TV komentar / Hvala, Helena Milinković

Helena Milinković je novinarka zunanjepolitične redakcije TV Slovenija, ki bi jo večina zaposlenih na televiziji z veseljem označila za ekscentrično, navijaško, radikalno, jezno, fanatično … Ampak Helena Milinković je zgolj in le prava novinarka, predana miru, demokraciji, svobodi, načelom, pravičnosti, načelnosti in ne nazadnje pravnosti. Je torej točno tisto, kar je novinarje včasih na lestvicah verodostojnosti postavljalo na visoka mesta, med tiste, ki so jim ljudje zaupali in jim verjeli, ker je to zagotavljala njihova predanost Človeku, slehernemu, pravici in pravičnosti. Naporno za ta svet, kajne? In kako je to šele naporno za veliko večino njenih kolegov, od tistih, ki ob svojem novinarskem delu služijo z vodenjem novoletnih prireditev za najbogatejše Slovence in slovenska velepodjetja, do tistih, ki mislijo, da je bistvo dela v javnem mediju to, da se čim večkrat čim lepše naplaskani pojavijo na voditeljskem mestu.

In zato je bilo še kako prav, da je ravno božično Zrcalo tedna – verjetno po naključju – pripadlo tej Heleni Milinković. Nobene patetike, nobenih trupel, nobenih eksplozij ji ni bilo treba vključiti v to oddajo, da bi nam pokazala, kako neumen praznik je bil letos božič. Pač v teh razmerah je praznovati božič nihilistično. Božič je verski praznik, ki so ga seveda vsi posvojili, ker je lepa in res prijetna priložnost, da se zberejo ljudje, ki se imajo radi (da, izognili smo se besedi družina). Ampak včasih, ne tako davno, je bil to dan, ko je najprej utihnilo orožje. Mir je bil namreč drugo ime za božič. Danes? Je denar drugo ime za božič. Zato lahko na božič, ko mi odpiramo darila, pobijejo dvojno porcijo ljudi. Mi praznujemo, nimamo časa ne prostora za čustva do neznanih mrtvih in ranjenih otrok, žensk in moških.

Helena Milinković je odprla Zrcalo s posvečeno osebo, duhovnikom Muntherjem Isaacom, pripadnikom luteranske božične cerkve v Betlehemu. Tam letos niso praznovali božiča, zakaj bi ga? »Kako praznovati božič, ko pa je naš vsakdan, da otroke vlečejo izpod ruševin, da so družine razseljene, da so domovi uničeni.« V širši okolici Betlehema je v 75 dneh pred božičem umrlo več kot 20.000 ljudi, od tega več kot 15.000 deklic, dečkov in žensk. Svet doslej ni še videl takšnega načrtnega pokola, ki bi bil tako javen in brezmejno krut. V 75 dneh je bilo pobitih tudi 136 predstavnikov Združenih narodov, je v Zrcalu tedna našteval Antonio Guterres, generalni sekretar Združenih narodov. A Helena Milinković je šla že na drugo bojišče, na katerem je umrlo ali bilo ranjenih 150.000 Ukrajincev, uradni podatki o ruskih žrtvah niso znani. Skupaj govorimo zagotovo o 300.000 ranjenih in mrtvih.

Najbolj trpek pa je bil zaključek. Helena Milinković je namreč Zrcalo tedna na božični večer končala s preprostim podatkom: v letu 2024 bo na volitve v 40 državah odšla več kot polovica Zemljanov, med drugim tudi Rusi, Američani in seveda Evropejci, ki jih čakajo volitve v skupni parlament. Zakaj bi bile volitve trpek dogodek? Ker v svetu populizma in laži vse pogosteje zmagajo nevarni populistični avtokrati. Ki so vedno znova na strani nasilja.

Še dobro, da je božič že mimo.