Milanka Fabjančič / Animatorka in ilustratorka, ki je z novim animiranim filmom napisala odo sestrstvu in prijateljstvu

Konec novembra smo si na festivalu Animateka lahko ogledali njen animirani film Hobotnica banana mišmaš, srčno in duhovito zgodbo o prijateljstvu skozi preplet življenjskih poti Mile in Mare, duš dvojčic, ki bi ju zlahka zamenjali za sestri. Režiserka, scenaristka in animatorka filma Milanka Fabjančič (1981) je namreč navdih črpala iz bližine in topline odnosov s svojo sestro in najtesnejšimi prijateljicami. Sestrstvo in prijateljstvo sta zanjo nerazdružljiva pojma, pomembna temelja življenja.

Po Liliani (2019), ki je na Festivalu slovenskega filma prejela vesno za najboljši animirani film, je to njen drugi profesionalni animirani kratki film. V zakulisje njegovega nastanka smo lahko pokukali na nedavni razstavi v ljubljanski galeriji Kresija, kjer so bile na ogled risbe, ilustracije in predloge, ki odstirajo bogat notranji svet plodovite ustvarjalke.

Že zgodaj je spoznala, da svet dojema drugače, z očmi je nenehno požirala svojo okolico in čutila potrebo, da jo prenese na papir. »Ko gledam tebe, te že vidim narisano,« mi reče. Njene upodobitve pogosto odražajo ljubeč odnos do ljudi, v njih izpostavlja in stopnjuje pozitivne lastnosti. »Tudi negativne in težke stvari vedno poskušam slikati skozi drobne trenutke veselja, humorja in svetlobe. Gre za moj način gledanja na svet in spoprijemanje z njim,« pravi. »Imam tudi nihilistične trenutke, vendar niso v večini. Mislim, da je humor zdravilo za vse, je najmočnejše lepilo med ljudmi. Name naredijo najmočnejši vtis ljudje, ki me nasmejijo.«

A humor se ji zdi zahteven – ker je ponavadi lahkoten, je pogosto obravnavan kot neresen ali neodrasel. »Kdor se ukvarja s komedijo, ve, kako zahtevno je to. Ljudje imamo prej sinhron občutek, kaj je drama, pri humorju pa po navadi velja, da kolikor je ljudi, toliko je okusov.« Sama sebi je obljubila, da se nikoli ne bo poskušala predalčkati v določen žanr, da bo vedno ustvarjala v izrazu, ki ji je tisti hip najbližji. Pomembno ji je le, da je izdelek dovolj kompleksen. Pri svojih in tudi pri tistih, ki jih konzumira kot gledalka, ji je všeč, če je vsebina nekoliko kriptična, enigmatična, nedobesedna. In da se gledalca jemlje kot inteligentno bitje.

Risanje ji pomeni najbolj naraven način razmišljanja in procesiranja sveta. »Risarski trans je takšno sproščujoče fizično stanje, pomirja me sam proces dela, hkrati pa iz sebe dam ven nekaj, kar premlevam. Nekakšna transkripcija mojega pogleda na svet v formi, ki sem jo izbrala. Ali pa je ona izbrala mene.« Ta notranji vzgib je dobil dodaten poriv, ko je dojela, da tudi njena dela lahko najdejo svoje občinstvo, da od tega lahko celo živi in ustvarjanje dojema kot službo.

Najprej je s svojo domišljijo navduševala sošolke in sošolce. In že zgodaj se ji je izkristalizirala ideja o tem, da bo risala. Naraven korak naprej je bil študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v njeni rodni Ljubljani. A nikoli se ni zares čutila kot klasična slikarka, pred platnom s čopičem v rokah se ni mogla udomačiti. Potem pa je pri enem od predmetov za nalogo ustvarila eksperimentalni film. Ker ni imela videokamere, se je poigrala z digitalnim fotoaparatom in si dala duška z animiranjem statičnih predmetov in kolažiranjem.

In tako je njena ljubezen do animiranega filma prerasla vse, saj je »seštevek vseh mojih strasti – risarstva, pripovedništva, snovanja mikrokozmosa, ki je čisto moj domišljijski svet. Iz nič si lahko zamislim karkoli in temu dam formo, karakter, gibanje. To oživljanje stvari je resnično čarobno.« A produkcija animiranega filma je trdo delo, »ki zahteva mene celo, pogosto tudi sedem dni na teden, sploh v zadnjem letu in tik pred finišem.« Pri tem je neizmerno hvaležna produkcijski hiši ZVVIKS, ki je podprla oba njena animirana filma, ter njenemu direktorju Kolji Saksidi, čigar podpora je bila ključna prelomnica na njeni ustvarjalni poti. »Neprecenljiv občutek je, ko te nekdo označi za relevantno avtorico. In s teboj zida skupni cilj, da bi tvoja avtorska zgodba zasijala v polni moči. To je največ, kar si lahko želiš od ekipe.«

Z glasbeno novinarko Marion Foucart ta hip soustvarja drugo sezono francoske animirane serije Pastish, ki demistificira plagiat v glasbi ter je bila nedavno nagrajena na festivalu spletnih filmov in serij v francoskem Marseillu. A že jo čakajo tudi nove zamisli. »Pogosto se veselim zaključka projekta, ker se želim čim prej lotiti novega, ga že vidim in čutim. Ideje se že postavljajo v vrsto v čakalnici. Nekoliko so še amorfnih oblik, ampak že mahajo z listki in čakajo, da se odpre portal do kristalizacije.«

* Dolgoletnemu fotografu rubrike Portret Urošu Abramu se zahvaljujemo za izjemno delo in kar 541 ustvarjenih portretov. V letu 2024 rubriko odpiramo za sodelovanje z več fotografinjami in fotografi. Sara Rman (1992) bo z nami do 2. februarja.