Leto, ko smo na dnu oceana zaman iskali pustolovščin željne bogataše

V času, ko je norčevanje iz razkošnega življenja petičnežev postalo pravi popkulturni trend, se scenariji za tako imenovane eat the rich satire pišejo kar sami. Eden takšnih je nastal sredi junija, ko se je moštvo petih obsceno bogatih avanturistov odpravilo na globokomorsko ekskurzijo: turistično razgledovanje po zarjavelih ostankih Titanika s pomočjo amatersko zgrajene podmornice Titan. Odprava je bila usodna za vse na krovu.

V nesreči je ob štirih potnikih življenje izgubil tudi Stockton Rush, ustanovitelj podjetja OceanGate, ki je želelo biti nekakšna podmorska različica Muskovega vesoljskega programa SpaceX. Rush je tvegane odprave izvajal kljub dejstvu, da ga je stroka vztrajno opozarjala na površno inženirsko zasnovo podmornice, ki bi sčasoma neizogibno vodila v implozijo tega eksperimentalnega plovila.

Podmorsko tragedijo je spremljal glasen medijski pomp. Zaradi omejene količine kisika v razvpitem klavstrofobičnem plovilu smo lahko namreč umiranje upanja spremljali tako rekoč v živo, vendar je bil celoten medijski in iskalni angažma popolnoma zaman, saj je silen pritisk podmornico Titan kot pločevinko zmečkal že kmalu po tem, ko je odrinila.

V dneh, ko je v grškem morju utonilo skoraj 700 sirskih, pakistanskih in egipčanskih beguncev, ki so v Evropo bežali zaradi nečloveških življenjskih razmer doma, se je svet osredotočal na nemogočo iskalno akcijo peščice izgubljenih pustolovskih milijarderjev, ki so se na tvegano pot odpravili prostovoljno in zanjo odšteli vrtoglavo vsoto – 250 tisoč ameriških dolarjev na glavo