Govoreča bitja

Sedmega februarja 1983 je delavec mariborskega komunalnega podjetja Snaga Salim Zeherović ustrezni službi svojega podjetja oddal kratek in kljub jezikovni okornosti sporočilno jasen dopis: »S tole prošnjo želim da se vključim v Zvezo komunistov Jugoslavije. Kot mladinec 1975 ljeta učesvoval sem v pohodu stazama majevičkih partizana. v moji krajevni skupnosti sem vedno bil na strani delovne akcije. Na akciji Nić nas ne sme presenetiti 1980 lj v spodnji kungoti sem odneso tretje mesto i stim nagrajen s knjigo pohorski Bataljon polek kere sem dobil priznanje za aktivno učestovanje. Za sprejem se v naprej zahvaljujem.«

Natanko 40 let pred tem so se januarja 1943 v težkem snegu proti Oplotnici strmo spuščali vozovi z 69 iznakaženimi in okrvavljenimi trupli. Zanje je bilo že vsega konec, za edinega preživelega borca Pohorskega bataljona, ki je hudo ranjen nemočno slonel na zvrhanem kupu mrtvecev, pa se je nekajmesečno osamljeno trpljenje do ustrelitve šele začenjalo. Bržkone je tedaj tudi 28-letnemu ključavničarju Francu Kunaverju - Sulcu kot številnim zaprtim sodobnikom postala smrt edina zanesljiva opora, odrešiteljica od peklenskih muk popolnega razčlovečenja.

Evropske generacije po prvi svetovni vojni je do temeljev pretreslo boleče porajanje nove industrijske dobe in s tem preoblikovanje svetovne ureditve na čelu z razpadom starodavnega ruskega carstva (1917) in nato avstro-ogrskega imperija (1918).

Mladina je v nestabilnih družbenih razmerah, ki so jih povzročili razpadi držav in težavno vznikanje novih, ponavljajoče se krize demokratičnih ureditev (evropske diktature) ter slednjič svetovna gospodarska kriza (1929), množično našla miselna zatočišča in ključna identitetna oprijemališča v močnih, nazorsko nasprotujočih si političnih ideologijah komunizma in nacizma oziroma fašizma, ki so v okoliščinah razpadanja starih vrednot zbujale občutek trdnjave. Ni bilo torej naključje, da so bili dve desetletji kasneje na začetku druge vojne glavni organizatorji in najbolj brezkompromisni udeleženci jugoslovanskega in slovenskega odpora proti nacifašističnim okupatorjem ravno mladi partijci, ki so v dveh desetletjih do vojne dodobra ponotranjili veščino ilegalnega političnega boja in skrajnih življenjskih razmer (odrekanje zasebnosti, pretepanje v zaporih ipd.). Prekarni mladini, ki je sestavljala udarno jedro narodnoosvobodilnega gibanja, so zanesljiv most iz podirajočega se sveta v nastajajočo družbeno realnost trdno držali posamezni premočrtno egalitarno usmerjeni predstavniki generacij, rojenih v zadnjih desetletjih 19. stoletja. Med njimi je bil mali pohorski kmet Alfonz Šarh.

Januarja 1943 so se v težkem snegu proti Oplotnici strmo spuščali vozovi z 69 iznakaženimi in okrvavljenimi trupli.

Evropskim sodobnikom v tridesetih letih 20. stoletja množično zapiranje v zapore in taborišča zaradi ideoloških razlogov potemtakem ni bilo neznanka. V taborišča so odhajali legalni in ilegalni komunisti pa odkriti in prikriti nacisti, katerih zaostrene politične diskurze je širom po Evropi rojeval čas velikih družbenih neravnovesij, pri krotenju katerih so pobudo vse odločneje prevzemale politične artikulacije sorazmerno nove, hitro rastoče družbene skupine – proletariata. Politično zatočišče so evropski industrijski (v Kraljevini Jugoslaviji pa pretežno kmečki) delavci našli ali v nacizmu (na Štajerskem hitlerizem), ki si je prizadeval za umiritev iztirjenega sveta v duhu nemške rasne nadvlade in z eliminacijo vseh robnih družbenih skupin, ali v komunizmu, ki se je razpletanju enormnih socialnih anomalij posvečal s politično artikulacijo enakosti – ta je med drugim terjala zlom patriarhata in žensko družbeno emancipacijo v nasprotju z nacistično ideologijo, ki je ženskemu spolu namenila piedestal Matere. Močna družbena in politična nasprotja, dokončno zaostrena s svetovno gospodarsko krizo, ki je dodatno razslojila družbe in zanesljivo napovedovala totalno družbeno eksplozijo, so ljudem vlivala občutje strahovite nemoči.

Shlomo Venezia je bil poslan v nemško koncentracijsko taborišče Auschwitz iz grškega Soluna: »Nič drugega nam ni preostalo, kot da se privadimo. Ko sem pomislil na vsa trupla, ki so se jih dotaknile moje roke, se prve dni sploh nisem mogel dotakniti kruha. A kaj naj bi storil? Treba je bilo jesti … Po tednu ali dveh smo se končno privadili. Privadili smo se vsemu. Kot sem se moral privaditi smradu, ob katerem se mi je obračal želodec. Po določenem času nismo zaznavali ničesar več. Ker nismo več o ničemer razmišljali, smo postali del kolesja, ne da bi se tega sploh zavedali. Prvih deset ali dvajset dni sem bil ves čas pod vtisom tega grozljivega zločina, nato pa sem o tem preprosto nehal razmišljati. Prvo noč nisem zatisnil očesa. Razmišljal sem o grozljivi situaciji, v kateri sem se znašel, o tem, kako sem si to sploh lahko dovolil.«

Za mlado nizozemsko Judinjo Etty Hillesum je bilo še težje. V letih 1941–1943 je v dnevnik zapisovala živahen tok misli, ki ni zmogel in znal sovražiti, pač pa je skušal razumeti ljudi, ki so njej in njeni skupnosti odrekali obstoj. Sredi maja 1942, le nekaj mesecev, preden se je na Pohorju oblikoval bataljon, ki je terjal jasno mesto potrditve svojega človeškega bistva, je dekle iskalo rešitev pred neznosnostjo zunanjega sveta v svoji notranjosti: »Zunanja ogroženost narašča, nasilje se stopnjuje iz dneva v dan. Obdajam se z molitvami kot s temnim zaščitnim obzidjem. Umikam se v molitev kakor v samostansko celico, potem pa spet stopim iz nje v zunanji svet, bolj zbrana, močnejša, prisebnejša.« Čeprav je zanjo ostalo življenje polno smisla, je misel na skorajšnjo deportacijo julija 1942 sprejela mirno: »Mnogi mi očitajo ravnodušnost in pasivnost – pravijo, da sem se preveč zlahka vdala v usodo. Takole pravijo: vsakdo, ki ima možnost, da se izmuzne tlačiteljem iz krempljev, se mora poskušati rešiti in je k temu celo obvezan! Tudi jaz naj bi bila dolžna poskrbeti zase. To je trajen problem. Trenutno vsakdo razmišlja predvsem o tem, kako bi rešil lastno kožo – toda kljub temu morajo mnogi, res preštevilni, na pot v izgnanstvo. Najbolj noro pri vsem tem pa je, da se sploh ne počutim, kot da bi me držali v krempljih. /…/ Toda nad nas se je zgrnilo nekaj, kar je preveč uničevalno in demonsko, da bi se lahko na to odzvali z osebno zamero in zagrenjenostjo. Podobne reakcije se mi zdijo glede na usodnost dogajanja nekako otročje, neprimerne. Ljudje se pogosto razburjajo, ko jim skušam dopovedati, da ni stvar v tem, koga bodo deportirali. Dejstvo ostaja, da mora v pregnanstvo tisoče ljudi. Sploh ne drži, da bi rada z vdanim nasmeškom na obrazu stekla naravnost v naročje pogube – še zdaleč ne. Gre le za občutek nečesa neodvrnljivega in za pripravljenost sprejeti tisto, čemur se ni mogoče izogniti.« Na začetku oktobra 1942, ko je Pohorje že skrivalo udarno moč človeške solidarnosti, je v judovskem dekletu iz Amsterdama vstajala drugačne vrste kljubovalnost: »Hočem živeti v vseh taboriščih Evrope, hoditi po njenih preštevilnih frontah – sploh mi ne gre za lastno ’varnost’. Želim si biti zraven. Vsepovsod bi lahko zaznavala drobna znamenja povezanosti med tako imenovanimi sovražniki. Doumeti hočem, kaj se dogaja!« Novembra 1943 je Etty Hillesum umrla v nemškem koncentracijskem taborišču Auschwitz. Stara je bila 29 let.

Za edinega preživelega borca Pohorskega bataljona, ki je hudo ranjen nemočno slonel na zvrhanem kupu mrtvecev, se je nekajmesečno osamljeno trpljenje do ustrelitve šele začenjalo.

Lepljivo občutje težke pasivnosti, ki ga je povzročalo dejstvo, da se pri načrtovanju lastnega vdiha in izdiha ni bilo mogoče opreti na nič dotlej znanega, se je polaščalo tudi Hélène Berr. Na začetku avgusta 1942 je Parižanka judovskega rodu trepetaje čakala deportacijo: »Ljudje ne bodo razumeli, zakaj smo ostali. Nimamo pravice, da si ne bi želeli pobegniti. Toda mar se neizogibni usodi da izogniti le s pobegom?« Silvestrovo 1943 je pričakala kot popolna ujetnica krvavega časa: »Kako hitro izgineta morala in spoštovanje človeštva, ko se prečka določena meja! V enem zamahu smo spet na stopnji živali. Nacisti so že dolgo na tej stopnji. Igrajo se z revolverji, s smrtjo, kot bi se igrali z bombažnim robcem. Oni so tisti, ki so na čelu tega grozljivega kolesja, ki se zdaj vrti s povečano hitrostjo. /…/ morda zato tudi tako trpim, ker ne razumem več. Trpim, ko gledam zlobnost ljudi. Trpim, ko vidim, kako se nad človeštvo zgrinja zlo.« Hélène Berr je umrla tik pred koncem vojne v nemškem koncentracijskem taborišču Bergen-Belsen, stara 24 let.

***

V času, ko na evropskih tleh ni bilo prostorčka, ki bi nepovezanim posameznikom brez široke podporne mreže omogočil umik, kaj šele izstop iz zobovja morilske sle, je bil v osrčju slovenske Štajerske, ki je v nacističnem imaginariju historično sodila v tretji rajh, septembra 1942 na Pohorju ustanovljen partizanski bataljon. Točka kristalizacije za celotno regijo je postal v naslednjih štirih mesecih do 8. januarja 1943, ko je 1600 nemških vojakov ob pomoči oboroženih enot Štajerske domovinske zveze, t. i. Wermanshafta, ki so ga večinoma sestavljali iz štajerskega prebivalstva rekrutirani vermani, uničilo formacijo 69 borcev in bork.

Leta 1942 je bilo v Mariboru in Celju skupno ustreljenih skoraj 900 talcev. Ukrep pobijanja pripadnikov odporniškega gibanja je tedaj dosegel tudi sorodnike partizanov ali talcev, ki so bili aretirani ne glede na starost. Na začetku avgusta so tako Nemci v prehodnem taborišču v prostorih celjske osnovne šole zbrali več kot tisoč ljudi, med katerimi so starejše od 55 let poslali v delovna taborišča na Bavarskem, mlajše od 18 let pa v tamkajšnja mladinska taborišča oziroma organizaciji Lebensborn za posvojitev v nemških družinah. Odrasle je čakala mučna pot v koncentracijska taborišča, največ v Auschwitz. Glede na opisani teror tako ne preseneča nekoliko sprijaznjen ton poročila, ki ga je leta 1942 poslal član Politbiroja Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije Edvard Kardelj generalnemu sekretarju Josipu Brozu: »No, v organizacijskem pogledu stoji tam [na Štajerskem, op. p.] Osvobodilna fronta [OF] mnogo slabše; po tej liniji je bilo tudi precej proval, izdajstev in provokacij, tako da je tam OF za akcijo mnogo manj sposobna. To je tudi povsem razumljivo, ker je tudi s Partijo tam precej slabo. Gestapu je uspelo prizadejati zelo težke udarce vodilnemu kadru.«

Pohorski bataljon, ki je po zadnjem seznamu s konca decembra 1942 štel nekaj manj kot sto pripadnikov iz Šaleške in Savinjske doline ter Zasavja in Ruš, je bil vzpostavljen v razmerah, ko je bilo v Mariboru v neposredni oboroževalni industriji nemškega okupatorja zaposlenih več kot 5000 ljudi, z OF kot hrbtenico odporniškega gibanja pa je sodelovalo le nekaj sto Mariborčanov. Politični komisar bataljona Jože Menih - Rajko (1922–1943), član partijske mladinske organizacije SKOJ ter predvojni dijak celjske, mariborske in bežigrajske gimnazije, je bil med tistimi borci bataljona, ki so se poleti 1942 med pohodom II. grupe odredov prebili iz Dolenjske prek Gorenjske na Štajersko.

Tedaj sta prišla na Pohorje tudi predvojni tekstilni delavec v Kranju in komunist Rudolf Mede - Groga (1909–1943), ki je postal komandant bataljona, in soproga Pavla Mede - Katarina (1919–1943), poveljnica ženskega voda 14 bork bataljona. Ko sta se zakonca junija 1941 pridružila oboroženemu odporu, ju je doma čakala petletna hči Fenja. Oba, Rajko in Katarina, pa tudi bataljonski zdravnik Dušan Mravljak - Mrož (1914–1943), ki zaradi izrednega nacističnega nadzora v okoliščinah, ko je bilo Pohorje razglašeno za zaprto območje, ni mogel niti sanjati o ustanovitvi partizanske bolnišnice, temveč je ranjene partizane skrival v osamljenih votlinah, so bili po vojni razglašeni za narodne heroje.

Leta 1942 je bilo v Mariboru in Celju skupno ustreljenih skoraj 900 talcev. Ukrep pobijanja članov odporniškega gibanja je tedaj dosegel tudi sorodnike partizanov ali talcev; aretirani so bili ne glede na starost.

Četrti nosilec uglednega naslova, ki je bil v drugi polovici 20. stoletja kohezivno tkivo nove socialistične skupnosti, je po vojni postal Alfonz Šarh (1893–1943).

Karizmatični moški je med pohorskimi partizani veljal za starega tudi zato, ker je bil znatno starejši od večine zelo mladih borcev bataljona, med katerimi so bili tudi trije njegovi mladoletni sinovi. Bradatemu ruškemu kmetu, ki so ga osebnostno formirala huda mednacionalna trenja ob izteku avstro-ogrske monarhije, se je v zakonu z Elizabeto rodilo deset otrok, od katerih je eden umrl, ko je bil še dojenček. Zaradi svoje politične preteklosti (dezerter v prvi svetovni vojni, član ruškega Sokola, kandidat nacionalistične liste Zbor Dimitrija Ljotića v drugi polovici tridesetih let) se je že poleti 1941 umaknil v ilegalo, na začetku avgusta 1942 pa se je med aretacijo družine pravočasno skril in se še istega dne priključil partizanom Ruške čete.

Za Elizabeto Šarh in njenih osem otrok (najmlajša hči je bila usodnega dne pri sorodnikih), ki so podobno kot milijoni drugih vdano sprejeli zaukazano pot v neznano, je bila prva postaja Celje, od koder je po nekaj dneh v transportu z več kot 300 ženskami in več kot sto moškimi potovala v Auschwitz. Ko je tam po treh mesecih njeno življenje ugasnilo, ni vedela, kaj se je zgodilo s hčerami in sinovi. Vseh osem je potovalo najprej v taborišče Frohnleiten pri Gradcu, od koder so trije najstarejši sinovi Lojzek (1926–1943), Pepček (1928–1943) in Vanček (1929–1943) pobegnili in se pridružili očetu v Ruški četi, ki je na začetku novembra postala del Pohorskega bataljona. Preostalih pet Šarhovih otrok je v taborišču Kastl, kamor so bili preseljeni, dobilo uradno obvestilo o smrti matere, ki je v koncentracijskem taborišču dopolnila 42 let.

Jesen 1942 je bila na Štajerskem sončna, topla in prijazna. Varljivo dehteča. V Auschwitz je bila tedaj deportirana tudi mariborska sodelavka Osvobodilne fronte, 28-letna Jožica Veble, ki je po vojni v spominih opisala osebni izgon in arheologijo uničevanja svoje skupnosti. Oktobra so jo v Gradcu, kjer se je zadrževala po navodilih OF, aretirali trije do zob oboroženi gestapovci: »Avto se je ustavil pred vrati, na katerih se je svetlikal napis Geheime Staatspolizei. Eden izmed gestapovcev me je vprašal: ’Ali veste, kje ste?’ ’Ne,’ sem mu jezno odgovorila. ’Boste že kmalu zvedeli,’ mi je škodoželjno zabrusil nazaj. Odpeljali so me proti ječam. Pred njimi sta sedela dva debela paznika. Po obrazu sodeč sta morala biti dobrodušna Gradčana; smejala sta se mi in se ves čas pomenkovala. Hitro sem pogledala v torbico, raztrgala, kar se mi je zdelo nevarno, in vse skupaj zagnala v peč. Eden izmed stražnikov je le dejal: ’Deklina, to bi morala že prej narediti.’ A sta se oba še kar naprej smejala.«

Pohorski bataljon je od druge polovice decembra 1942 prezimoval na Osankarici. To je od začetka januarja 1943 vedela tudi nacistična obveščevalna služba. Ko je bilo 6. januarja izdano povelje za uničenje »banditskega gnezda«, v taborišču pri Osankarici ni bilo vseh članov bataljona, saj so redno odhajali v patrulje, na teren ipd. Sedemdeset partizanskih bork in borcev, ki jih je obkolila ogromna nasprotna vojska, je v debelih dveh urah postavljanja po robu, ki se je začelo nekaj minut pred poldnevom, končalo pa s smrtno tišino, rjovelo gesla o nedotakljivosti človeškega v človeku in tulilo zahteve o pokoritvi človeškega zla. Vedeli so, da so vsi do zadnjega udeleženi v boju do zadnjega naboja, ki so ga hranili zase, a je kljub temu še dolgo potem nad Pohorjem bobnel prizor, v katerem je lepa Rušanka Minka Namestnik - Sonja z zadnjo bombo pokončala sebe in bližajoče se napadalce. Mrtvi borci so obležali v krvavem snegu kot lovske trofeje. Trupla tistih, ki v grozljivem in kolosalnem prebujenju človeškega demona niso zahtevali ničesar drugega kot pravico živeti in končati življenje kot ljudje, so skrbno preiskovali nosovi in prsti krvnikov. Spačena obličja borcev in bork so ostala do danes zamrznjena na fotografijah, ki so v naslednjih dneh nastopile na sprevrženi razstavi po mariborskih ulicah. Bil je trenutek, ko je bolna perverzija vstopila v javni prostor, trenutek za zgodovino …

***

Genialni premišljevalec preteklosti Miljenko Jergović, ki bi v svoji bradati podobi zlahka bil inkarnacija Pohorca Šarha, pravi, da trpljenje obstaja samo, če je pred njim obstajal čas brez trpljenja. Takega časa večina partizanskih borcev v zaplenjenih vermanšaftovskih uniformah in s triglavkami na glavi vse do priključitve bataljonu na Pohorju ni poznala, saj je bilo njihovo življenje kmečkega in tovarniškega proletariata v času prve Jugoslavije vredno le toliko, kolikor težaškega dela so lahko opravili. Veličastni trenutek vzpostavitve avtonomnih in v temelju političnih bitij so ustvarili šele v pohorski enoti, in to sredi ultimativnega izbruha ne-mira, ko so se organizirano postavili po robu tistim, ki so jim odrekali pravico, da bi bili šteti za ljudi. Partizani so v očeh nacistov obstajali samo kot komunistična sodrga, tolpa, ničvredni banditi, s katerimi se ni bilo mogoče pogovarjati. Ko je štab Štirinajste divizije, ki je na začetku leta 1944 prispela na Štajersko, vodji Štajerske domovinske zveze Franzu Steindlu poslal pismo s predlogom o zamenjavi ujetnikov, je ta odgovoril: »Z vami se ne pogajam o ujetnikih, ker niste redna armada. Če takoj ne izpustite nemških ujetnikov, bom dal zažgati vasi Golovabuka, Dovže in Mislinjo ter pobiti 50 talcev, ki jih imam zaprte.«

V vrtincu podivjanega nasilja in neizbežnosti vojnega maščevanja tistih, ki so se leta 1941 skupaj z nemško vojsko režečih se zob vrnili v nekdanjo Spodnjo Štajersko, potem ko so se leta 1918 s priključitvijo Maribora jugoslovanski državi ranjenih misli in src izselili v avstrijska mesta in vasi, je bil obstoj bataljona v osrčju starodavnega Pohorja silovita prekinitev v času. S tem ko so pohorski partizani in partizanke radikalno zavrnili vsiljeno trpljenje in so drug drugemu glasno ali pač tiho govorili kot čuteča, misleča in edinole v povezanosti možna bitja, so veličastno ubranili humanistično bistvo skupnosti, ki so ji pripadali. Pritrditi velja tistim, ki menijo, da več od takega popolnega protislovja ni mogoče ustvariti v enem samem človeškem življenju. In res, čez zbite ostanke razkrojenih teles pohorskih partizanov, ki so ležali v skupnem neoznačenem grobu na robu graškega pokopališča, je že zdavnaj poganjal plevel, ko je bila Štajerska leto pred koncem vojne preplavljena z odporniško mislijo in delovanjem.

Prekarni mladini, ki je sestavljala udarno jedro narodnoosvobodilnega gibanja, so zanesljiv most iz podirajočega se sveta v nastajajočo družbeno realnost trdno držali posamezni premočrtno egalitarno usmerjeni predstavniki generacij, rojenih v zadnjih desetletjih 19. stoletja.

Štiri desetletja kasneje je bil na začetku osemdesetih let 20. stoletja bosanski priseljenec in smetarski delavec v industrijskem Mariboru, ki je prosil za sprejetje v stranko komunistov, še zmeraj govoreče bitje, inherenten del egalitarne socialistične skupnosti, ki se je počasi sesedala sama vase. Njene idejne stebre je še naprej trdno podpiral spomin na znamenito pohorsko partizansko formacijo. Lahko trdimo enako za smetarje, snažilke, gradbene delavce in z vsakim dnem obsežnejši prekariat tudi 30 let po državni osamosvojitvi? So strte podobe, ki prihajajo po dobrodelne pakete hrane in oblačil, govoreča bitja, jih vidimo, jih slišimo, jih razumemo? Mar ne umirajo najnižji sloji slovenskega prebivalstva enako zanikrno, osamljeno in brez zdravniške pomoči kot njihovi in naši predvojni predniki, medtem ko si privilegirani sloji zdravstveno oskrbo v razumnem roku zagotavljamo z odštevanjem tisočakov zdravnikom zasebnikom? Ali ni spet tako, da samo denar omogoča socialno mobilnost, tisti na dnu pa imajo pičle možnosti osebnega in družbenega dviga? Ali ni politični razred natanko tako kot v desetletjih pred drugo svetovno vojno neznosno aroganten in odcepljen od realnosti, ko brezsramno zre v onemele ljudi, in to celo oziroma še posebej tedaj, ko želi ugajati? Si res ponovno oholo domišljamo, da bomo siromaštvo večjega dela skupnosti blažili z dobrodelnostjo? Bomo naraščajoče sovraštvo do tistih delov prebivalstva, ki živi v blaginji, zdravili z moralizatorskim korigiranjem »sovražnega govora«? Družba v znosnem ravnovesju ni tista, v kateri »se imajo vsi radi, res, res radi«, kakor nas cinično prepričujejo najvidnejši promotorji življenjskih slogov znotraj potrošniškega diskurza, temveč tista, v kateri je sleherni njen član govoreče bitje par excellence. 

* Besedilo je bilo prvič objavljeno v gledališkem listu, ki je pospremil uprizoritev predstave Pohorski bataljon v režiji Jerneja Lorencija ter koprodukciji Mestnega gledališča ljubljanskega in Mestnega gledališča Ptuj. Ptujska premiera je bila 26. septembra 2023, kmalu po 81. obletnici ustanovitve Pohorskega bataljona. Ljubljanska premiera bo 8. januarja 2024 in sovpada z 81. obletnico padca Pohorskega bataljona.

Gledališka predstava:
Pohorski bataljon
Kje: Mestno gledališče ljubljansko, Ljubljana
Kdaj: predpremiera 6. januarja, premiera 8. januarja, ponovitve 9., 10., 11., 12., 13., 15., 18., 19. in 25. januarja 2024