Ali Sethi & Nicolas Jaar: Intiha

+ + + +

Čilsko-ameriški čudežni deček elektronske glasbe Nicolas Jaar se je po izdaji prvenca Space Is Only Noise (2011), ki je zbudil pozornost po vsem svetu, uveljavil kot eden vodilnih glasov svoje generacije. Toda tipični karierizem je obrnil na glavo, iz leta v leto zmanjševal medijsko prisotnost in se posvečal obskurnejšim, nišno usmerjenim glasbenim in interdisciplinarnim projektom, pri katerih so bili v ospredju izobraževanje, grajenje skupnosti in zvočno raziskovanje. Veliko se posveča tudi svoji založbi Other People, podpori novim talentom, kot je Aho Ssan, ki je letos nastopil v Ljubljani, in promociji eksperimentalne glasbe, kot je nedavna kompilacija Weavings 2. Jaar je diskretni »zvezdnik« brez menedžmenta, ki »zvezdništva« ni kapitaliziral. Ker ima palestinske prednike, je zadnje mesece, kot že dolgo prej, na širši elektronski sceni eden glasnejših kritikov izraelskega genocida nad Palestinci in zato deležen različnih izbrisov, kot je odpoved delavnice na münchenski Akademiji lepih umetnosti.

Nova plošča, sodelovanje s priljubljenim pakistansko-ameriškim tradicionalno šolanim pevcem in skladateljem Alijem Sethijem, je pravzaprav nadgradnja Jaarovega atmosferično naravnanega albuma Telas (2020). Pakistanski kvirovski zvezdnik in učenec mojstra qawwalija Ustada Saamija, ki ga sicer poznamo tudi po svetovnih uspešnicah, kot je osladni »Punjabi reggaeton« hit Pasoori, je med korono na Instagramu v živo »džemal« na melodije z Jaarovega albuma. Ko je za to izvedel Čilenec, je Sethija povabil k stvaritvi novega skupnega albuma, na katerem v ospredje stopajo tradicionalne vokalne prakse. Sethi je v tradiciji sufijskega pobožnega petja interpretiral tradicionalne gazele (arabsko-perzijska nekitična lirska pesniška oblika) v urduju, pakistanskem nacionalnem jeziku. Njegov tenor, prežet s čutnostjo, patosom in melanholijo, ubrano dopolnjujejo Jaarove subtilno minimalistične, a obenem kozmično širne elektronske zvočne barve. Kljub vsemu je končni rezultat manj ezoteričen in hermetičen ter bolj dostopen, kot bi morda pričakovali, predvsem če se spomnimo na Jaarov osupljivi neuradni soundtrack Pommagranates (2015), ki ga je navdihnila mojstrovina Granatna barva (1969) sovjetskega avantgardista Sergeja Paradžanova.

Čeprav je album pretežno osredotočen na tradicionalne ljubezenske teme hrepenenja, ki jih v čustvenih, tehnično brezhibnih vokalnih linijah obdeluje Sethi, lahko Intiha v ušesih nepoznavalca urduja z vidika sedanjih razmer deluje kot nekakšna žalostinka za aktualno geopolitično stvarnostjo. Temu botrujejo predvsem svinčeno težka atmosfera, napeto dromljanje, krhki ritmični elementi in globoko elegični toni rhodesa in sintov, ki v sozvočju s Sethijevim tenorjem pritiskajo na dušo ter odpirajo take in drugačne rane.