pahorjeve vlade, ko je ta dvignila prispevek. Naj vas vprašam takole: kaj je huje, dvigniti prispevek za tri evre ali dopustiti, da RTV Slovenija propade?

Tukaj ni nikakršne dileme, RTV-prispevek je treba dvigniti. Izgubo, ki jo je povzročilo prejšnje vodstvo, lahko štejemo v nekaj milijonih evrih, točno številko bodo pokazale revizije. A ekonomska škoda, ki jo je utrpela RTV v minulem desetletju od zadnjega usklajevanja prispevka z inflacijo, se meri v več deset, če ne v stotih milijonih evrov. Drugo vprašanje pa je, kako RTV ta sredstva uporablja, kako dobro in smiselno.

Če je tako preprosto, zakaj vlada, ki se je zavezala, da bo izboljšala položaj javnega medija, ni 1. septembra, kar ji omogoča zakon, dvignila RTV-prispevka? Je pozabila? 

To, da se prispevek ne usklajuje z inflacijo oziroma »utemeljenimi ekonomskimi razlogi«, kot pravi zakon v 31. členu, je posledica političnega populizma vseh minulih vlad. Povezano je s politično željo ugajanja ljudem in z neko fantazmo ljudske jeze ob morebitnem povišanju prispevka. Za tem delno stojita tudi politična kalkulacija in odnos do medijev kot takšnih. Resnično neodvisni mediji niso nikoli povsem po volji vseh politikov, tudi tistih bolj svobodomiselnih ne. RTV Slovenija je v tem primeru, kot javni medij s posebno vlogo politike pri njenem delovanju, najočitnejši kazalec tega. In resnično neodvisna javna RTV ni bila po volji nobeni vladi in stranki, razlika je bila zgolj v stopnji antagonizma, odprtega konflikta ali destruktivnosti politike do RTV. Napetosti so inherentne temu odnosu, saj naj bi – javni – medij nadzoroval politiko in razkrival njene napake ali koruptivnost, na drugi strani pa politika pri javnem mediju vendarle drži v rokah nekatere vzvode, v tem primeru finančne, da to hišo okrepi ali oslabi. Že v času pred vlado Janeza Janše ta javni medij na vladni strani ni imel nobenega sogovornika. Še več, po nekaterih informacijah so politiki razmišljali o izvedbi grškega scenarija. Prezir do javne radiotelevizije obstaja pri skrajni desnici in tudi na sredini in levici. Ta vlada zdaj po gasilsko rešuje milijonsko luknjo, ampak to ni strukturna rešitev. Da bo tako, sem opazil pri lanskem referendumu, pri vladi in njenih politikih ni bilo čutiti iskrene podpore. Ne govorim o predsedniku vlade in o vseh politikih koalicije, a precejšnja skupina ljudi, ki so v tej vladi na visokih položajih, je ta zakon in pobudo civilne družbe podpirala s stisnjenimi zobmi.

Prezir do javne radiotelevizije obstaja pri skrajni desnici ter na sredini in levici. Ta vlada zdaj po gasilsko rešuje milijonsko luknjo, ampak to ni strukturna rešitev.

Kdo je ustanovitelj javne RTV? Država. Država je odgovorna zanjo. Vedno bolj se zdi, da je politiki v interesu, da zavod ugasne ali pa da v agoniji umira na obroke. 

Vsaka politika, še posebej ekstremna, ima do medijev konflikten, zamerljiv, pogosto vulgaren ali agresiven odnos. Tridelni oblasti se na trgu idej in na področju javnega mnenja mediji postavljajo po robu kot četrta veja oblasti. Ta ni izvoljena na volitvah, ni nastala kot posledica mešetarjenja, ampak gre v principu za avtonomno sfero, ki zastopa interese javnosti. In tega marsikatera politika ne razume, to politiko moti – od Trumpa do Vučića in Putina. V zahodnih demokracijah, pa tudi v tistih, ki so od njih malce drugačne, v ustavah in zakonih navadno piše, da so mediji svobodni, tako je pisalo celo v ustavi Sovjetske zveze, a praksa je drugačna. Na primer na Poljskem, na Madžarskem, v Srbiji. Ta antagonizem se kaže tudi v realnosti, kaže se kot želja po nadzorovanju in omejevanju medijev in novinarjev. Novinarska svoboda vključuje kritiko, oster jezik, parodijo, satiro, vključuje neprijetne preiskovalne zgodbe in razkritja. V zgodovini odnosov med mediji in politiko sta se oblikovali dve prispodobi, prva je, da je odnos med mediji in politiko enak, kot je odnos med psom in ulično svetilko. In druga: da so politiki kot plenice, nujno jih potrebujemo, a jih je treba pogosto menjavati, drugače začnejo zaudarjati. Izvirata iz anglosaškega sveta, morda delujeta kot preostri, a iskreni in temeljiti. Ameriški komunikolog Michael Schudson je o tem odnosu napisal knjigo »Why Democracies Need an Unlovable Press«, kjer prikaže, da je v trenutku, ko politiki vzljubijo medije, nekaj narobe – da se to običajno dogaja v nedemokratičnih državah, mi pa potrebujemo »nevšečne« medije.

Ni modrim politikom v interesu, da jih mediji kritizirajo? 

Modrim politikom morda, a ne tistim, ki so zaradi pomanjkanja kritike predolgo na oblasti in ki zase mislijo, da so nezamenljivi. Sčasoma postajajo vedno bolj arogantni in koruptivni. Takšni potem zaradi lastnega prepričanja in interesov trčijo v novinarje. Ta spopad ne poteka na ravni vsebine, pač pa se razširi v zamere in (teorije) zarote.

Govorili ste o grškem scenariju. Zakaj pa ga ne bi izvedli, zakaj pa ne bi zavoda poslali v stečaj in ustvarili Novo RTV Slovenija, tako kot smo nekoč Novo Ljubljansko banko? Postavimo jo na zdravih temeljih, začnimo znova. 

Tej ideji absolutno nasprotujem. Ukinjanje desetletja starega zavoda, pretvarjanje, da ni nikoli obstajal, da je bilo vse slabo, nujno prinese nešteto priložnosti za zlorabe. Nekoč sem iz ust politika slišal, da je treba neke kritike izstradati. Če bi res nastal nov zavod, bi ga politika oblikovala po lastni podobi. Pri čemer je glavni krivec za finančne težave RTVS ta ista politika. Naj ponovim, izvedba grškega scenarija bi pomenila neslutene možnosti političnega kadrovanja, osebnih maščevanj in manipulacij vseh oblik. Da ne govorim, kaj bi za javnost pomenilo, da tega zavoda nekega dne ne bi bilo, kaj bi to pomenilo za demokracijo, kulturo, izobraževanje. Novega zavoda ne moreš kar ustvariti v dnevu ali dveh.

Vse to je res, a RTV Slovenija, še posebej pa njen televizijski del, velikokrat deluje kot iz prejšnjega tisočletja. Še vedno gledamo oddaje, ki ne spadajo na televizijo. Na primer Pričevalce ali njihov antipod Spomine. To niso televizijske oddaje, to so v najboljšem primeru posnetki, ki pomenijo zbiranje gradiva za kakšen dokumentarni film. 

Nekoč je tuji direktor velikega medijskega podjetja v Sloveniji dobil politični namig, da bi lahko dober urednik ali programski direktor postal znan slovenski novinar. Ker ni znal slovensko, si je zavrtel posnetke njegovih oddaj in rekel, da ta oseba ne more voditi moderne televizije. Ker so bile njegove oddaje povsem zastarele in negledljive. Z vašo trditvijo se sicer strinjam. Ogromno stvari se lahko na RTV Slovenija izboljša, popravi, posodobi. Hkrati je mogoče optimizirati kopico produkcijskih postopkov, nakupov, mogoče je izboljšati ponudbo, prenoviti vsebine, formate, žanre. A tega ne počneš tako, da krčiš kulturno produkcijo, da ukinjaš oddaje o jazzu ali produkcijo novih pravljic za otroški program, da torej napoveš rezanje vsepovprek. Ko sem razmišljal o današnjem pogovoru, sem poiskal svoje stare komentarje iz Sobotne priloge. Leta 1996 sem napisal članek z naslovom »Išče se dober gospodar«, leto dni kasneje drugega z naslovom »Leta poslovodnega šušmarjenja«. To je bilo pred četrt stoletja. RTV je na takšnem in drugačnem prepihu že od nekdaj. V senci teh političnih obračunavanj in premnogih zgodb o korupciji se je res premalo zgodilo na ravni modernizacije ponudbe, pri vzpostavitvi preglednih, transparentnih, sistematičnih kriterijev za programske sheme. Veliko se je govorilo o tem, da bo javna radiotelevizija vzpostavila vrsto razpredelnic, meril in meritev najrazličnejših indikatorjev, a od tega ni bilo veliko. Delno tudi zato, ker je zavod ujet v sistem javne sfere kot specifičen javni zavod, ki pa ima zaposlene javne uslužbence s svojo kolektivno pogodbo …

Nekoč sem iz ust politika slišal, da je treba neke kritike izstradati. Če bi res nastal nov zavod, bi ga politika oblikovala po lastni podobi. Pri čemer je glavni krivec za finančne težave RTVS ta ista politika.

… kar jim prinaša varnost in pravice. 

Res je, a vse to pripelje do situacije, kjer je veliko stvari togih. Znotraj takšnih odnosov se precej dobro počutijo ljudje, ki si ne želijo sprememb – podobno kot na različnih ministrstvih in v javni upravi. Takšen sistem duši prožnost, inovativnost in ustvarjalnost.

Naj omenim le eno anomalijo. Objavljene so bile plače najbolje plačanih kadrov, nekatere izmed njih so ekscesne, zdi se, da so se izbrani posamezniki ob sodelovanju odgovornih podpisali pod lukrativne pogodbe. Niso pa vsi takšni, nasprotno, problematično je nesorazmerje. 

Sam razumem, da je veliko posameznikov danes nezadovoljnih tudi pod novo upravo. A svet zavoda ima na drugi strani prav, ko pravi, da za diagnozo stanja potrebujemo sistematičen pregled. Potrebuje ga zavod, potrebuje ga javnost. Glede plač na RTV Slovenija kroži ogromno zgodb. Glede konkretnih objavljenih podatkov se je najprej treba zavedati, da gre za izplačila pod prejšnjim vodstvom, zato je ob nepravilnosti ali neustreznosti treba na zagovor poklicati njih. Visoke plače javnost razburjajo, a hkrati večina zaposlenih nima visokih plač. Naj ponovim, prav bi bilo, da bi pred kakršnimikoli resnimi ukrepi ali programskimi rezi nova uprava naredila analizo na področju vseh finančnih vidikov zavoda. Prav nespameten je bil cilj, da se znebijo praktično vseh honorarnih sodelavcev. Javna RTV ni prostor, ki bi bil ustvarjalno gledano le domena zaposlenih, javna RTV bi morala biti prostor kreativnih vrhunskih ustvarjalcev in poustvarjalcev te družbe. Pri tem ne morejo sodelovati zgolj zaposleni, v njej morajo sodelovati mladi, novi, drugačni ali na primer starejši vrhunsko izkušeni sodelavci. Vsega polja interesov javnosti ne moreš pokriti z zaposlenimi, potrebuješ specialiste, ki naredijo eno ali dve oddaji na mesec in jih plačuješ s honorarjem.

Kako komentirate poizvedbo sveta zavoda, ki je zahteval izračun, kaj bi prinesla morebitna ukinitev nekaterih produkcijskih enot?

Predvidevam, da razumem, kaj je svet RTV želel doseči s tem sklepom. Predvidevam, da je želel razburiti javnost in hkrati radikalno opozoriti vlado in ministrstvo, da javna RTV ne more več ustrezno delovati, da se preneha slepiti, da lahko stvari rešujemo po gasilsko, najprej z minimalnimi rezi v programu, potem pa z ad hoc nakazili iz proračuna. Razumem to intenco, hkrati pa je bil način komunikacije neustrezen. Škodljiv. Glavna naloga sveta je, da se zavzema za najboljši interes javne radiotelevizije in slovenske javnosti. V interesu javnosti ni ukinitev regionalnega centra v Mariboru, Kopru, ukinitev glasbene produkcije, različnih oddaj. Morda je to v interesu kakšnega ministrstva, ne pa sveta RTV Slovenija. A to ne pomeni, da se stvari ne morejo spremeniti, svet bi lahko organiziral javno razpravo, kakšen javen zavod potrebujemo, kaj si želi slovenska javnost, kaj pravi stroka, zaposleni … Lahko bi razpravljali, ali res potrebujemo parlamentarni kanal, ali ne bi bilo bolje, da bi ga predvajali le na spletu ali na radiu oziroma na spletu v avdioobliki. Napoved rezov je vedno najenostavnejša pot, ne pa najboljša.

Je prav, da voditelji ali pa novinarji, ki so zaposleni na RTV Slovenija, zunaj delovnega časa vodijo različne prireditve, gospodarske konference, politične okrogle mize ali zabavna srečanja? 

Ko gre za ljudi iz razvedrilnega programa, otroškega, znanstvenega, verskega, to načeloma ni sporno. Sporno je, če to počno voditelji ali novinarji informativnih vsebin, bodisi radia bodisi televizije. V Zakonu o medijih že obstaja člen, ki novinarjem in voditeljem poročil omejuje nastopanje v oglaševanju, sam bi to v internih kodeksih RTVS za novinarje in voditelje informativnih programov razširil tudi na vodenje prireditev političnih ali tudi kulturnih dogodkov. Tovrstni nastopi povzročajo konflikt interesov. Če kdo vodi podjetniška srečanja, potem pa iste ljudi sprašuje v informativnih oddajah, so vprašljive njegova distanciranost, neodvisnost in kredibilnost. To je etično oziroma profesionalno nesprejemljivo.

Nesprejemljivo je tudi, da knjige nekega novinarja promovirajo politične stranke. 

Nesprejemljivo je tudi, da novinar vodi serijo pogovornih večerov z neko poslanko. Ali da je novinar govornik v prid čisto določenega politika. To je na tujih javnih medijih nedopustno. A vse to ni čudno, živimo v državi, kjer je bil za direktorja javne televizije imenovan človek, ki je neposredno pred tem vodil vladni urad za komuniciranje.

Ste danes zadovoljnejši z informativnim programom TV Slovenija kot pred dvema letoma? 

Gotovo, da je večina gledalcev – z menoj vred – zadovoljnejša. Nismo več vsak dan soočeni z neprimernimi, neprofesionalnimi, mučnimi prispevki, nismo soočeni z napadi na novinarje in novinarke, napadi na vse, ki zagovarjajo profesionalnost, ni več bulinga, izsiljevanja zaposlenih. To je dobro. Hkrati pa se moramo vprašati, kaj manjka: manjkajo na primer posamezniki, ki jih je politika odgnala s televizije. Ne samo politika, na televiziji danes res ni lahko delati, za programskimi vsebinami, vsakodnevnimi aferami, konflikti in zamerami je okolje, kjer zelo težko ostaneš profesionalni novinar. Spomnite se oddaj, kakršna je bila Arena. Najpogosteje jo je vodil izredno dobro plačan voditelj, ki bi bil morda kompetenten za vodenje pogovorne oddaje na kakšni lokalni televiziji v osemdesetih ali v devetdesetih letih, ne pa osrednje pogovorne oddaje na nacionalni televiziji leta 2023. In ta voditelj je še zmeraj na TV Slovenija, ne glede na svojo nekompetentnost, in še zmeraj prejema visoko plačo.

Dobro poznate, kaj se na medijskem področju dogaja v Srbiji in na Madžarskem. Poznate tudi poročilo slovenske parlamentarne preiskovalne komisije, ki se je ukvarjala z raziskovanjem financiranja predvolilne kampanje stranke SDS in njenih medijev. Zakaj podjetja, ki so v javni lasti, na primer Telekom, pa tudi ministrstva ali pa občine, oglašujejo v glasilih političnih strank?

Podjetja, kakršno je Telekom Slovenije, so velik finančni vir za oglaševalske in druge – recimo svetovalne – prihodke. Takšna je uporaba ali zloraba državnih Telekomov in sorodnih podjetij tudi v Srbiji in na Madžarskem. V času prejšnje vlade je predvidljivo prišlo do kadrovskih zamenjav na Telekomu Slovenije, oseba, ki je bila imenovana za predsednika uprave, je bila oseba z jasnim strankarskim pedigrejem. Telekom Slovenije ni postal samo tarča politike, ampak sredstvo za dosego ciljev na drugih področjih, posebej medijskih. Na primer financiranja strankarskih in s stranko SDS povezanih medijev. Telekom je tako neki televiziji plačeval nesorazmerno visoke cene, ne da bi se o njih zares pogajal, kot da bi bila želja tedanja uprave, da se tej televiziji nameni čim več denarja. Podobno je veljalo za njihov oglaševalski proračun, ki je bil povsem preusmerjen. Z vseh vidikov je šlo za jasen konflikt interesov na strani politike, saj so nekateri člani SDS še vedno delničarji te televizije, in o njem bi morala razpravljati Komisija za preprečevanje korupcije, po drugi strani pa je šlo za oškodovanje Telekoma in nelojalno konkurenco. Ne gre pa zgolj za Telekom, tudi številna druga podjetja so izpolnjevala želje svojega gospodarja in kanalizirala denar tja, kamor tržna logika tega denarja ne bi pripeljala. Gledanost te televizije, obiskanost množice spletnih portalov, branost strankarskih medijev so tako majhne, da ne upravičuje velikega denarnega toka. Nikakršnih ekonomskih raziskav oglaševanja ni bilo, nikakršnih analiz, šlo je za politični ukaz. Večina drugih medijev pa je o tem molčala, logično, tudi oni so odvisni od oglaševalskega denarja.

Nesprejemljivo je, da novinar vodi serijo pogovornih večerov z neko poslanko. Ali da je novinar govornik v prid čisto določenega politika. To je na tujih javnih medijih nedopustno.

Oškodovano je bilo tudi podjetje. Če kot direktor ali pa član nadzornega sveta namenoma oškoduješ podjetje, si kazensko in odškodninsko odgovoren. 

Predvidevam, da je imela večina članov in predsednikov uprav sklenjena zavarovanja, in če se izkaže, da so sklepali škodljive pogodbe in povzročili škodo zaradi malomarnosti, jim to krije zavarovalna polica. Podobno se je želel zavarovati tudi Andrej Grah Whatmough, a nobena zavarovalnica očitno ni želela pokriti njegove odgovornosti. Kar je dovolj zgovorno.

Omenjena parlamentarna komisija je predlagala, da se mediji, ki so jih ustanovile politične stranke, ne bi vpisovali v razvid medijev. Nov zakon o medijih, ki ga je ravno danes predstavilo ministrstvo za kulturo, tega ne predvideva. Pojasnili so, da tovrstna politična glasila ne bodo mogla kandidirati za javna sredstva. 

To, da se takšna politična glasila ne bodo mogla prijavljati na razpis ministrstva, ni dovolj. Ne gre za medije, njihova glavna funkcija je politična propaganda. Ta je povsem legitimna, vsaj dokler ne prestopi zakonskih omejitev v smislu obrekovanja, širjenja sovraštva in laži. A tega ne moremo enačiti z novinarstvom in z mediji. Koncept novinarstva je v osnovi skregan z logiko politične propagande. Nekatere platforme same sebe oznanjajo za medije, a gre za platforme, namenjene pozitivni promociji svojih političnih voditeljev, strank, zaveznikov, še bolj pa so znane po blatenju vseh drugih, ki ne ustrezajo volji njihovega političnega voditelja. Nagovarjajo 20 odstotkov volivcev, ostale pa bi radi odvrnili od politike. Logika novinarstva je drugačna, logika novinarstva sta distanciranost in kritičnost tudi do svojega lastnega, političnega miljeja. Kar pomeni, da bo novinar ali urednik, ki se bo na volitvah odločil za neko stranko, isto stranko v svojih komentarjih, tekstih, analizah kritiziral in opozarjal na njene napake. Na teh političnih platformah ni kritične drže in nadzora nosilcev moči, še najmanj do svojega ljubljenega vodje.

Omenjeni predlog zakona prinaša rešitve, povezane z lastniško transparentnostjo, prinaša »medijski erar«, nadzor nad občinskimi mediji, svet za medije in podobno. Na ministrstvu za kulturo trdijo, da gre za enega izmed najsodobnejših medijskih zakonov v Evropi. Morda res, a zakon medijev kot panoge, ki je v težavah, ne rešuje. Glede reševanja vprašanja distribucije tiskanih medijev se izgovarjajo na ministrstvo za gospodarstvo. Zakaj je problem distribucije tako pomemben? 

Mediji niso le gospodarska panoga, so bistveno več. Zato zakonske rešitve, povezane z medijskimi aktivnostmi, ne morejo biti le stvar ministrstva za gospodarstvo ali finance ali digitalne preobrazbe. Mediji v družbi opravljajo specifično funkcijo, ki je bistvenega pomena za zdravje demokracije.

Tega se običajno zavemo, ko medijev ni več, ko smo prepuščeni strankarski propagandi ali cenzuri, kakršno vidimo v Orbánovi Madžarski in kakršno so na javni RTV doživljali v zadnjih dveh letih ob prejšnjem vodstvu. Zato je za delovanje medijev treba vzpostaviti spekter sistemskih in infrastrukturnih pomoči, in tega v predlogu novega Zakona o medijih močno primanjkuje. Danes kot državljani in kot potrošniki opažamo, da je dostop do bazične infrastrukture našega življenja vedno težji, nimamo malih trgovin, ni bankomatov, zapirajo se pošte, omejen je dostop do medijskih vsebin ob ukinjanju kioskov in krčenju ponudbe v trgovinah. Celotna komunikacijska infrastruktura bi morala biti v javnem interesu, ne pa da jo ureja zgolj tržna logika. Se spomnite kioskov? Nekoč je bil kiosk na vsaki avtobusni postaji proti centru in iz centra Ljubljane. Danes jih skorajda ni več.

Trafika? Kot otrok sem res rad zahaja tja, kupoval sličice, tisti omamni vonj tobaka, stripi, temen in čaroben svet … 

… ter množica časopisov in revij, zloženih na policah. Danes v številnih diskontnih trgovinah ne morete kupiti časopisov ali revij. Veliko ljudi hodi le v te trgovine in do medijev ne pridejo. Nekaterih stvari v državi ne moremo prepustiti zgolj trgu. Pomislite, kaj se je zgodilo pri poplavah, res je, da je bilo veliko dežja, a tudi struge niso bile očiščene, gospodarska podjetja, ki so skrbela zanje, niso dovolj dobro opravila svojega dela. Imela so javne koncesije, a bila so brez pravega nadzora. Ta zasebna podjetja so izčrpavala javni denar. Podobno je z informacijami.

Googlu in Facebooku je prav vseeno za malega človeka, trgujeta z informacijami o svojih uporabnikih, s podatki, vseeno jima je za javni interes, ne borita se z dezinformacijami in s sovražnim govorom. Njun interes je imeti čim večjo obiskanost, čim več prometa in pobrati čim več denarja, kakšne so posledice na primer dezinformacij ali žaljenja ali sovražnega govora, ki ga dopuščata, v neki oddaljeni državi, kakršna je Slovenija, pa ju resnično ne zanima. Pred meseci smo na FDV začeli izvajati velik evropski projekt Diacomet, kjer bomo med drugim za EU razvili kodeks digitalnega komuniciranja, ki bo poskušal tudi z vidika samoregulacije delno vzpostaviti določene standarde, toda vemo, da to ni dovolj. Je pomembno, a to je samo del v mozaiku. Zato bi morala država medijem resno pomagati, ne samo s – šibkimi – sredstvi sklada, z nekaj milijoni evri na leto, pač pa širše, infrastrukturno in sistemsko.

V socializmu so mediji v službi oblasti, potem so se osamosvojili, a zgolj zato, da so se spremenili v služabnike kapitala. Nekje na poti se je izgubila javnost, na področju medijev, lastništva, interesov, koncentracije pa je nastal divji zahod. 

Ta divji zahod ni nič novega. Imamo ga od osamosvojitve in liberalizacije medijske politike, v nekaterih obdobjih je bil le bolj ali manj agresiven. Začelo se je v devetdesetih letih z deljenjem frekvenc, z razmahom kabelskih sistemov in okoriščanjem tistih, ki so bili v pravem času na pravem mestu. Potem je v te kraje vstopila prva tuja televizija, ki je nekaj časa delovala v deregulirani medijski krajini. Nato sta se zgodila prodaja Dela in njegov začasni politični prevzem, pa propad Dela Revij pod Matejem Raščanom, spomnimo se Republike, spomnimo se Slovenca, spomnimo se Jutranjika, spomnimo se na vse, kaj se je dogajalo z Žurnalom in zakaj podjetju Styria ni bilo nikoli v interesu, da bi razčistilo to dogajanje. Spomnimo se tudi ustanovitve Planet TV, državne komercialne televizije. Kaj takega ni bilo nikjer v Evropi – razen trenutno v Srbiji. Vsemu temu dodajte razmah nereguliranih družbenih omrežij, dodajte čas, ki ga mladi preživijo na TikToku, dodajte vulgarnost in agresivnost komentarjev na tej platformi, ki je večja kot na večini drugih. Ravno mladi so najdovzetnejši za ves ta divji zahod, a ko smo o tem na svetu za preprečevanje sovražnega govora govorili z ministrom za izobraževanje, je bolj kot ne zamahnil z roko. Zato se je v takšnih divjih in nestabilnih razmerah perverzno pogovarjati ali sploh omenjati grški scenarij in ukinjanje RTV Slovenija. To bi bilo podobno, kot če bi čez noč ukinili javno šolstvo in nato počasi uvajali novo šolstvo z novimi učitelji ali vzgojiteljicami v vrtcih – brez analiz, kaj bi to pomenilo kratkoročno in dolgoročno, medtem pa bi generacije otrok ostale brez vrtcev in šol. Povsem enako je z medijskim sistemom. Potrebujemo konsistentne, zanesljive, dobro financirane medije z dobrim novinarstvom, močnimi dopisniškimi mrežami po svetu ter celoten razpon vseh relevantnih vsebin – od Lahko noč, otroci do oddaj za starejše, ljudi s posebnimi potrebami ali deprivilegirane. Brez tega, kar dobro veste, ni prave demokracije.