TV komentar / Pričevalci in Spomini

Dejstvo, da oddaji Pričevalci in Spomini ostajata del programa TV Slovenija, je zaušnica vsem, ki so se borili za pravo javno televizijo

Treba se je spomniti, kako sta sploh nastali oddaji Pričevalci in Spomini – oddaji namreč še zdaleč nista enaki in izhodiščna namena avtorjev Jožeta Možine in Janeza Lombergarja ne bi mogla biti bolj različna. Oddaja Pričevalci je namreč čista politična in ideološka propaganda, je del lažiranja zgodovine, ki jo Jože Možina počne iz političnih razlogov. Gre celo pogosto ne samo za opravičevanje, ampak promocijo sodelovanja z nacizmom, za relativizacijo druge svetovne vojne, morije, za relativizacijo iztrebljanja Slovencev s strani nacizma – vse to zaradi ideoloških potreb Možinovega političnega vzornika Janeza Janše. A najhujša pri oddaji je zloraba ostarelih pričevalcev in njihovih otrok, ljudi, ki jih je vojna iz različnih razlogov zaznamovala, nemalokrat postavila na napačno stran. A teh ljudi, pričevalcev, ne gre obsojati. Grozljivo je, da so bile s to oddajo še enkrat zlorabljene njihove pretekle stiske, odločitve, odločitve njihovih prednikov, podložene z dejanskimi in zlaganimi krivicami ter politično in versko propagando, pri čemer pa se njim samim dozdeva, da so končno lahko povedali svojo zgodbo. Ti ljudje dejansko živijo v bolečini. Kako je lahko neki človek tako brez srca, da te ljudi spet zlorablja, je edino relevantno vprašanje pri tej oddaji.

Spomine je nekdanji direktor TV Slovenija Janez Lombergar zasnoval kot nekakšen odgovor, uravnoteženje Pričevalcev. A zasnova je, naj se avtorju zdi še tako drugačna, enaka kot pri oddaji Pričevalci. Spet imamo ljudi, ki brez podvprašanj in zgodovinskega ogledala opisujejo svoje videnje dogodkov, pri čemer bi si tudi spominjevalci zaslužili kakšno vprašanje – socializem in povojno obdobje Jugoslavije in Slovenije zahtevata trdo in resno obdelavo. Ampak v imenu uravnoteževanja so dejstva prav tako pogosto postavljena na stran – predvsem pa jim že obstoj Pričevalcev jemlje verodostojnost.

Obe oddaji sta tako od zunaj le do skrajnosti pripeljana Janševa oziroma Grimsova ideja uravnoteževanja – in na koncu so tudi Spomini del tega nenovinarstva, nedokumentaristike in nezgodovine.

Zato smo pričakovali, da bo ena prvih stvari, ki jo bo zmogla narediti nova ekipa na TV Slovenija – ukinitev obeh oddaj. In da bodo to naredili na veliko. Da bodo povedali, da to ni bilo novinarstvo, da to ni bila televizija – ampak da je bilo to nekaj, kar je nastalo znotraj tega zmaličenega javnega zavoda, da je bil to le vrh tega, kam je vse skupaj pripeljala politika javni zavod.

To bi bilo gosposko. To bi bilo zrelo. Povedati gledalcem, kaj vse je narobe z uravnoteževanjem, kako zavoženo in noro je vse skupaj – in to prav na primeru teh dveh oddaj. Ljudje bi razumeli.

Niso tega naredili. Obe so ohranili. Zakaj? Stvari so verjetno zgolj banalne. Zdi se, da gre le za preračunljivost. Da se je tudi nova ekipa odločila, da bo pustila nekatere ljudi in oddaje pri miru. Da jim bo pustila, da delajo tisto, kar so že doslej. Ker je treba misliti na to, da se vse skupaj lahko spet obrne.