22. 12. 2023 | Mladina 51 | Kultura
Kaj je ljubezen?
Predstava Argonavti poljskega režiserja Michała Borczucha v Slovenskem mladinskem gledališču nas nežno in prijazno pelje do jedra življenja: odnosov
Poleg Voranca Mandića (na fotografiji desno) ter Matije Vastla in Daše Doberšek (v ozadju) so v igralski zasedbi še Mark Jacob Cavazza, Damjana Černe, Vlad Novak, Ivan Peternelj in Draga Potočnjak.
© Matej Povše
Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2023/2024 zastavilo skozi besedo ljubezen – in tako zdaj spremljamo vrsto predstav, ki ne bi mogle biti bolj politične, kajti v kaj pa se država in družba raje vtikata kot pa v intimo drugih, v njihove ljubezni in odnose. In tako je decembra na oder Mladinskega gledališča prišla predstava Argonavti po knjigi Maggie Nelson, ki jo je času in gledališču priredil poljski scenarist Tomasz Śpiewak. V dveh mandatih, ko mesto umetniškega vodje tega gledališča zaseda Goran Injac, so poljski avtorji stalni gostujoči umetniki – in to je tudi ena od velikih prednosti te kulturne institucije. Čeprav je izraz »poljsko gledališče« površen, pa je vsaka predstava, ki jo izvedejo poljski avtorji, za Ljubljano vedno izjemno sveža, drugačna, tako spokojna in počasna, v dobrem pomenu te besede. Režiser Michał Borczuch ni izjema: zgradil je predstavo, ki nas ne poskuša prepričati s truščem in ekscesom, ampak z močno vsebino in hkratno subtilnostjo ter nežnostjo, zato so liki tudi bolj izraziti, prav način podajanja zgodbe pa nam odkriva tančice odnosov in drobne značilnosti karakterjev. Tako počasi se gibljemo, da lahko začutimo v malih vinjetnih dvogovorih tudi male strahove in skrite frustracije, kar gledališču uspeva le redko.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
22. 12. 2023 | Mladina 51 | Kultura
Poleg Voranca Mandića (na fotografiji desno) ter Matije Vastla in Daše Doberšek (v ozadju) so v igralski zasedbi še Mark Jacob Cavazza, Damjana Černe, Vlad Novak, Ivan Peternelj in Draga Potočnjak.
© Matej Povše
Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2023/2024 zastavilo skozi besedo ljubezen – in tako zdaj spremljamo vrsto predstav, ki ne bi mogle biti bolj politične, kajti v kaj pa se država in družba raje vtikata kot pa v intimo drugih, v njihove ljubezni in odnose. In tako je decembra na oder Mladinskega gledališča prišla predstava Argonavti po knjigi Maggie Nelson, ki jo je času in gledališču priredil poljski scenarist Tomasz Śpiewak. V dveh mandatih, ko mesto umetniškega vodje tega gledališča zaseda Goran Injac, so poljski avtorji stalni gostujoči umetniki – in to je tudi ena od velikih prednosti te kulturne institucije. Čeprav je izraz »poljsko gledališče« površen, pa je vsaka predstava, ki jo izvedejo poljski avtorji, za Ljubljano vedno izjemno sveža, drugačna, tako spokojna in počasna, v dobrem pomenu te besede. Režiser Michał Borczuch ni izjema: zgradil je predstavo, ki nas ne poskuša prepričati s truščem in ekscesom, ampak z močno vsebino in hkratno subtilnostjo ter nežnostjo, zato so liki tudi bolj izraziti, prav način podajanja zgodbe pa nam odkriva tančice odnosov in drobne značilnosti karakterjev. Tako počasi se gibljemo, da lahko začutimo v malih vinjetnih dvogovorih tudi male strahove in skrite frustracije, kar gledališču uspeva le redko.
Mladinsko gledališče pod umetniško taktirko Gorana Injaca je res izjemno natančno v spremljanju agende svetovne, evropske in tudi slovenske konservativne misli. In ko začne skrajna desnica v Ameriki in Evropi graditi svoje kampanje na podpihovanju sovraštva proti trans osebam, Injac na oder seveda postavi predstavo o družini s trans osebo. Ste rekli, da vam nekaj ni všeč? Tukaj imate prav to, soočite se, poglejte, o čem sploh govorite. A z jasnim ciljem: občinstvu in javnosti pomagati razumeti, poskuša nas naučiti razumeti, nam dati dejanske informacije. In te so lahko pač zgolj tiste intimne in najbolj človeške. In prav to je naredil režiser Michał Borczuch: prek besedila Maggie Nelson nas je postavil v družino trans osebe v tranziciji, vse skupaj pa gledamo skozi oči otroka te družine, torej tistega, ki je v teh življenjskih zgodbah najranljivejši, najobčutljivejši, ima pa tudi pravico, da v našem imenu – torej imenu gledalcev – postavlja elementarna vprašanja, ki se pojavljajo danes v javnosti glede trans oseb in seveda celotne skupnosti LGBTQ+.
Z družbenim odpiranjem (in upadom moči cerkve) namreč trans osebe danes končno postajajo javne, svobodne, a boj se dejansko šele začenja. Naj se zdijo družbe še tako odprte, so po vsem zahodnem svetu malo v šoku, ljudem se nenadoma zdi, da se majejo njihovi temelji, da gredo stvari (spet) predaleč, da nekaj pa mora ostati, kot je bilo – in mar nista to prav ženska in moški? A kot vedno velja tudi tokrat: vsaka družba se mora na novosti pač navaditi – tako kot se je morala navaditi na geje in lezbijke. To je pač proces, v katerega pa se vključijo tudi nepoklicani, na primer skrajni politiki, ki so pripravljeni vedno znova zlorabiti stiske manjšine za svojo politično agendo. In Borczuchova predstava prikaže prav to zavedanje: ve, da je treba biti v razlaganju nežen in miren, pokaže, da gre le še za eno družino, tako enako vsaki drugi, z notranjimi strahovi in dinamiko – ampak na koncu dneva je vse enako. Je mogoče narediti dobro predstavo, če ima hkrati tako močan razlagalni in poučevalni načrt? Michału Borczuchu je to tokrat uspelo, seveda tudi zaradi izjemne igralske zasedbe, ki preprosto razume, kaj počne, zakaj to počne, razume vse. In to se vidi.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.