Osebnost leta: Slavoj Žižek / Ki je povedal resnico, ko so vsi hoteli slišati laž

Na slovesnosti ob odprtju 75. frankfurtskega knjižnega sejma, ki je potekala deset dni po Hamasovem napadu na Izrael, je nastopil tudi Slavoj Žižek. Kot ateist lahko rečem le: hvala Bogu!

To, kar je storil, je bilo absolutno dobro.

Naj vam pojasnim, zakaj.

Žižek je brezpogojno obsodil Hamasov napad in Izraelu priznal pravico, da se brani, toda obenem je opozoril, da opaža nekaj nenavadnega. »Takoj ko človek omeni, da je treba analizirati zapleteno ozadje, je praviloma obtožen, da podpira ali opravičuje Hamasov terorizem. Ali se zavedamo, kako nenavadna je ta prepoved analize, da bi videli vso kompleksnost?« In potem je storil to, kar je prepovedano – analiziral je ozadje Hamasovega napada na Izrael.

Recimo: »Kdo je antisemit, določa Jud in ne potencialni antisemit. Okej, zveni logično. Žrtev bi morala sama odločati o tem, ali je res žrtev. Toda ali ne velja enako tudi za Palestince, ki bi morali sami določiti, kdo krade njihovo zemljo in jim jemlje osnovne pravice?« Citiral je izraelsko vlado, ki je oznanila, da ima »judovsko ljudstvo izključno in neodtujljivo pravico do vseh delov izraelske dežele« in da bo sama »spodbujala in razvijala poselitev vseh delov izraelske dežele v Galileji, Negevu, Golanu ter Judeji in Samariji«.

Poudaril je, da »množica palestinskih Arabcev že desetletja živi v negotovosti, ob vsakodnevnem nadlegovanju naseljencev in izraelske države«, da »če ne upoštevamo dogajanja na Zahodnem bregu, potem ne moremo razumeti razmer«, da je treba »pri obrambi pravic Palestincev in boju proti antisemitizmu iti do konca v obe smeri«, da »miru na Bližnjem vzhodu ne bo brez rešitve palestinskega vprašanja«, da »v trenutku, ko se sprijaznite, da se ni mogoče boriti za obe strani hkrati, izgubite dušo«, in da »preganjanje pokvari žrtve« in da »to velja za obe strani v potekajoči vojni«.

In seveda – citiral je izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja, ki je rekel, da »Izrael ni država vseh svojih državljanov«, temveč le »judovskega ljudstva in samo njega«.

Del publike v dvorani je bil šokiran. Del javnosti je bil šokiran. Del Slovenije – tisti na desni – je bil šokiran. Kaj takega? In to le deset dni po Hamasovem pokolu nad nedolžnimi civilisti!

Žižek je s svojim govorom sprožil razpravo, ki je bila nujna, a je ni nihče hotel.

Toda Žižek je imel prav. Ali bolje rečeno: prav je imel že tedaj. Danes – po izraelskem pustošenju Gaze in množičnem poboju Palestincev – pa ima še bolj prav. Ni vedel, kaj vse se bo zgodilo v Gazi (da bodo šli Izraelci tako daleč, da bodo tako ekscesni, da bodo pobili toliko Palestincev, toliko otrok ipd.), toda skozi to, kar je rekel (skozi njegovo »analizo ozadja«), je že pronicala prihodnost. Če hočeš govoriti resnico, potem moraš povedati tudi tisto, česar ne veš. In Žižek je govoril resnico, ko so vsi hoteli slišati laž.

Pri nas so se zgražali: saj mu tega ne bi bilo treba reči! Kaj mu je bilo? Je bilo to res nujno? Ne, lahko bi bil rekel tudi kaj drugega, so rekli. Toda: retrospektivno je bilo to, kar je rekel, nujno. Tako nujno, da je lahko rekel le to in nič drugega. Če tega ne bi bil rekel, bi v očeh prihodnosti izgledal kot idiot. Prihodnost bi razočaral. Nas, tu in zdaj, nas, ki bi se ozirali nazaj v Frankfurt, na knjižni sejem, bi razočaral. Rekli bi: zamudil je priložnost, da pove tisto, kar je nujno. Toda prav to, kar se je potem zgodilo (izraelsko pustošenje Gaze, 20 tisoč pobitih Palestincev, od tega tretjina otrok ipd.), je Žižkov nastop retroaktivno zabetoniralo kot nekaj nujnega. Z današnjega vidika ni sicer rekel nič takega – toda ta »nič takega« je bil 17. oktobra bistven in disruptiven. Vse je spremenil.

Tiste, ki so se poniglavo zmrdovali nad Žižkovim nastopom in trdili, da bi moral reči nekaj drugega, bi bilo treba vprašati: kaj pa naj bi bil rekel? Mar naj bi bil rekel: izraelska vojska naj počne to, kar počne, samo prosil bi jo, da to počne bolj diskretno in prikrito, malce tišje, da ne bomo slišali palestinskih krikov, ker motijo naš spanec! Ko bi jim vsaj zamašili usta!

Ali Izrael ali antisemitizem

Žižek se je zavedal posledic tega, kar je počel, a je to kljub temu počel. In tudi tisti, ki so med njegovim govorom vstali, protestirali in odšli, so prišli natanko zato, da bi lahko vstali, protestirali in odšli. Vedeli so, kaj se bo zgodilo. Ameriška revija New Republic ga je pred leti razglasila za »najnevarnejšega filozofa na svetu«. Vedeli so, kaj bo rekel. Žižek ni padel z neba. Ni le še en »simpatični« in »ponižni« Slovenec, za katerega niso še nikoli slišali.

Že prej je namreč zapisal, da lahko »kritika Izraela zveni še tako nedolžno in nevtralno, pa bodo branitelji Izraela in njegove politike vedno našli neko metaforično ali metonimično povezavo z antisemitizmom«. Že kritiko kapitalizma včasih razglašajo za antisemitizem (ker ljudska domišljija Jude povezuje s finančnim bogastvom), kaj šele solidarnost s Palestinci ali očitek, da Izrael uveljavlja apartheid, tako da »razlike med kritiko izraelske politike in antisemitizmom ni«. V vsaki kritiki Izraela odmeva antisemitizem – sprejemljive kritike Izraela ni. Že prej je tudi zapisal: »Da, zgroženi bi morali biti nad Iranom, ki hoče uničiti Izrael, a nič manj zgroženi bi morali biti nad tem, kar Izrael počne Zahodnemu bregu.«

Če hočemo danes reči »vsa življenja štejejo«, je opozarjal Žižek, potem moramo reči »življenje temnopoltih šteje«, to pa zato, ker je prav zatiranje temnopoltih danes vzorčni primer univerzalnega zatiranja. »V trenutku, ko nekdo izjavi: ‘Ampak zakaj samo življenje temnopoltih? Vsa življenja štejejo!’ ustvari poravnanje, ki odreže rob univerzalnega zatiranja. Podobno je v primeru Hitlerjeve Nemčije: če bi kdo rekel: ‘Toda zakaj takšen poudarek na antisemitizmu? Tudi druge rase so podvržene zatiranju!’ bi zameglil prave grozote nacističnega rasizma, katerega vzorčni primer je antisemitizem. In tu moramo še dodati, da isto velja za današnji Izrael in njegov odnos do Palestincev: edini način, kako biti v Izraelu zares antirasističen, je priznati, da izraelska država obravnava Palestince rasistično.«

Žižku se je v Frankfurtu zgodilo to, kar se mu najbolj upira – kultura črtanja. Kultura izključevanja, cenzuriranja, sabotiranja, bojkotiranja

Ne, Žižek ni padel z neba. Že prej je opozarjal na vzporednice med Ukrajino in Zahodnim bregom: Rusija z Ukrajinci ravna tako, kot Izrael ravna s Palestinci; Rusija kolonizira manjšo, šibkejšo Ukrajino, tako kot Izrael kolonizira Palestince; Rusija si skuša anektirati del Ukrajine, Izrael pa Zahodni breg; Rusija prakticira apartheid – tako kot Izrael (ki postaja »le še ena versko fundamentalistična rasistična država«). Prav tako pa je že prej opozarjal, da se lahko odločno, energično boriš proti antisemitizmu in obenem odločno, energično nasprotuješ temu, kar Izrael počne s Palestinci na Zahodnem bregu – v tem ni nobenega protislovja. Boriti se je mogoče za obe strani hkrati. Če nasprotuješ izraelski politiki do Palestincev, še ne pomeni, da si antisemit. Ali Izrael ali antisemitizem – to ni alternativa. To je blodnja! In kdor sprejme to igro, dušo proda hudiču. »Če se hočeš res boriti proti antisemitizmu, potem moraš podpreti tudi palestinski upor proti temu, kar Izrael počne na Zahodnem bregu.« Če se hočeš boriti proti antisemitizmu, se moraš pač boriti proti vsemu, kar podžiga in ustvarja antisemitizem.

Ironično: Izrael vidi antisemitizem povsod, razen tam, kjer dejansko je – na zahodni desnici. Zahodni desničarji so antisemiti, a podpirajo Izrael, ker verjamejo, da jih bo »zaščitil pred muslimansko invazijo«. Zato naj Judje ne hodijo k nam, ampak naj lepo ostanejo v Izraelu – da nas bodo branili! Takšna je njihova retorika, pravi Žižek, kar pomeni, da v resnici govorijo strašni jezik Reinharda Heydricha, enega izmed arhitektov holokavsta. »Leta 1936 je Heydrich napisal pismo, izjavo, v kateri pravi, da so Izraelci čudovit narod. Pripravljeni smo sodelovati z njimi, vendar ne tukaj v Nemčiji. Morali bi iti tja.«

Resnici na ljubo: rasizem in seksizem sta forte – in casus belli, če hočete – desnice, okej, »nove« zahodne desnice. »Aktualne ideološko-politične zmešnjave – populističnega nasilja, ki se približuje državljanski vojni – ne moremo pojasniti z ekonomskimi interesi, ki so vanjo vpleteni, in z ideološkimi manipulacijami«, temveč z »rasističnim, seksističnim užitkom, ki ga lahko povsem jasno vidimo v javnih karnevalskih dogodkih alternativne desnice«.

Le kdo tu ne bi podvomil o iskrenosti Zahoda? Žižek, ki absolutno podpira Ukrajino (»Ko Putin govori o ‘denacifikaciji’ Ukrajine, ne smemo pozabiti, da je to isti Putin, ki je v Franciji podprl Marine Le Pen, v Italiji Ligo in druga aktualna neofašistična gibanja«) in ki je pred leti zaradi črtanja in »blodenj politične korektnosti« o nekaterih topikah nekaj časa lahko objavljal le na portalu Russia Today, tudi pri Ukrajini dvomi o iskrenosti Zahoda. Dvomi, da si Zahod želi ukrajinske zmage – zakaj potem Ukrajini pošilja rakete, ki ne letijo do Rusije? Zakaj potem dvomi o možnosti njene zmage? Zakaj potem od nje pričakuje kompromis? Zakaj ima potem občutek, da ga Ukrajina moralno izsiljuje? Zakaj je spočetka upal, da bo hitro pokleknila, tako da se bo biznis lahko na polno nadaljeval? Zakaj so potem hoteli ukrajinskega predsednika Zelenskega takoj po ruskem napadu iz Ukrajine odpeljati na varno? Zakaj potem poudarjajo, da je treba pustiti, da si Rusija reši obraz? In hej, zakaj je Evropa med ruskim pustošenjem Ukrajine še naprej mirno uvažala ruski plin in rusko nafto? »Ukrajina je pripravljena umreti za Evropo. Zdaj pa poglejmo, ali je Evropa pripravljena umreti za Ukrajino,« je rekel ukrajinski predsednik Zelenski. Ne, Evropa ni pripravljena umreti za Ukrajino. Zaradi pandemije je bil Zahod pripravljen ustaviti kapitalizem – zaradi Ukrajine ga ni pripravljen ustaviti. Ko je Zelenski rekel, da zahodne države bolj skrbijo cene energentov kot pa življenje nedolžnih Ukrajincev, je bil to znak, da je »končno dojel, kako v resnici delujeta globalni kapitalizem in demokracija«.

Blodnje kulture črtanja

Žižku se je v Frankfurtu zgodilo to, kar se mu najbolj upira – kultura črtanja. Kultura izključevanja, cenzuriranja, sabotiranja, bojkotiranja. Cancel culture. Da živimo v dobi kulture črtanja, vemo: ena napačna beseda, en neprimeren vic, ena nepremišljena objava na družbenem omrežju – in ni te več, pravi Žižek. Izpadeš. Črtan si. Tvoje kariere je konec. Umaknejo te s trga. Doleti te izgon. Izobčenje. Ta »sojenja« so hitra, nagla, ostra, kruta, rigidna, »utemeljena na arbitrarnih predpostavkah«. In vsak »kiks« – napačna beseda, vulgaren vic, neokusna objava – je neodpustljiv. »Kultura črtanja ima izrazit fundamentalistični podton.« Deluje kot »sekularizirana verska dogma«. Sodba je večna. Brez ironije, kaj šele samoironije, a s povsem očitnim »represivnim potencialom«. Kot da je »grešnik« sam Hitler.

Žižek pravi, da v »takšnih politično korektnih neizprosnih zahtevah po hitrem kaznovanju ni težko razpoznati močnega sovraštva, zagotovo več sovraštva kot v samem obsojenem dejanju«. Kar je seveda paradoks politične korektnosti: toliko zavračanja »sovražnega govora«, pa obenem toliko sovraštva. Toliko poveličevanja strpnosti, pa obenem toliko nestrpnosti.

Toda ta (»lepa duša«), ki v imenu politične korektnosti moralizira in obsoja (in ki je prepričan, da je njegovo politično korektno obsojanje utemeljeno in upravičeno izvajanje pravice), ne vidi svojega sovraštva, ne vidi »enostranskosti svoje lastne pozicije«, »svoje lastne soudeležbe v tem, kar počne: zèl je tudi pogled, ki vidi zlo vsepovsod okoli sebe«.

V frankfurtskih in postfrankfurtskih napadih na Žižka, ki so potekali v imenu politične korektnosti (in pod zastavo kulture črtanja), se je zelo natančno videlo, kje je problem politične korektnosti – ne vidi pravih problemov. Vidi Izraelce, ne vidi pa Palestincev. Vidi nedolžne izraelske otroke, ne vidi pa nedolžnih palestinskih otrok. Vidi izraelsko trpljenje, ne pa tudi palestinskega. Vidi to, kar Palestinci počnejo Izraelcem, ne pa tudi tega, kar Izraelci počnejo Palestincem. Zaslepljen je za resnico. Problem politične korektnosti je, da ne vidi problemov. In korenin teh problemov.

Apologeti politične korektnosti »preganjajo vse oblike binarne logike in patriarhalnosti, vse sledi rasizma v naši vsakdanji govorici, toda obenem skrbno pazijo, da ne bi preveč razburkali sodobne ‘trgovine s sužnji’ v obliki globalnega kapitalizma, ki zagotavlja podlago, na kateri lahko seksizem in rasizem še naprej mirno vztrajata«. Očiščen, purificiran, cenzuriran, »varen«, politično korekten diskurz, iz katerega bo črtano vse »moteče« in politično nekorektno, nas ne bo zaščitil pred grozotami čedalje krutejšega in brezobzirnejšega kapitalizma. Agenti kulture črtanja nenehno »ukrepajo«, pravi Žižek, toda to ničesar ne spremeni – kapitalizmu s tem ne skrivijo niti lasu.

Zato je sodobna levica tako paralizirana: namesto da bi se ukvarjala s pravimi problemi, se prepušča kulturi črtanja in politični korektnosti. Navsezadnje, živimo v »viralnem času«, v času virusov: našim možganom grozi »omreženje«, priklop na viralno globalno digitalno mrežo, ki ve, kaj si želimo, tako si nam samim ni treba nič več želeti (»duh je virus«), biokemični virusi ogrožajo naše preživetje (covidu bodo sledile še hujše, še pogubnejše epidemije), kot virus deluje tudi kapital, ki nas neusmiljeno in brezobzirno izkorišča, krize pa ga le krepijo.

Namesto da bi se levica borila, se ubija s črtanjem, cenzuriranjem in čiščenjem. Prav res – živimo in umiramo v sprevrnjenem svetu.

Potrebujemo revolucijo

»Bil je najboljši čas, bil je najslabši čas; bila je doba modrosti, bila je doba brezumnosti; bila so leta vere; bila so leta nevere, bili so dnevi svetlobe, bili so dnevi teme, bila je pomlad upanja, bila je zima obupa; vse je bilo pred nami, ničesar ni bilo pred nami; vsi smo šli naravnost proti nebesom, vsi smo šli naravnost nasprotno pot – skratka, doba je bila toliko podobna sedanji dobi, da so njeni najbolj kričavi izvedenci trdili, da se more o njej govoriti, kakor v dobrem, tako v slabem, le v najvišji primerjalni stopnji.«

Tako se začne Povest o dveh mestih, v kateri je Charles Dickens anticipiral naš čas, »najboljši čas (samo pomislimo na eksplozijo znanstvenih in tehnoloških odkritij) in najslabši čas (pandemija, globalno segrevanje, družbeni protesti), doba (fundamentalistične) vere in naraščajoče nevere, obupa (da se približujemo nekakšni apokalipsi) in upanja (da nas bodo znanost ali družbeni protesti rešili in porodili boljši svet)«.

Najvišje se nenehno ujema z najnižjim. Ujeti smo v distopični kaos, grozijo nam ekološke katastrofe, ekonomski in socialni kaos, jedrska vojna, toda nenehno se tolažimo, da je še čas za ukrepanje. Ne, ni še čas, da se zbudimo – lahko še spimo! Kaj pa, če v resnici še vedno spimo zato, ker skrivaj domnevamo, da je že prepozno, da smo zadnjo priložnost, da bi preprečili katastrofo, že zamudili, da je torej že pet čez dvanajsto in da bomo alternative, ki so nam zdajle na voljo, videli šele iz katastrofalne »prihodnosti«. »O grožnjah nenehno govorimo le zato, da nam ne bi bilo treba ničesar narediti.«

To, da bomo le nenehno bežali in se skrivali ali skušali minimizirati nevarnosti, ki jih prinašajo štirje jezdeci apokalipse, ne bo več zadostovalo. Treba bo napasti korenine te krize. Treba bo tvegati.

Obenem vedno znova pustimo, da vsaka nova katastrofa – finančna kriza, pandemija, rusko-ukrajinska vojna, izraelsko-palestinska vojna, draginja ipd. – zasenči in preglasi ekološko, podnebno katastrofo, ki nam grozi z uničenjem in izumrtjem. Vse to kaže na »omejenost naše svobode«, in ko bi ob kataklizmični podnebni grožnji ravno potrebovali globalno solidarnost in sodelovanje (ko bi ravno morali »krizo izkoristiti za spremembo načina življenja« in »priznanje našega dolga nekdanjim koloniziranim deželam«, kajti to je »naša edina možnost«), se krepi tako ideja močne in suverene nacionalne države, ki kliče vojne, kot versko/etnično nasilje, ki vedno poteka v imenu neke Stvari, minornejše od podnebnih sprememb.

»Vztrajanje pri polni suverenosti v času globalnega segrevanja je čista norost, saj je naše preživetje odvisno od tesnega globalnega sodelovanja.« A le zakaj bi globalno sodelovali, če pa je globalno segrevanje dobro, saj bo z njim mogoče bajno profitirati? Globalno segrevanje je treba povečati – da bo donos višji. Kar je kakopak recept za samouničenje človeštva.

»Ne moremo se izogniti sklepu, da je potrebna radikalna sprememba, revolucija, ki bo civilizirala naše civilizacije. Ne moremo pa upati, da bo do te revolucije pripeljala nova vojna: nova vojna bi pomenila konec civilizacije, kot jo poznamo.« Lenin je verjel, da bi lahko velika vojna ustvarila možnosti za revolucijo, zdaj pa je ravno nasprotno: »Potrebujemo revolucijo, da bi preprečili vojno.« Še huje: »Tretja svetovna vojna se je v nekem osnovnem smislu že začela,« ustavimo ali preprečimo pa jo lahko le na en način: »S totalno mobilizacijo proti današnji viziji ‘miru’, ki ga je mogoče vzdrževati le z lokalnimi vojnami.« Ki jih že zelo dolgo ni bilo toliko. In ki jih sploh ne imenujejo več vojne, temveč »mirovne humanitarne misije« (ali pa »posebne vojaške operacije«). In ki jih gledamo z varne razdalje.

Vrnili smo se k »perverzni normalnosti vojne«. Kaj to pomeni, je na dlani: »Če nas lahko mobilizira le vojna grožnja, ne pa tudi grožnja našemu okolju, potem svoboda, ki si jo bomo priborili, če naša stran zmaga, morda sploh ne bo vredna življenja.« Še več: »Glede na nevarnosti, s katerimi se danes spoprijema človeštvo, je sama vojaška strast strahopeten pobeg pred breznom, ki se mu postopoma približujemo.«

»Živimo v čudnem svetu, za katerega še nimamo imena.« Ta svet, ki je za zdaj še brez dobrega imena, vodi nora in obscena poslovna logika. Nič manj pri vojnah: tako kot korporacije pravijo, da jim ne preostane drugega, kot da si odpirajo nove trge, tudi Rusi pravijo, da jim ni preostalo drugega, kot da napadejo Ukrajino. In Izraelci pravijo, da jim ne preostane drugega, kot da pobijajo palestinske civiliste. »Nihče ni nikoli prisiljen v to, da napade in uniči celotno državo.« Toda: nihče več ničesar ne skriva. Vse poteka na odprti sceni. Ta svet je tako čuden, da pri kritični analizi ne bi smelo več biti nobenih tabujev. Ne moremo si jih več privoščiti.

Nelagodje v demokraciji

Vsi se še spomnimo časa, ko je padel Berlinski zid in ko so – na čelu s Francisom Fukuyamo – napovedovali »konec zgodovine«, neskončno, srečno, svobodno in odrešeno življenje v kapitalistični utopiji, zdaj pa živimo v totalnem kaosu, popolnem viharju kriz, katastrof in tragedij, ki mnoge spominja na »konec sveta«. Zdaj, ko živimo v postideološkem svetu, pravi Žižek, je še huje kot prej, ko smo živeli v ideološkem svetu (»zlati časi« hladne vojne, komunizma ipd.). Ja, potrebujemo več ideologije. In ja, »potrebovali bi novo gibanje neuvrščenih«, ki bi »problematiziralo ves ta ‘spopad civilizacij’«, to »politiko na koncu zgodovine«.

In mi? Nič, veseli in hvaležni smo, da smo lahko eksploatirani. Da lahko manipulirajo z nami. In te norosti – tega kalvaričnega postpolitičnega kaosa – se ne moremo več znebiti. Ne moremo je več pustiti za sabo. Ne moremo se ji več izmuzniti. Zato se moramo z njo spraviti. Z norostjo – norostjo našega časa – pa se lahko spravimo le tako, pravi Žižek, da se z njo soočimo in spoprimemo, toda »brez obetov za prihodnost«, brez »projektov zamišljanja prihodnosti«. Spoznati moramo, »da je to, kar smo iskali ali za kar smo si prizadevali, že tu«, saj to spoznanje »radikalno spremeni realnost, in to bolj kot kakršnakoli intervencija vanjo. In sicer zato, ker realnost ni le to, kar je, temveč jo tvorijo tudi njena ideološka dopolnila, simbolne fikcije, ki jo strukturirajo, lažno upanje in strahovi«. In mali perverzni, morbidni užitki – pandemija je zagotavljala številne takšne užitke (lahko si delal od doma ipd.). In iluzije in zmote – spraviti se moramo z iluzijami in zmotami. Ne smemo se jih bati. Spoznati moramo, da so iluzije nujne, saj nas motivirajo, mobilizirajo in poganjajo v nenehno aktivnost, in da je zmota »nujni moment resnice«, pot do resnice.

Vzemite le idejo »odprte prihodnosti« – naslednjič bomo imeli srečo, dogodki se bodo obrnili v našo korist, obogateli bomo, si govorijo ljudje. »Če to lažno odprtost odvzamemo, če se zavemo, da je ta lažna odprtost (ki ji v ZDA pravijo ‘the American dream’, ’ameriške sanje’) del same realnosti kapitalizma in da je obsojena na to, da te sanje ostanejo zgolj sanje, realnost ne ostane nespremenjena – ta odvzem deluje kot gumb ‘utišaj’, ki nam omogoča videti to, kar vidimo, v vsej neverjetni bedi brez lažne globine zvočnega dopolnila. Šele ko to storimo, ko realnost razkrijemo v vsej njeni bedi, se realnost odpre k dejanski spremembi.«

Žižkov »strah« pred koncem sveta je logičen – to je strah filozofa, da njegovih knjig kmalu ne bo imel več kdo brati.

Kaj, boste rekli – misel je revolucionarna? Mar revolucionarnosti ne pripisujemo dejanjem? Že, toda dejanja so po novem kontrarevolucionarna, ali bolje rečeno – same revolucije so kontrarevolucionarne. Spomnite se le slovitega »leninističnega« povolilnega puča, ki se je zgodil v Ameriki 6. januarja 2021 – »vstajniki« so napadli in zasedli Kapitol, toda s tem so hoteli le ohraniti prejšnje stanje, status quo ante, in rešiti režim Donalda Trumpa (Žižek celo sanjari o puču, s katerim bi ameriška vojaška hunta rešila »civilizirano državo«). Ne le da je bila njihova revolucija le afirmacija obstoječega stanja (afirmacija zatiranja, izkoriščanja, razlaščanja ipd.), ampak so jo izpeljali skrajni desničarji. A to še ni vse: »Kapitalizem je danes revolucionarnejši od tradicionalne levice,« pravi Žižek, ki svari, da po propadlem »socializmu s človeškim obrazom dobivamo fašizem s človeškim obrazom« (Giorgia Meloni, Marine Le Pen).

Živimo torej res v sprevrnjenem svetu: populistična desnica počne to, kar bi morala početi levica ( ja, krade ji šov), ki jo je povsem paralizirala kultura črtanja in politične korektnosti, izbiramo lahko le še »med parlamentarnimi volitvami, ki jih kontrolirajo skorumpirane elite, in vstajami, ki jih kontrolira populistična desnica«, politika se je depolitizirala (in to dobesedno: politika – politična razsežnost, politični antagonizem – je izginila iz politike, kar pomeni, da politiko najdemo povsod, razen v politiki, tako kot seks najdemo povsod, razen v seksu), edini legitimni vir konfliktov so kulturne – etnične, verske – napetosti, porast »iracionalnega« etničnega/verskega nasilja je le »posledica depolitizacije naše družbe«, opozicijo med levico in desnico, ki je bila glavna os političnega prostora, je najprej zamenjala »opozicija med velikimi tehnokratskimi strankami in populisti«, potem pa kar direktno tehnopopulizem, nova logika in oblika politike (Draghi, Macron, Merkel ipd.), vrhovna ironija pri vsem tem pa je, da bi nam »udobno vzdrževanje visokih moralnih standardov očitno zagotavljalo le življenje v zmernem avtoritarnem režimu«, ki bi ga lahko stalno zmerno kritizirali, tako da bi imeli stalno prav, »ne da bi kaj dosti tvegali«. Tu in tam bi nas zmerno kaznovali, a nič hudega – to bi le okrepilo našo junaško avreolo.

Ko je na oblasti avtokrat (komunisti, Janša), nam je vedno vse jasno. »Ko pa pride demokracija, postanemo dezorientirani – odločitve niso več tako jasne.« Svoboda nas vedno navdaja z negotovostjo, neodločnostjo in nelagodjem – nelagodje v svobodi je pravo nelagodje v kulturi, o katerem je govoril Freud.

Živeti in umreti v sprevrnjenem svetu

Če kaj, potem danes potrebujemo »politično vizijo, ki ne bo mobilizirala le vlade ekspertov, temveč tudi ljudstvo«. Dovolj je »politike brez politike«, ki se zgleduje pri »pivu brez alkohola«, (virtualnem seksu kot) »seksu brez seksa« in »kavi brez kofeina«. Potrebujemo »močno kavo«. Kavo s kritično ostjo. Kavo z robom. Kajti na drugi strani stoji kapitalizem (anarhokapitalizem, če hočete), sicer poln protislovij (denarja je toliko, da ga je premalo, bogati so tako bogati, da je revščino nemogoče odpraviti ipd.), a sposoben nevtraliziranja takšne količine kritike kot še nikoli. Celo Marx bi le strmel, pravi Žižek, ki ene izmed svojih zadnjih knjig ni brez razloga naslovil Živeti in umreti v sprevrnjenem svetu.

A njegov uvid, da bi »udobno vzdrževanje visokih moralnih standardov zagotavljalo le življenje v zmernem avtoritarnem režimu«, bi lahko veljal tudi za liberalce, ki se utapljajo v politični korektnosti in črtanju svojih, namesto da bi se spoprijemali s sprevrnjenim svetom in ga skušali z glave postaviti na noge. »Namesto da bi politično korektna liberalna ‘levica’ krepila čim širšo družbeno solidarnost, celo potencialne zaveznike podreja psevdomoralnim purističnim sprejemnim kriterijem ter povsod vidi seksizem in rasizem, s čimer si povsod ustvarja nove sovražnike.«

Ko je udarila pandemija, se je zgodilo tole: človeško življenje je dobilo prednost pred ekonomijo – kapitalizem so ustavili. Na Kitajskem še toliko bolj – tako rekoč totalno. Kar je bilo logično: kitajska partija – sicer »najboljša zaščitnica interesov kapitalizma« – še vedno kontrolira in regulira ekonomijo. A zakaj ne bi še mi regulirali ekonomije – in zakaj ne bi dajali človeškemu življenju prednosti pred ekonomijo, dobički in dividendami zblaznelega, skriziranega, bolnega kapitalizma, ki postaja čedalje bolj avtokratski in avtoritaren in »kitajski« in ki si bo življenje v tej svoji permanentni krizi očitno reševal prav z avtoritarnostjo (zato slovenski kapital tako ljubi Janšo)?

Ko je udarila pandemija, pa se je zgodilo še nekaj: izvedeli smo, koliko pravzaprav ne vemo, kar nam je »odprlo prostor za svobodo«. Ker vemo, da ne vemo, se nam odpira tudi »prostor za akcijo«. Vemo, da nam grozijo hude ekološke katastrofe, zato imamo le dve možnosti: »Ali jih vzamemo resno in nekaj ukrenemo, pri čemer tvegamo, da bo vse skupaj delovalo smešno, če se ekološke katastrofe ne bodo zgodile, ali pa ne naredimo ničesar in v primeru katastrofe vse izgubimo.« Najslabše bi bilo, če bi kaj ukrenili le napol – ekološke katastrofe se ne bodo zgodile le napol.

Toda: vse to, kar absolutno vemo, »nas zavezuje k nezaupanju v prihodnost in k iskanju znakov neizogibnega propada celo v najbolj obetavnih projektih vzpostavljanja boljše družbe«. Vsaka vizija »bolj harmonične prihodnje družbe« neizbežno porodi »nove nepričakovane nevarnosti«. Navsezadnje, kako bo boljša in harmoničnejša družba sobivala s podnebnimi spremembami, virusi in krizami? In kako bo živela z obveznostmi, ki so vedno v protislovju z obeti novega in boljšega? Ko ustvariš nov, boljši svet, se moraš naslednji dan spoprijeti z realnimi težavami, z ekonomijo, s svojimi obljubami. Takrat si želiš, pravi Žižek, da bi na volitvah »skoraj zmagal«, da bi torej za las izgubil. »Res srečen nisi takrat, ko dobiš, kar si želiš, ampak takrat, ko ti je to skoraj uspelo, a si za las zgrešil cilj. To je prava sreča.«

Kar velja tudi za demokracijo – ljudje si v resnici želijo »skoraj demokracijo«. Kot pravi Žižek: »Mislim, da si ljudje ne želijo demokracije v smislu, da bi odločali sami. Želijo si privida demokracije. Ljudje si želijo, da jim tisti, ki so na oblasti, predlagajo, kako naj volijo, in hkrati ohranjajo videz, da so volitve v resnici svobodne. Kadar so volitve resnično svobodne, jim pravimo kriza demokracije.«

Če se hočemo boriti za neko Stvar, recimo za boljši, lepši in harmoničnejši svet, ki nas motivira, navdihuje in angažira (ki nam vdihuje življenje), potem naj zanj velja to, kar velja za ljubezen – »ne smemo si ga postaviti za neposreden cilj, ampak mora ohraniti status stranskega proizvoda, nečesa, kar prejmemo kot nezasluženo milost«. Če nočemo biti razočarani. Če nočemo, da velika pričakovanja povozijo obveznosti. Če nočemo, da se ta nova svoboda sprevrne v teror. Če nočemo, da zgodovina zdrvi v prepad. Če nočemo zapasti »melanholični apatiji« (posledici kapitalizma, ki nas sili v nenehni angažma, noro hiperaktivni FOMO). Če nočemo nasesti utvari, da nas prava svoboda čaka v strogo kontroliranem in totalno zmanipuliranem socialnem okolju, ki so ga ustvarili Facebook, Instagram, Google, Amazon, Apple, TikTok in drugi neofevdalni monopolisti (ki nastopajo kot novo skupno dobro, kot varuhi svobode in demokracije!). Če svoje nesvobode nočemo še naprej izkušati kot svobodo (»Najnevarnejša nesvoboda je nesvoboda, ki jo izkušamo kot svobodo«). In če nočemo biti na milost in nemilost prepuščeni nepremagljivi globalni kapitalistični mašini, ki je v svoji apokaliptični fazi.

Kako se izviti iz godlje, v kateri smo, sicer ni jasno, toda tolaži nas lahko to, da je globalni kapitalizem še v hujši godlji.

Absolutno dobro

Karl Marx je Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta začel s famozno ugotovitvijo, da se vsa velika svetovnozgodovinska dejstva in osebe pojavljajo tako rekoč dvakrat, »prvič kot tragedija, drugič kot farsa«, potem pa je prav tako famozno nadaljeval: »Ljudje delajo svojo lastno zgodovino, toda ne delajo je, kakor bi se njim zljubilo, ne delajo je v okoliščinah, ki so si jih sami izbrali, temveč v okoliščinah, na kakršne so neposredno zadeli, kakršne so bile dane in ustvarjene s tradicijo. Tradicija vseh mrtvih pokolenj leži kakor mora na možganih živih ljudi.«

Žižek, čigar »pravi heroji« so Julian Assange, Edward Snowden in Chelsea Manning, pa pravi, da bi bilo treba te Marxove besede obrniti: »Okoliščine vnaprej določajo naša dejanja, nobene svobode ni v naših dejanjih, smo pa svobodni v tem, da lahko te okoliščine spremenimo, da izberemo okvir, ki določa naša dejanja.« Prihodnost lahko spremenimo – »če jo hočemo spremeniti, potem moramo najprej (ne ‘dojeti’, temveč) spremeniti preteklost, s tem da jo reinterpretiramo tako, da se odpre prihodnosti, drugačni od tiste, ki jo je zajemala prevladujoča vizija preteklosti«.

Kar pomeni, da ne smemo nasedati iluziji, da absolutno dobro čaka na nas, obenem pa moramo spoznati, da je ta iluzija nujna, saj nas poganja k nenehni aktivnosti, neprestanemu boju, stalnemu angažmaju, prek katerega se absolutno dobro izpolni. Tisto absolutno postane nujno šele, ko se izpolni – šele ko se izpolni, postane retroaktivno nujno.

Res je: to, kar je Žižek rekel v Frankfurtu, ni bilo nujno (lahko bi bil rekel tudi kaj drugega), toda ko je to izrekel, je postalo nujno. Nujno v radikalnem smislu: s to – povsem kontingentno, zasebno – izjavo je namreč spremenil okoliščine, perspektivo in sam okvir misli, ki je določil njegovo dejanje. In ga prelevil v nekaj absolutno dobrega. S svojim govorom je sprožil razpravo, ki je bila nujna, a je ni nihče hotel. In kdo ve, zaradi njegovih izjav so morda politiki, stebri Evropske unije, spregledali, tako da zdaj lažje kritizirajo izraelsko nasilje in pozivajo k priznanju Palestine in ustanovitvi dveh držav.

Pogled na palestinsko vprašanje je danes povsem drugačen kot 17. oktobra. Prav res – kot bi rekel Žižek: »Stvari niso to, kar so, ampak kar bodo, o njihovi resnici se odloča retroaktivno.« Njegov frankfurtski nastop iz prihodnosti izgleda fantastično.

Žižku se ni nič zgodilo – on se je zgodil svetu.

Treba bo skočiti

Dobe vojn zlepa ne bo konec, ravno nasprotno – še stopnjevala se bo, ker se čedalje bolj krepi nacionalna država, ta pa je zaradi svojega poveličevanja junaštva, patriotizma, oboroževanja, obsedenosti z varnostjo in žrtvovanja za domovino nagnjena k vojni. Mir bo vedno le premirje.

Toda Žižek, ki pravi, da človeštvo svojega obstoja ne dolguje Bogu, temveč »neizmerni destruktivnosti« (brez uničenja dinozavrov ne bi bilo človeškega življenja, nafta in premog sta preostanka nekega nepredstavljivega uničenja v preteklosti, pomislite, kaj se vsakodnevno dogaja na piščančjih in prašičjih farmah ipd.), nima nobenih iluzij: »Nismo le katastrofa za svoje okolje, ampak smo prišli iz te katastrofe in od nje tudi živimo. Komet, ki je zadel živali na Zemlji, smo mi, človeški duh. In vseh teh žrtev ne bo nikoli odrešilo kako nürnberško sodišče, ki bi nas obsodilo zaradi zločinov proti naravnemu življenju. Najtežje ni najti globljega smisla vsega tega trpljenja, ampak zares sprejeti njegovo nesmiselnost.«

Na vidiku so štirje jezdeci apokalipse, kuga (covid ipd.), vojna (rusko-ukrajinska, izraelsko-palestinska, tigrajska, kongovska ipd.), lakota (podnebne spremembe in vojne prekinjajo dobavne poti in povzročajo prehranske kolapse) in smrt (bomo res še veljali za »žive«, ko nas bodo priklopili na globalno digitalno omrežje?), toda peti jezdec – največja grožnja človeštvu – smo mi.

A covid in vojne so očitno premalo. Potrebni bodo »še močnejši šoki in krize«, pravi Žižek. Šele močnejši šoki in krize nas bodo prebudili. Vsi šoki in krize, ki so nas doslej prebujali, »so nas prebujali le zato, da bi lahko še naprej sanjali«. Takšna pa je tudi logika kulture črtanja, pravi Žižek: »V grozote rasizma in seksizma nas prebuja prav zato, da bi lahko nadaljevali spanje in ignorirali prave korenine in globino rasnih in seksualnih travm.« Privrženci kulture črtanja – politične korektnosti, wokenessa – si hočejo »pridobiti položaj moralne avtoritete, s katerega bi obvladovali druge, ne da bi pri tem spremenili družbene odnose dominacije.«

To, da bomo le nenehno bežali in se skrivali ali skušali minimizirati nevarnosti, ki jih prinašajo štirje jezdeci apokalipse, ne bo več zadostovalo. Treba bo napasti korenine te krize. Treba bo tvegati. »Kajti največje tveganje danes je, da ne ukrenemo ničesar in da zgodovini pustimo, da gre svojo pot.« Ko pa ji pustimo, da gre svojo pot, zdrvi v prepad. Zato nas od fašizma, tretje svetovne vojne, jedrske apokalipse in podnebnega kolapsa loči le korak.

Žižkov »strah« pred koncem sveta je logičen – to je strah filozofa, da njegovih knjig kmalu ne bo imel več kdo brati.

Žižek je kot Möbiusov trak – na njem si vedno hkrati spodaj in zgoraj, zunaj in znotraj. Na njem ne obstaja le en zunaj in en znotraj, kakor tudi na njem ne obstaja le en spodaj in en zgoraj. Ne da se normirati. Stalno se vrača v začetno točko, toda obrnjeno navzdol. Polje, po katerem se giblje, spreminja vzdolž poti in po obhodu, ob vrnitvi v začetno točko zavzame v njej nasprotno vrednost. Nikoli ne veš, kam gre, a vedno pride natanko tja. Vedno pride na pravi naslov. Ni sicer jasno, kje je to, a nekaj je gotovo – tam je bil.

V Reinerjevih Zadnjih dobrih možeh se na koncu na sodišču spopadeta poročnik Daniel Kaffee (Tom Cruise) in polkovnik Nathan R. Jessep (Jack Nicholson). Kaffee hoče odgovore in resnico, Jessep pa mu odvrne: »Vi ne prenesete resnice!« Takšni so bili ljudje, ki so v Frankfurtu žvižgali Žižku: niso prenesli resnice.

Polkovnik Jessep potem pove, da živimo v svetu, polnem zidov, in na koncu zagrmi: »Hočete me na tistem zidu! Potrebujete me na tistem zidu!« Tako kot mi Žižka potrebujemo na Möbiusovem traku.

* Vsi navedki so iz zadnjih Žižkovih knjig: Hegel in a Wired Brain (Bloomsbury Academic, London, New York, Oxford, New Delhi, Sydney, 2020), Živeti in umreti v sprevrnjenem svetu (Analecta, Ljubljana, 2021), Surplus-Enjoyment (Bloomsbury Academic, London, New York, Dublin, 2022), Mad World (OR Books, New York, London, 2023), To Late to Awaken (Allen Lane/Penguin, London, 2023), Freedom: A Disease Without Cure (Bloomsbury Academic, London, New York, Dublin, 2023).