Tisoče kilometrov od Maroka

Prejšnji četrtek je na ljubljanskem letališču pristalo letalo iz Turčije s 23 državljani Sirije – štirimi družinami in enim posameznikom – ki bodo novi dom v Sloveniji dobili v sklopu projekta trajne preselitve beguncev in »zagotavljanja zakonitih poti« v Evropo. Poleg tega, da gre za enega izmed varnejših načinov potovanja, gre tudi za »zakonito« pot v unijo, ki naj bi v teoriji predvidevala ugoden razplet azilnega postopka in pridobitev begunskega statusa. Kaj pa vsi drugi, ki nimajo te sreče, da bi se njihovo trpljenje po begu od doma in bivanju v težavnih razmerah turških begunskih taborišč (vsaj začasno) prekinilo z dodelitvijo statusa begunca? Kakšne so njihove poti, kako pridejo v Slovenijo?

Najprej žalostna realnost slovenske azilne politike. Izmed približno 55 tisoč tujcev, ki so letos po balkanski begunski poti vstopili v državo, jih je prošnjo za mednarodno zaščito vložilo okoli 6600, Slovenija pa je status begunca priznala le 98 osebam. Število je ob približno enakem številu vloženih prošenj pol manjše kot lani, a vseeno precej večje kot leta 2021, ko je Slovenija od 5300 prošenj za mednarodno zaščito ugodila le sedemnajstim. Naj raje zapišemo s številko: 17.

Lastnoročno izbrani

Med temi »srečneži« bodo letos tudi tujci, večinoma iz Sirije, ki so in še bodo v Slovenijo prišli v sklopu trajne preselitve. Slovenija oziroma sedanja vlada Roberta Goloba je točno pred letom sklenila, da bo iz turških begunskih taborišč sprejela 50 državljanov Sirije in Afganistana, »ki izpolnjujejo vse predpisane pogoje in jim bo ob prihodu v Republiko Slovenijo takoj priznan status begunca«. Če in kako se bo to res zgodilo, bo pokazal čas, a njihove možnosti, da pridobijo pravno podlago za bivanje v naši državi, so vsekakor neprimerljivo večje kot sicer.

Gre za ljudi, ki jih je Slovenija – točneje, predstavniki notranjega ministrstva, policije in urada za oskrbo in integracijo migrantov – poimensko izbrala na kraju samem, torej v turških taboriščih. Tam so z njimi »opravili pogovore o izpolnjevanju pogojev za priznanje statusa begunca v Sloveniji in integracijskih potrebah ter opravili varnostno preverjanje. Predstavili so jim tudi našo državo, kulturo in običaje.« Ko so predstavniki slovenskih oblasti v Turčiji lastnoročno izbirali begunce, ki jim bodo omogočili novo življenje v novi državi, so imeli pred očmi »kot prednostne kategorije družine, matere samohranilke, samske ženske in do pet mladoletnikov brez spremstva, predvsem žrtve nedavnega potresa v Turčiji«.

Pred dnevi je v Sloveniji pristalo 23 sirskih beguncev iz turških taborišč, ki so jih lastnoročno izbrali predstavniki slovenskih oblasti.

Slovenija je tako enkrat že sodelovala pri solidarnostnem projektu trajne preselitve, bilo je med prvim večjim begunskim valom leta 2016, ko je bila na oblasti vlada Mira Cerarja. Tedaj se je država zavezala, da bo iz Turčije sprejela 34 državljanov Sirije, obljubo pa je izpolnila šele dve leti kasneje, septembra 2018, ko so k nam prispele še zadnje tri sirske družine. Kasneje je »velikodušnost« pokazala tudi vlada Janeza Janše, ki je obljubila sprejetje štirih (4) otrok iz prenatrpanih begunskih taborišč na grških otokih, vendar se to pozneje ni zgodilo. Notranje ministrstvo pod vodstvom Aleša Hojsa je postavilo nerazumen oziroma nedosegljiv pogoj, da bo Slovenija vzela le otroke, ki potujejo sami in so hkrati mlajši od desetih let. Takšnih otrok seveda ni bilo.

Vsi drugi

Kaj pa tujci, ki k nam prihajajo (in potem odhajajo naprej proti Zahodu) po balkanski begunski poti in nimajo te sreče, da bi ponje v Turčijo prišli Evropejci sami? Kdo so, kakšne so njihove poti proti Evropi in zakaj so v Sloveniji tudi tujci, ki jih na prvi pogled tu ne bi pričakovali? Daleč največ, tretjina tujcev iz tretjih držav, ki so letos vstopili v Slovenijo, prihaja iz Afganistana. Pot jih od doma pelje peš, z javnim prevozom in ob pomoči tihotapcev prek Irana in Turčije, potem pogosto s čolni čez Egejsko morje do Grčije in potem spet z vsemi mogočimi in nemogočimi prevoznimi sredstvi (in pogosto tudi peš) naprej po kateri od različic balkanske begunske poti. Med tujci, ki so letos vstopili v Slovenijo, sta le še dve malo večji skupini, Maročani, ki jih lani pri nas skorajda ni bilo, in Pakistanci. Poti in načini, na katere se ti prebijejo do Evrope, so zelo podobni, če ne identični, kot veljajo za Afganistance, le po še nekoliko daljših in bolj zapletenih poteh pridejo. Še najbolj presenetljiva je zato morda po številu druga največja skupina, skupina maroških državljanov, ki jih je v Slovenijo v 11 mesecih letošnjega leta vstopilo skoraj 8000.

Prisotnost Maročanov ni toliko presenetljiva zato, ker naj bi šlo za tujce iz tako imenovane varne države, kjer naj razmere za življenje ne bi bile tako neprimerne, da bi lahko pričakovali zatočišče v kaki drugi državi. A po pričevanju maroških migrantov so razmere doma brezupne. V svetu korupcije in nepotizma ter nedelujočih javnih socialnega in zdravstvenega sistema, kjer si je maloštevilna elita uzurpirala vse centre moči in materialnih dobrin, že leta, če ne desetletja odsotnost vsakršnega upanja na dostojno življenje potiska ljudi v izseljevanje. Kljub temu je že na prvi pogled prisotnost Maročanov na balkanski begunski poti presenetljiva. Maroko namreč od Španije in s tem Evrope ločuje le Gibraltarska ožina, dejansko pa še manj, saj v španskih enklavah na maroških tleh, Melilli in Ceuti, obstaja na afriških tleh celo kopenska meja med Marokom in Španijo.

A ta meja je skorajda nepredušno zaprta. Španija pod določenimi pogoji dopušča vstop le poročenim maroškim ženskam, ki lahko vstopajo na španska tla, da opravljajo najslabše plačana dela, saj zanje velja velika verjetnost, da se bodo vračale v Maroko k družinam. Enklavi sicer od Maroka ločuje ponekod tudi štiri metre in pol visoka dvojna železna ograja z bodečo žico in številnimi stražnimi stolpi, ki jo odločno varujejo predvsem maroški varnostni organi. Gre za eno izmed najbolj militariziranih evropskih meja, pri čemer maroški varnostni organi pogosto streljajo na migrante, ki poskušajo preplezati ograjo, in jih nemalo tudi ubijejo. Ograjo tako najpogosteje poskušajo preplezati predvsem najbolj obupani begunci, ki so do točke, kjer se zdi vstop v Evropsko unijo na dosegu roke, pripotovali iz podsaharske Afrike.

Maročani pa se iz svoje države večinoma odpravijo proti vzhodu in potem s čolni čez Sredozemsko morje do Italije ali Francije ali pa z letalom do Turčije in od tam naprej po balkanski begunski poti proti severozahodu. Velika večina maroških državljanov ne v Sloveniji in ne drugod po Evropi ne more upati na pridobitev trajnega ali pa vsaj začasnega statusa begunca. Je pa zato toliko večja verjetnost, da pridobijo delovno dovoljenje in tako tudi dovoljenje za začasno ali trajno bivanje v Evropi. Ker v Sloveniji teh možnosti zanje tako rekoč ni, odhajajo naprej – predvsem v Italijo, Španijo, Portugalsko in Francijo.

Čeprav sta Španija in Maroko soseda, maroški pribežniki v Evropo prihajajo po veliko daljši poti prek Turčije in navsezadnje tudi Slovenije.

Več se jih je letos v Sloveniji ustavilo tudi zato, ker se je precej nižje jugovzhodno na balkanski begunski poti vzpostavila nova kritična točka, z vidika tujcev na poti seveda. Ta kritična točka je na bolgarsko-turški meji, čez katero vodi del severne različice balkanske begunske poti, ta pa navadno ne prečka Slovenije. Uradnih informacij seveda tako rekoč ni, kot jih ni nikoli, ko se zapre katera od meja in se tam izvaja nasilje nad ljudmi. A po pričevanjih, ki so dosegla sodelavce civilne pobude InfoKolpa, tam nasilni bolgarski varnostni organi na tujce celo spuščajo trope psov, da jih pogrizejo. Zaradi tega na tej meji umira vedno več ljudi, zato poskušajo naprej drugje.

Četrta največja skupina pribežnikov, ki je lani »nezakonito« vstopila v Slovenijo, so ruski državljani. Ti večinoma z letalom pripotujejo do Srbije ali Turčije in potem pot proti severu nadaljujejo kot vsi drugi. Med Rusi, ki jih je letos v Slovenijo vstopilo okoli 3500, naj bi bilo precej Čečenov, pa tudi drugih državljanov, ki bežijo pred vpoklicem v vojsko ter seveda ruskih državljanov, ki se doma zaradi prijateljevanja z oblastmi nimajo česa bati, a v EU iščejo nove, predvsem poslovne priložnosti. Med nekoliko večjimi skupinami pribežnikov sledijo le še državljani Bangladeša in Turčije, pri čemer iz slednje večinoma prihajajo preganjani Kurdi.

Ker je navkljub zimi, ki je najmanj primeren letni čas za pešačenje čez nevarne meje in spanje v zasneženih gozdovih, ljubljanski azilni dom še vedno več kot polno zaseden, ne gre pričakovati, da bi se imigracije v prihodnjem letu kaj opazno zmanjšale. Morda se bo spreminjala le struktura oziroma narodna sestava tujcev in s tem načini, kako se prebijajo do nas in potem naprej v Evropo.