Spolni delikti

Zaradi številnih sodnih odločitev v korist domnevnih posiljevalcev in storilcev spolnega nasilja so se v Levici odločili ukrepati. Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki ga vodi Luka Mesec, pripravljajo resolucijo o boju proti nasilju, ki bi med drugim uvedla obvezno usposabljanje s področja spolnega nasilja za sodnike.

Na ministrstvu za delo opozarjajo, da je v celotni pravosodni verigi – od policije in socialnih služb do tožilstva in sodstva – najmanj zavzetosti za izobraževanje na tem področju zaznati prav pri sodnikih, in to bi radi popravili. Žal realnost temu pritrjuje. Ne gre za to, da bi krivdo iskali v sodnikih ali sodstvu, dejstvo je, da sistemska ureditev omogoča razmere, v katerih imajo osumljenci spolnih deliktov velike možnosti, da se izognejo obsodbi.

Po podatkih tožilstva je splošni delež razveljavljenih prvostopenjskih obsodb v zadnjih desetih letih petodstoten. Po domače rečeno, višja sodišča razveljavijo in v ponovno sojenje na prvo stopnjo pošljejo vsako 20. zadevo, pri kateri je bila prvotno že izrečena obsodilna sodba. Pri kaznivem dejanju posilstva je ta delež večji in znaša kar 15 odstotkov; pri tem odstotku se je ustalil v zadnjih nekaj letih. To pomeni, da je na višjem sodišču razveljavljena skoraj vsaka šesta obsodilna sodba za posilstvo. Še grozljivejše pa je bilo stanje med letoma 2016 in 2019, ko je bil delež razveljavljenih sodb kar 32-odstoten, to pomeni, da je bila pred višjim sodiščem razveljavljena vsaka tretja obsodilna sodba za posilstvo.

Zagotovo je pomemben del problema vprašanje specializacije in strokovne usposobljenosti za presojanje spolnih deliktov. To so specifična kazniva dejanja, kjer je žrtev travmatizirana, poleg tega pogosto ni veliko materialnih dokazov, zato je celoten postopek odvisen od primerne usposobljenosti kadrov. V policiji na tem področju delujejo specializirane enote, v tožilstvu specializirani tožilci, na sodišču pa ni tako. Sojenje o posilstvu je lahko dodeljeno sodniku, ki nima veliko izkušenj. Mogoči rešitvi sta torej dve, dodatno izobraževanje za splošne kazenske sodnike, ki sodijo tudi v teh zadevah, ali specializacija in ustanovitev oddelka za spolne delikte.

Na ministrstvu za pravosodje, ki ga vodi Dominika Švarc Pipan, so se odgovoru na vprašanje o specializaciji izognili. Nameri ministrstva za delo nasprotujejo, ker »izvršilna veja oblasti ne more podati usmeritev ali drugačnih navodil sodnikom za odločanje v konkretnih primerih, saj bi na ta način nedopustno posegla v ustavno zagotovljeno neodvisnost sodstva in neodvisnost posameznih sodnikov, ki so pri opravljanju sodniške funkcije vezani zgolj na ustavo in zakon«. Dodajajo, da naj bi bila v skladu z evropskimi priporočili »izobraževanja sodnikov praviloma prostovoljna, saj bodo le tako lahko učinkovita,« in da se v sklopu rednih letnih izobraževanj slovenski sodnice in sodniki tako ali tako izobražujejo tudi »glede nasilja nad ženskami in nasilja v družini«. Vse naj bi bilo torej v redu in neproblematično.