Sebastian Cavazza / Igralec, ki se v prihodnosti vidi za kamero

Posebne predstavitve ne potrebuje. Sebastiana Cavazzo (1973) že desetletja spremljamo v najvidnejših domačih filmskih, televizijskih in gledaliških produkcijah, kot mrki in introvertirani Taras Birsa je v miniserijah Jezero, Leninov park in Dolina rož, nastalih po knjižnih predlogah Tadeja Goloba, pred zaslone prikoval vso Slovenijo. Svoj v hipu prepoznavni glas je posodil še številnim risankam in radijskim igram. Še več, v zadnjih letih se je kot zaželen in spoštovan igralec uveljavil v regiji, vse bolj iskan je širše po Evropi. Kot vsakdo, ki prihaja iz družine uveljavljenih umetnikov, se tudi sam nikoli ne bo mogel izogniti primerjave s svojim očetom, legendarnim igralcem Borisom Cavazzo, a mu je s trdim delom in prepoznavnimi vlogami uspelo ustvariti zavidanja vredno kariero, za katero se zdi, da je prav zdaj na vrhuncu.

A če ne bi na prigovarjanje prijateljev, ki so ga občudovali na odru poljanske gimnazije, poskusil srečo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), bi bila morda njegova življenjska pot popolnoma drugačna. Morda bi bil danes stomatolog ali pa simultani prevajalec nekje v Bruslju. Jezike ima namreč neizmerno rad. Letos spomladi se je za eno od dveh glavnih vlog v češki kriminalni seriji Na vlnách Jadranu (Na valovih Jadrana) moral naučiti češčine in s tem v svojo zbirko dodal že šestnajsti jezik, ki ga je govoril pred kamerami. »Tuji jeziki so za igralca velik izziv,« pravi, »a če ti uspe jezik tako obvladati, da te ne blokira v kreativnem izrazu, lahko še dodatno razplasti tvoje igralsko delo.« V tem pogledu je ponosen zlasti na vlogo Albanca Agima Sokoljija v izredno priljubljeni srbski kriminalni seriji Besa ter na vlogo poglavarja Komančev Tokvi-Kava v treh nemških televizijskih filmih o Winnetouju, saj so bili Albanci in Komanči prepričani, da je naravni govorec.

Pot ga je najprej vodila na odre Slovenskega mladinskega gledališča (1998–2007), za tem je nekaj let neprekinjeno snemal doma in v tujini. Igralskega poklica ne idealizira, zlasti zato, ker mora igralec v našem prostoru aktivno delovati na več področjih, da lahko preživi, in tako »ves čas hodiš po tanki meji izgorelosti«. Temu se poskuša postavljati po robu z veliko meditacije, športom in zdravo prehrano. Od leta 2010 je član ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer smo ga letos lahko videli v njegovem prvem avtorskem projektu Shakespeare, nekakšni mešanici stand up komedije, predavanja in preigravanja znamenitih monologov. V avtorske projekte ga vleče vse bolj. Zanimata ga režija in scenaristika, zanima ga vsebina in »svoboda kreativnega izraza, ki je lahko čisto tvoj«. Zaveda se, da trenutno še ni napočil čas za to, a počasi se bo začel umikati z odra in izpred kamere. In se posvetil idejam, ki mu že dlje časa okupirajo misli.

Najbolj si želi časa zase. »Najboljše ideje se pogosto porodijo v brezdelju, v lenarjenju,« pravi. »In to, da imaš čas razmišljati o ničemer, je za ustvarjalca še kako pomembno. Še posebej, ker smo igralci, zlasti v teatru, kreativni ‘na zahtevo’. Nikogar ne zanima, kakšen dan imaš za seboj, ko napoči ura predstave, moraš nastopati. In ko si v to rutino vpet leta in leta, moraš navdih iskat drugje.« Sam ga najpogosteje najde v prebiranju knjig, obiskovanju razstav, poslušanju glasbe in gledanju filmov. Če ima prost dan, tudi na motorju ali smučkah. Zlasti mu je pomemben kreativni prepih, menjavanje ekipe in prostora. »Lepo je delovati znotraj ene hiše, toda ta varnost je lahko za kreativca tudi pogubna. Sam sebi lahko pristrižeš peruti. Poleg tega rad delujem na različnih področjih in skrbim za to, da delam, kar me zanima. Da ni faktor samo denar, pač pa izbiram projekte, v katerih vidim potencial ali sporočilnost.« Čas pandemije in zaprtja gledališč ter odpovedanih snemanj je izkoristil še za umetniški doktorat in habilitacijo v profesuro na AGRFT, kjer že tri leta predava igro pred kamero, predmet, ki ga je nekoč poučeval njegov oče. Njegov pogoj je bil, da se na akademiji, kjer ima že od nekdaj primat dramska igra, igri pred kamero odmeri več časa. Za stroko se kot (nekdanji) predsednik zavzema tudi pri Društvu slovenskih avdiovizualnih igralcev, kjer z izkušnjami, ki si jih je nabral z delom v tujini, poskuša izboljšati delovne razmere domačih igralk in igralcev.

Kot glasbeni sladokusec, ki posluša vse od Pink Floydov do Rahmaninova, pa od Billie Holiday do Billie Eilish (s priporočili ga zalaga starejši sin Luka Pascal), rad prisluhne tudi glasbi svojega mlajšega sina Marka Jacoba, ki se je v našem glasbenem prostoru že dodobra uveljavil kot raper Vazz, ter mlajšega polbrata Aleksa, ki je s skupino Masaž pred dobrim mesecem izdal debitantski album. Marku, ki je, tako kot njegov oče in pred tem dedek, študent dramske igre, je dejal, da lahko breme slavnih prednikov nosi na ramenih ali pa ga nekam odvrže in si utira svojo pot. Sam je dokazal, da je to mogoče.