Busta Rhymes: BLOCKBUSTA

+ +

Ob izidu enajstega albuma newyorškega veteranskega emsija se moramo (tudi zaradi nedavnih strelov v prazno) vprašati, ali ima ta v rokavu še kakšno svežo zamisel in ali ima sploh še kaj povedati.

Busta Rhymes je res že dolgo naokoli. Leta 1986 je bil eden od ustanovnih članov danes že tako rekoč starošolske skupine kultnega statusa Leaders of the New School, ki je prvi preboj dosegla kot predskupina na turneji črne nevihte Public Enemy, ki je takrat divjala po svetovni glasbeni sceni. Prav njen vodja Chuck D je Trevorju Smithu nadel ime Busta Rhymes po nekem igralcu ameriškega nogometa. Skupina Leaders je prvi album izdala leta 1991, do sredine desetletja pa nedeklarativno razpadla, saj se je Busta osredotočil na samostojno brbljanje. Tako smo leta 1996 dobili njegov prvenec The Coming, ki še danes velja za enega absolutnih vrhuncev zlate dobe ameriškega hiphopa. Sledili so nešteti vzponi in padci najhitrejšega rimarja v prvi ligi raperske igre in nadaljevala so se neskončna sodelovanja – Busto Rhymesa namreč že od začetkov k projektom redno vabijo ne samo raperski izvajalci, ampak precej širša paleta glasbenikov, pogosto tudi trenutni junakinje in junaki popa.

Ob ošvrku tehničnih podatkov plate BLOCKBUSTA obeti niso dobri: 19 posnetkov, 21 gostujočih vokalistk in vokalistov, mala četica producentov pod budnim očesom svete trojice Timbalanda, Pharrella in Swizza Beatza. Podobno nagužvana izhodišča navadno ustvarijo razmere za pojav oziroma kar kategorijo razvlečenih, nepovezanih, raztresenih, mlačnih, bledih, generičnih, mimobežnih, brezidejnih, posiljenih ... raperskih dolgometražcev. Tokrat se le redki med gosti (Quavo, Young Thug, DaBaby, T-Pain, Burna Boy, Giggs, Kodak Black ...) izognejo vlogi začinjevalcev posnetkov s svojim prepoznavnim slogom, kar ustvari marsikateri kliše. Potem so tu še refreni klasične šablone popa, praviloma prepleti petja in rapanja. Predvidljivosti ne rešijo niti podlage, ki so večinoma sterilne in šablonske, tu in tam iz kolektivnega spomina privlečejo kakšen spomenik praksi semplanja (Ain’t No N*gga Jay-Z-ja in Coolijev Gangsta’s Paradise), spet brez posebne draži ali domislice.

BLOCKBUSTA je mimobežna, generična, nepovezana in mlačna zlepljenka, na kateri starosta demonstrira nekaj slogovne vitalnosti, rimarske spretnosti in le tu in tam zaide v resno sumljive postopke radijskega šodra. Glede na njegov imidž in glede na to, da so izvršni producenti trije liki, ki so tako rekoč lastnoročno definirali zvok obdobja zgodnjega novega tisočletja, bi si ne le želeli, ampak kar zahtevali več drznosti in odpičenosti. No, nostalgiki bi se zadovoljili tudi s prepoznavnim podpisom glavnih protagonistov.