Burkež

Pod težo očitkov o nestrokovnosti, osebnostni neprimernosti in vedenju na meji spolnega nadlegovanja je s položaja vršilca dolžnosti direktorja urada za narodnosti odstopil Janez Doltar, samooklicani veseljak, zabavljač, zdravilec in strokovnjak za romska vprašanja.

Vlada Roberta Goloba ga je na ta položaj imenovala maja letos, ko je razrešila dolgoletnega direktorja urada Staneta Baluha. Doltar se je potem prijavil na razpis za polnopravni prevzem vodenja urada in se uvrstil med tri kandidate, ki so dobili soglasje uradniškega sveta, da so primerni za položaj. Poleg njega sta to soglasje dobila še javnosti neznani birokrat Franc Žohar in pri varuhu človekovih pravic zaposlena pravnica s teoretičnimi in praktičnimi izkušnjami z romsko in drugimi manjšinami Jerneja Turin.

Najprej so v nejavnem pismu ministrom in ministricam nasprotovanje Doltarjevemu imenovanju izrazili v Društvu Ključ – centru za boj proti trgovini z ljudmi, ki del aktivnosti izvaja tudi na področju romske problematike. Zapisali so, da so njegove rešitve za nerešena romska vprašanja na ravni »povprečnega komentatorja medijskih prispevkov na slovenskih medijskih portalih, začinjene s politično poniglavostjo«, njegov odnos do žensk, dotikanje, božanje, objemanje pa vsaj na meji spolnega nadlegovanja, če ne že onstran nje: »To obliko nasilja lahko poimenujemo nadlegovanje, dokončna izvršitvena oblika bi lahko bila tudi spolno nadlegovanje.«

Ko se je pred časom Doltar za Mladino odzval na očitke, je postalo jasno, da marsikaj od tega drži. Čeprav je neprimeren odnos do žensk sicer zanikal, je kar z lastnimi besedami potrdil očitke o strokovni neprimernosti s stereotipnim razumevanjem romske skupnosti in Romov kot nadarjenih športnikov in glasbenikov, ki potrebujejo nekaj discipliniranja z omejevanjem načina porabe socialnih transferjev in pomoč večinskega prebivalstva pri osmišljanju življenja po zgledu ravnanja belih misijonarjev v črni Afriki.

A tudi očitki o neprimernem odnosu do žensk niso potihnili, pač pa so se (anonimna) pričevanja žensk (tudi iz urada za narodnosti) začela kopičiti. Toda Doltar je po odstopu nadaljeval v svojem slogu, kot zdravilec bi menda lahko celo na daljavo pozdravil zdravstvene težave v uradu zaposlenih žensk (tistih, ki so že bile na bolniški, in tistih, ki so na bolniški našle zavetje pred njegovim nadlegovanjem), a so ponudbo zavrnile, saj »bi lahko na daljavo videl, kaj je njihova zdravstvena težava. Nekatere so se zato ustrašile, da bom videl, da v resnici niso bolne.«

Kakorkoli že, vlada bi morala na čelo urada za narodnosti čim prej imenovati direktorja ali direktorico s polnimi pooblastili in po možnosti z dostojno vizijo reševanja težav, ki se kopičijo v zvezi z romsko manjšino. Stvari so preresne za burke, pri čemer omenjeni razpis zbuja dodatne dvome o primernosti kadrovanja, če se lahko tako neprimeren kandidat za visoko funkcijo neopaženo prebije skozi neformalne in formalne postopke izbire, začasno celo prevzame vodenje vladnega urada in – če ne bi bilo pritiska civilne družbe in medijev – skorajda zasede položaj za prihodnja štiri leta.