Tiktokovska psihiatrija

TikTok, daleč najhitreje rastoče družbeno omrežje na trgu, ki je med mladimi zasenčilo vse ustaljene družbenoomrežne velikane iz prejšnjega desetletja, zdaj že dolgo ni več le prostor za 15-sekundne posnetke mladeži, ki pleše, poje, kuha, telovadi, duhoviči in se lepotiči. Ne, na platformi, kjer čas redno preživlja skoraj 1,7 milijarde ljudi in na kateri vsak dan objavlja več kot milijon tako imenovanih ustvarjalcev vsebine, se bo seveda našlo kaj za vsakogar – tudi na primer za tiste, ki iščejo nasvete o duševnem zdravju. Pravzaprav je TikTok za to skupino mladih prava zlata jama: videoposnetki, označeni z angleškim ključnikom #mentalhealth, so do danes na platformi skupno zbrali vrtoglavih 120 milijard ogledov. Podobno je v drugih jezikih; videoposnetki s slovenskima ključnikoma #duševnozdravje in #dusevnozdravje imajo denimo skupno že skoraj milijon ogledov. Informacije o duševnih stiskah in razpoloženjskih motnjah še nikoli niso bile tako dostopne – prav tako pa še nikoli niso bile tako zavajajoče.

Dvorezni meč

Med ustvarjalci tovrstnih vsebin najdemo veliko dejanskih strokovnjakov, denimo licencirane psihoterapevte in psihiatre, ki na podlagi znanja in praktičnih izkušenj v zdravstvu svetujejo, kako se spoprijeti z duševnimi stiskami, in s tem gradijo kariero vplivnežev. Še več pa je laikov, ki imajo uradno diagnosticirano kako duševno motnjo ali pa so si diagnozo postavili sami in svoje izkušnje dan za dnem pakirajo v kratkometražne videodnevnike. Pomembni in družbeno koristni so oboji, saj uspešno razbijajo stigmo, s katero so še vedno, a (tudi zaradi njih) čedalje manj povezane duševne stiske, prav tako pa obiskovalcem družbenega omrežja omogočijo zavedanje, da v svojih težavah niso sami – ljudje radi prisluhnemo komu, s komer se lahko poistovetimo.

Vendar je poplava tovrstnih vsebin dvorezni meč: uporabniki pričevanja spletnih gurujev sprejemajo kot čisto zlato, saj je njihova poljudna in posplošena vsebina veliko lažje prebavljiva kot na primer medicinski žargon.

To lahko vodi v množično samodiagnosticiranje duševnih motenj, stisk in bolezni, ki je pogosto zmotno in ima lahko nevarne posledice – za posameznika, ki se zaradi utrjenih prepričanj o svojem duševnem (ne)zdravju na primer ne bo obrnil po pomoč na strokovnjake, pa tudi širše za družbo, saj lahko vodi v nezavedno trivializacijo duševnih motenj.

To dobi še dodatno razsežnost, ko identifikacija s simptomi duševnih motenj postane trendovsko početje, ko torej samodiagnosticiranje in javno razglašanje duševnih stisk pri mladih postaneta sestavna dela krojenja identitete ali spletne persone. Tiktokovska psihiatrija lahko medicinske pojme spremeni v družbene identifikatorje, ki jih uporabniki posvojijo kot sestavni del svoje identitete, ne da bi se zavedali njihove resnosti. Ko ljudje množično tolmačijo svoje »simptome« na podlagi zavajajočih spletnih informacij in v odsotnosti poglobljenega znanja o duševnem zdravju, lahko to vodi tudi v romantizacijo duševnih stisk. Ta pa je pogosto sila krivična do tistih, ki jim takšne stiske dejansko onemogočajo normalno delovanje v družbi.

»Trend samodiagnosticiranja vodi v patologiziranje normalnosti, kjer vsak odmik od dobrega razpoloženja in brezhibne produktivnosti dobi oznako duševne motnje.«

– Hana Hawlina

Romantizacija duševnih stisk na družbenih omrežjih pravzaprav ni popolnoma nov pojav, ki bi bil omejen le na TikTok in generacijo Z; na začetku prejšnjega desetletja so se mladi milenijci na protoomrežjih, kot sta bila Tumblr in MySpace, množično identificirali s skupnostmi, ki so poveličevale stiske, kot so depresija, zloraba substanc, tesnoba in prehranske motnje. »Z glamuriziranimi prikazi duševnih bolezni v kibernetskem prostoru so se zdravstvena stanja spremenila v fantazije, ki so popolnoma drugačne od resničnih stanj, sila labilni uporabniki Tumblrja pa so se nad njimi tako navdušili, da so prezrli resnične posledice samopoškodovanja,« ugotavlja raziskava o romantizaciji duševnih bolezni na družbenih omrežjih, ki so jo opravili raziskovalci s Kalifornijske univerze v Los Angelesu. Nove generacije so se ujele v podobno past, le da je zapakirana v posodobljen format viralnih videov in podkrepljena z vse naprednejšimi algoritmi za priporočanje vsebine.

Patologizacija normalnosti

Kot v pogovoru za Mladino razmišlja Hana Hawlina, ena naših vodilnih raziskovalk na področju sociokulturne psihologije, veje psihologije, ki delovanje posameznikov obravnava neločljivo od njihovega družbenega konteksta, se moramo pri tem vprašati, »zakaj si mladi želijo biti diagnosticirani z duševnimi motnjami, ki so bile še do nedavnega stigmatizirane«. »Simptom česa je samodiagnosticiranje na TikToku in na kakšne potrebe opozarja?« se sprašuje.

Psihologinja Hawlina je prepričana, da »po eni strani trend samopsihodiagnosticiranja prek TikToka in drugih družbenih omrežij vodi v patologiziranje normalnosti, kjer vsak odmik od dobrega razpoloženja in brezhibne produktivnosti dobi oznako duševne motnje«. Nadaljuje, da naša normalnost hkrati »postaja vse bolj patološka«, in doda: »Naraščajoče statistike samo- in strokovno diagnosticiranih duševnih motenj kažejo, kako težko se je spoprijemati z vsemi pritiski sodobne družbe in ostati razumen v ponorelem svetu.« Hawlina misel zaključi z opazko, da »vse več ljudi, ki občutijo stisko, išče diagnozo, ki bi njihovim občutkom in težavam dala legitimnost, težo in pomen«.

»Zares skrb zbujajoče je, da si mladostniki morda postavljajo napačne samodiagnoze in se samozdravijo brez vpogleda strokovnjakov,« je za New York Times povedala Corey H. Basch, profesorica javnega zdravja, ki je letos vodila znanstveno raziskavo o tovrstnih videih. Raziskava, med katero so analizirali sto najbolj gledanih videov o duševnem zdravju na TikToku, je med drugim ugotovila, da tovrstne vsebine »večidel objavljajo laični potrošniki, ne pa zdravstveni strokovnjaki,« prav tako je poudarila, da v dobršnem delu teh videov – skoraj polovici – najdemo zavajajoče podatke in dezinformacije.

Psihiater in psihoterapevt Borut Škodlar opaža, da so med najpogostejšimi samodiagnozami »zagotovo anksioznost in depresivnost ter sindromi, kot sta izgorelost in kronična utrujenost«. A če želimo tesnobo opredeliti kot klinično motnjo, nas morajo simptomi tako preplaviti, da ohromijo naše delovanje, na primer v obliki paničnih napadov ali socialne fobije.

Nekdo, ki ima rad stvari lično urejene in skrbno popredalčkane, bo lahko v tem prepoznal simptome obsesivno-kompulzivne motnje (OCD) ter samega sebe (in okolico) prepričal, da je njegova pretirana pedantnost pravzaprav klinična težava. Nekdo, ki je popolnoma zdelan od družbenih zahtev po hiperproduktivnosti, ki so v poznem kapitalizmu postale novi standard, se bo lahko poistovetil tudi s simptomi izgorelosti.

Ta je pravzaprav pojem, ki ga ne najdemo v klasifikacijskih sistemih in je navadno vezan na delovno okolje. »S tem da sem izgorel ali anksiozen, želim pogosto sporočiti, da ne zmorem več delati, da potrebujem bolniško. To so stvari, s katerimi se na kliniki večkrat srečamo,« pravi Škodlar. Pojasnjuje, da so pogoste tudi samodiagnoze stisk, kot so »posttravmatska motnja, avtizem in ADHD, pa osebnostne motnje, posebej mejna (borderline), in strah pred psihozo oziroma shizofrenijo«.

Hana Hawlina meni, da lahko »v neoliberalizmu, kjer je posameznikom naložena vsa odgovornost za lasten uspeh, zdravje in dobro počutje – ter krivda za vse pomanjkljivosti in omejitve –, psihološka diagnoza vsaj malo razrahlja breme odgovornosti. Starši od najstnikov ne morejo pričakovati popolnih ocen, če pa imajo vendar motnjo pozornosti, in nihče ti ne more zameriti, če se izogibaš poslovnemu mreženju, če imaš socialno anksioznost.« Nekdo, ki se denimo težko osredotoči in mu pri delu ali učenju misli bežijo na vse strani, bo lahko v tem prepoznal simptome sindroma zmanjšane pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD). Videi na TikToku, označeni s ključnikom #adhd, so do danes zbrali že skoraj 34 milijard ogledov. Raziskava, katere izsledki so bili lani objavljeni v znanstveni reviji Združenja kanadskih psihiatrov, je ugotovila, da se v skoraj polovici od sto najbolj gledanih tovrstnih videov pojavljajo zavajajoči podatki.

Psihiatrinja Vesna Švab opaža, da se poleg samodiagnosticiranja ADHD, ki je najpogostejše, pojavlja tudi veliko »samodiagnoz ’borderline’ (čustveno neuravnovešene osebnostne) motnje, kadar so ljudje nepotrpežljivi, hitro izbruhnejo in prizadenejo druge ter sami sebe v medosebnih odnosih«. Poudarja še, da so težavne tudi »diagnoze«, ki jih laiki radi pripisujemo drugim. »Morda najpogostejša ali za odnose najbolj uničujoča je diagnoza ’narcističnosti ali narcisizma’, kar naj bi opažali pri drugih, ki so zagledani vase in neobčutljivi za soljudi.«

Pri razglabljanju o vplivih psihodiagnostike na odnose Hana Hawlina dodaja, da ima »vsaka diagnoza tudi socialni učinek, saj naj bi (vsaj načeloma) z nevrodivergentnimi ljudmi ravnali bolj občutljivo in jim omogočali dodatno pomoč in prilagoditve«. Pri tem ugotavlja, da bi bilo »najbolje, če bi vse ljudi, ne glede na socialne kategorije, obravnavali spoštljivo in v skladu z njihovimi potrebami. Žalostno je, da veliko ljudi potrebuje diagnozo, da bi njihove stiske jemali resno.«

Vesna Švab poudarja, da so razlogi, zaradi katerih se ljudje pri reševanju težav obračajo na splet, različni in ne nujno napačni: »Dostop do strokovne pomoči je posebej za mlade v našem prostoru zelo otežen, čakalne dobe se ponekod in celo večinoma za mlade merijo v mesecih, ponekod v letih«. Ker je torej izbira, kako priti do pravočasne pomoči, omejena, se mora marsikdo po pomoč obrniti na splet. Sočasno pa »posvetovanje po spletu omogoča tudi večkrat dobrodošlo anonimnost, ki zmanjša strah in zadrego. Spletna pomoč je lahko tudi povsem v redu in kakovostna.«

Mavrica odtenkov

Kot pravi Vesna Švab, »samodiagnosticiranje pomeni odločitev, da imamo duševno motnjo, in sicer brez potrditve strokovnjaka«. Nadalje pojasni, da je diagnoza namenjena čim boljšemu zdravljenju in obravnavi. Za človeka, ki jo dobi, lahko pomeni olajšanje, kar se tiče razjasnitve težav, in zmanjša občutek krivde zaradi, na primer, neprimernega vedenja. Hkrati Vesna Švab opozarja, da lahko »vsaka, tudi strokovna diagnoza, ogrozi koncept sebe, vodi v odtujevanje, invalidizacijo in stigmatizacijo. Poruši lahko socialne odnose in vključenost, vodi v obup in žalovanje.«

Katere mogoče nevarnosti pa se pravzaprav pojavijo, ko posameznik napačno tolmači svoje simptome na podlagi (zavajajočih) spletnih informacij? Borut Škodlar opaža porast ljudi, ki se nanj obrnejo z že nekako oblikovano predstavo, kaj jim je: »Preden pridejo do zdravnika, psihologa ali terapevta, so prebirali spletne strani in forume o podobnih težavah in so skušali prepoznati diagnozo. Ta trend se krepi.« To postane sporno, ko si človek oblikuje trdno prepričanje o (samo)diagnozi in zaradi tega »ni dovzeten za dialog, saj se ne zaveda, da je njegova misel samo boljša ali slabša hipoteza, ki jo je treba preveriti, potem pa sprejeti ali ovreči«. V najslabšem primeru tak človek sploh ne poišče strokovne pomoči, saj je prepričan o svojem prav, »s tem pa se prikrajša vsaj za še eno mnenje, včasih pa tudi za možnost zdravljenja«. Dogaja se tudi, da nekdo z že oblikovano (samo)diagnozo dejansko pride k strokovnjaku, a »ne verjame njegovim pogledom, mnenjem in oceni ter zaradi tega ne sprejema priporočil«.

Vesna Švab opaža, da gre pri samodiagnosticiranju pravzaprav za »posplošitve, ki ne upoštevajo vseh elementov diagnoze, na primer trajanja in intenzivnosti bolezni«. Poudarja, da smo lahko v nekaterih življenjskih okoliščinah in v nekaterih stiskah vsi kdaj pretirano nemirni, zahtevni, nezaupljivi ali manj občutljivi do drugih, pa tudi preveč zagledani vase, nepremišljeni, celo neiskreni v nekaterih stvareh. »Vendar to ni naša osebnost v celoti,« pravi, »naša osebnost je marsikaj več in opisana stanja so pogosto namenjena le ’preživetju’, pravočasnemu in včasih ne najustreznejšemu odgovoru na položaj«. Pregled raziskav kaže, da lahko samodiagnosticiranje, predvsem pri mladih, vodi v spremembe doživljanja sebe in lastne socialne identitete: »Samodiagnoza vodi v vedenje, ki naj bi takšni diagnozi ustrezalo.« Dodaja, da se pri diagnozah najbolj stigmatiziranih duševnih motenj pojavijo podcenjujoči in obrambni načini vedenja, ki ovirajo pridobitev ustrezne pomoči. »Ljudje z diagnozo duševne motnje, čeprav samodiagnosticirane, so v resničnem življenju pogosto izločeni, izgubijo delo ali vsaj zdrknejo navzdol po socialni lestvici, to pa še bolj zmanjša samospoštovanje.«

Zakaj je pravzaprav ključno, da diagnozo postavi strokovnjak? Odgovor je precej logičen.

»Strokovnjak ima strokovno širino,« pravi Škodlar. Strokovnjak zna »pogledati s kritično distanco, pozna skrajne primere in morebitne zaplete ter zato lažje ovrednoti naravo in stopnjo duševne motnje«. Oziroma kot pravi Vesna Švab: »Omejitve diagnosticiranja so tolikšne in tako obsežne, da lahko diagnosticira le dobro usposobljen strokovnjak.«

Švabova še poudarja, da so osebnostne motnje (tudi na primer psihopatija) izjemno izmuzljivi pojmi, ki so tudi po mnenju številnih strokovnih in laičnih združenj sporni v svojem temeljnem konceptu: »To je nespremenljivost osebnostne značilnosti. Implicirajo namreč, da ljudem s temi motnjami ni pomoči. To seveda ne drži.« Vesna Švab je prepričana, da smo ljudje, tudi tisti z najhujšimi diagnozami, veliko več kot le diagnoza: »Naše življenje in naše duševno zdravje je sestavljeno iz mavrice odtenkov, ki jih diagnostične kategorije ne morejo zajeti, in ni niti dobro niti zdravo, da gledamo nase in na druge na tako omejen (redukcionističen) način.«