Leto vzpona umetne inteligence

Težko je verjeti, da je od prihoda razvpitega pogovornega robota ChatGPT minilo šele dobro leto dni. Od konca lanskega novembra se tako rekoč vsak dan pojavljajo vesti o tektonskih premikih v razvoju umetne inteligence, zaradi katerih se je Silicijeva dolina (ponovno) spremenila v osrednje prizorišče zlate mrzlice 21. stoletja.

O tem jasno pričajo tudi vrtoglave naložbe in preusmeritev raziskovalnega fokusa vodilnih tehnoloških korporacij tipa Google in Microsoft, ki si želijo zagotoviti mesto v panogi jutrišnjega dne: Microsoft je na primer v podjetje OpenAI, ki je med drugim ustvarilo ChatGPT in slikarskega robota DALL-E, vložil že kar 13 milijard dolarjev.

Čeprav se zaradi nenadnega vzpona velikih jezikovnih modelov in slikarskih robotov zdi, da nas je umetna inteligenca zadela kot strela z jasnega, je ta tehnologija pravzaprav že prej prodrla v vse pore našega življenja. Sistemi umetne inteligence so prisotni na primer v medicini in vojskovanju, z nami pa so tudi pri popolnoma vsakdanjih opravilih: med drugim odločijo, kateri video bo na TikToku pritegnil našo pozornost, izračunajo okvirni čas dostave hrane in izrišejo optimalno pot, ko se za navigacijo obrnemo na program Google Maps.

A tisti segment razvoja umetne inteligence, ki je letos dvignil največ prahu in naj bi v (bližnji) prihodnosti popolnoma preoblikoval temelje delovanja sveta – pri čemer še ni jasno, ali bo to sprememba na bolje ali na slabše –, je generativna umetna inteligenca.

Slikarski roboti, kot sta Midjourney in DALL-E, ki iz besednih ukazov generirajo slike, so že danes zmožni ustvarjanja skorajda fotorealističnih podob, ki o svoji pristnosti prepričajo celo najbolj izurjene oči. Jezikovni modeli, kot je ChatGPT, že danes prepričljivo, navidezno smiselno in celovito odgovarjajo na naša vprašanja, pišejo knjige, scenarije, pesmi in celo (potencialno pogubne) gobarske priročnike, uspešno opravljajo izpite na fakultetah, pišejo šolske eseje, namesto nas odgovarjajo na elektronsko pošto in podobno.

Razvoja umetne inteligence ne spremljajo le etični pomisleki, temveč tudi črnogledi kriki, ki opozarjajo, da človeštvo nanjo še ni pripravljeno. Med drugim naj bi bili sistemi umetne inteligence nevarno orožje za širjenje dezinformacij, za izvajanje kibernetskih napadov in rušenje temeljev demokracije. Ključen pomislek se seveda vrti okoli vprašanja, ali bo umetna inteligenca pri nekaterih poklicih izpodrinila človeško roko: po nekaterih napovedih naj bi bilo ogroženih več kot 300 milijonov delovnih mest.

Vendar moramo tovrstne napovedi jemati z rezervo: pot od tega, da računalniški program ustvari fotoponaredek papeža, oblečenega v dizajnersko bundo, in namesto nas odpiše na šefov e-mail, do tega, da roboti zavladajo svetu, je še dolga. Pred apokaliptično nevarnostjo umetne inteligence nas najbolj svarijo ravno tisti tehnološki kapitalisti, ki jo razvijajo in tržijo. Obljuba pogube pomeni tudi obljubo neverjetne moči umetne inteligence. Strah je postal marketinško orodje.