Začetek konca azilnih pravic

»Naš pristop bo človeški,« je med drugim v govoru leta 2020 dejala predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen, ko je spregovorila o nastajajoči novi skupni evropski politiki na področju migracij in azila. Nekaj dni pred božičem 2023, po skoraj desetletju usklajevanj, so države članice Evropske unije, svet EU ter evropski parlament in komisija vendarle dosegli dogovor o novem »migracijskem paktu«. Kaj so se dogovorili, kako bomo v prihodnje obravnavali tujce, ki k nam prihajajo iz Afrike ter z Bližnjega in Srednjega vzhoda, in zakaj so poznavalci tega področja že kar pokopali doslej veljaven in mednarodno zavezujoč sistem človekovih pravic ljudi na begu?

Da se bodo pravice iz azilnega prava v Evropski uniji v prihodnje krčile, je bilo jasno od trenutka, ko so se evropski voditelji začeli pogovarjati o iskanju rešitve. Jasno je bilo, da ne bo šlo za izboljšave veljavnih pravil in sistemov, ki so doslej določali skupne minimalne standarde človekovih pravic, pač pa za odpravo veljavnega sistema in njegovo nadomestitev z novim. Jasno je bilo tudi, kaj je bil motiv, bolje rečeno izgovor evropske politične večine – torej zmerne desnice ob pomoči sredine – za takšne posege v človekove pravice državljanov tretjih držav: zmerna desnosredinska politika naj bi poskušala z učinkovitim upravljanjem migracij preprečiti ali vsaj upočasniti vzpon skrajne desnice, ki politične točke uspešno nabira tudi ali predvsem pri vprašanju migracij. A vendar se zdi, da je vsebinsko zdaj ta ista skrajna desnica dosegla številne lastne cilje na področju migracij, ne da bi v evropskem parlamentu in na evropskem političnem parketu nasploh imela za to potrebno večino.

Najprej je treba še enkrat poudariti, da gre za skupno evropsko politiko na področju migracij in azila, ki bo zavezovala vse države članice. Sveženj zakonov mora zdaj potrditi še evropski parlament, potem pa bodo začeli teči roki za implementacijo novosti v državah članicah. Kdaj se bo nova migracijska politika začela dejansko v celoti izvajati, je težko reči. Vsekakor pa gre tudi v tem vmesnem obdobju za jasen signal državam članicam, da spoštovanje veljavnih človekovih pravic na tem področju ni več prednostna naloga, in hkrati za nekakšno pokritje že obstoječih slabih praks. Zakaj?

Uvaja se hiter (obmejni) preliminarni postopek kategorizacije tujcev na nekoliko srečnejše – tiste, ki lahko morda upajo na ugodno rešitev prošnje za azil in pridobitev begunskega statusa – in vse druge. Prvi bodo napoteni v redne (še vedno naj bi šlo predvsem za obmejne) azilne postopke, preostali pa v še en hitri (seveda obmejni) postopek, katerega namen bo vračanje v »varne tretje države«, torej države zunaj EU, ali pa kar neposredno v države izvora.

Usoda prosilcev za azil se bo po novem nepovratno odločala že med super hitrimi, preliminarnimi, sedemdnevnimi obmejnimi postopki.

Usodni preliminarni postopek

Preliminarni postopek osnovnega »preverjanja« tujcev naj bi trajal največ sedem dni, ta čas pa bo gibanje tujcev »omejeno« na sprejemne centre, kar v praksi pomeni, da jim bo odvzeta svoboda gibanja. Za ta čas, tudi če bo v praksi morda včasih daljši, bo poleg tega veljala pravna fikcija, da tujec sploh ni stopil na ozemlje države, v kateri se je znašel v tem preliminarnem postopku. In čeprav bo usoda tujcev v veliki meri odločena že v teh hitrih postopkih, pakt ne predvideva, da bi dobili izvod dokumenta o zaključku preliminarnega postopka, v katerem bodo zbrane informacije in argumentacija oblastne (zavrnilne) odločitve, pač pa bodo zgolj imeli »pravico dostopa do informacij« iz tega dokumenta.

Preliminarni postopki pa se ne bodo uporabljali zgolj za ljudi, ki jih bodo varnostni organi prestregli na meji, pač pa tudi zoper tiste, ki jih bodo varnostni organi »prestregli« v notranjosti držav. To je problematično vsaj z vidika rasnega profiliranja. Varnostnim organom bo namreč omogočilo izvajanje rasnega profiliranja – ustavljanja in preverjanja identitete ljudi drugačnega videza, temnejše polti kože –, pri čemer gre v bistvu za pokritje početja, ki ga evropske policije, tudi slovenska, izvajajo že leta. Posledično bodo policije lahko povsem zakonito še bolj nadlegovale ljudi drugačne barve kože. In med njimi se bodo seveda znašli tudi vsi tisti, ki imajo pravni temelj za bivanje v EU ali celo državljanstvo, s tem pa bodo le še dodatno marginalizirani.

A vrnimo se k preliminarnemu, super hitremu postopku. Znotraj njega bo potekalo tudi osnovno varnostno preverjanje posameznika, poleg prstnih odtisov, ki se jemljejo že zdaj, bo poslej obvezno tudi fotografiranje obraza, vse skupaj pa se bo zbiralo v obstoječem sistemu Eurodac, evropskem avtomatskem sistemu za identifikacijo prstnih odtisov migrantov. Oblastni organi bodo po novem imeli širok vpogled v vse možne baze podatkov, v katerih se je posameznik kdaj znašel. V sistemu tako opevanega evropskega varstva osebnih podatkov ti tujci ne bodo imeli nobenih pravic in nobene zaščite.

Postopek za odstranjevanje tujcev

Brez dvoma bo tudi velika večina tujcev po izvedenem preliminarnem postopku napotena v hitre postopke, namenjene odstranjevanju teh ljudi z ozemlja EU. Razlog, da posameznik pristane v tem postopku, je recimo že dejstvo, da je stopnja priznanih begunskih statusov za državo, iz katere prihaja, nižja od dvajsetih odstotkov vloženih prošenj. Tujec bo tudi v tem postopku formalno še imel možnost vložiti prošnjo za azil, o njej pa bo moralo biti odločeno najkasneje v treh mesecih. A ker gre za ljudi, ki so bili v hitrem predhodnem postopku spoznani za take z malo možnostmi za priznanje begunskega statusa, bodo z redkimi izjemami prejemali zavrnilne odločbe. In sledila bo odstranitev.

Da bi bilo odstranjevanje ljudi z ozemlja EU čim lažje, pa je predvidena vzpostavitev seznamov »varnih tretjih držav« na ravni EU in tudi na ravni držav članic, pri čemer naj bi se z namenom dodatne razširitve možnosti za vračanje na sezname lahko uvrščali celo posamezni deli držav ali regije posameznih držav, ki se imajo za varne, čeprav preostali deli države niso takšni.

Veljavna slovenska ureditev, ki začasno zapira meje pred begunci, je še vedno bolj nehumana od nove evropske ureditve, ki brez dvoma pomeni zanikanje človekovih pravic, ki so bile doslej temelj EU.

Za vse te hitre in odločilne postopke se ne predvideva pravica do pravnega zastopanja, na primer prek odvetnika, le pravica do prejemanja pravnih nasvetov – če jih bo kdo želel in zmogel dati in če bo to v teh hitrih postopkih sploh realno izvedljivo. Morebitne pritožbe ali ugovori tudi ne bodo zadržali velike večine oblastnih odločitev, z izjemo odločanja o dopustnosti ali nedopustnosti vračanja v varne tretje države.

Krizne razmere

A celo ta okleščeni nabor pravic bo v nekaterih okoliščinah lahko v celoti začasno suspendiran. Uvajajo se namreč posebna pravila za primer »kriznih razmer«, če na neko območje pride večje število ljudi. V tem primeru bodo v hitre azilne postopke, namenjene predvsem odstranjevanju tujcev, napoteni že posamezniki iz države, ki ima manj kot 50-odstotno stopnjo verjetnosti priznanja statusov. V nekaterih primerih pa bodo šli v hitre postopke kar vsi. Tako bo v primeru »instrumentalizacije«, ki pomeni dogodek, ko tretja država ali kaka druga organizacija migrante spodbudi k prihodu na mejo »z namenom destabilizacije unije oziroma države članice«, pri čemer obstaja verjetnost, da »bi to ogrozilo bistvene funkcije države oziroma unije«. Takrat bodo redne azilne postopke v celoti nadomestili hitri.

To seveda močno spominja na določbo v slovenskem zakonu o tujcih, ki jo je najprej uvedla vlada Mira Cerarja, potem kot neustavno razveljavilo ustavno sodišče in potem ponovno uzakonila tretja vlada Janeza Janše, zato zdaj o tem ustavno sodišče presoja že drugič. Seveda gre za rešitev, ki je bila povzeta prav iz nastajajočega novega evropskega pakta o migracijah, pri čemer je bila uvedena še v času, ko je v EU še veljal mednarodno priznan azilni sistem. Uvedena je bila tudi kar tako za prihode večjega števila ljudi, s čimer želijo države preprečevati hibridno vojskovanje, ki ga zadnje čase na primer predvsem na finsko-ruski meji izvaja Rusija, ko v sosednjo državo z namenom destabilizacije napotuje tujce iz tretjih držav. Slovenski zakon o tujcih v tem primeru tudi ne predvideva niti hitrih postopkov, pač pa sploh ne omogoča več vložitve prošnje za azil. Slovenska ureditev je tako odločno bolj nehumana celo od nove evropske.

Migrantski pakt sicer prinaša tudi spremembe glede porazdelitve »migrantskega bremena« med državami članicami. Sproščajo se t. i. dublinska pravila vračanja v države EU, kjer je bila prošnja za azil prvič vložena. Sedanja pravila igre – predvsem dejstvo, da je država sama odgovorna za obravnavanje prošnje za azil, če ji prosilca ne uspe izročiti drugi EU-državi v roku pol leta – namreč de facto tovrstna vračanja onemogočajo. Po novem bo za vračanje na voljo več časa, ne bo tudi več potreben dogovor z državo prejemnico. Shema porazdelitve migrantskega bremena sicer daje državam, kjer je vloženih manj prošenj za azil, tri možne načine »solidarnosti« z državami, ki so v tem pogledu bolj na udaru. Lahko bodo sprejele prosilce za azil, pošiljale finančno pomoč državam z večjim številom prosilcev ali pa finančno pomoč tretjim državam, ki so na migracijskih poteh.

Dvoma pa ni, pristop do migracij bo manj človeški kot doslej – ob čemer že danes tujci umirajo v Sredozemskem morju ter evropskih obmejnih rekah in gozdovih. Pravzaprav bi lahko rekli, da je novi pristop že povsem nečloveški. Ob vsem tem je seveda odprto tudi vprašanje, ali bo desnosredinskim strankam Evrope s tem res uspelo preprečiti, da bi skrajno desne stranke s strašenjem pred migranti nabirale predvolilne točke.