Janez Janša / Slovenski Don Kihot

Rdeče-črna koalicija, koalicija med največjima strankama v državi, SDS in SD, ki se je tu in tam pokazala na lokalni ravni in znotraj javnih gospodarskih sistemov, a nikoli zares na državni ravni, naj bi po novem pomenila vrhunec politične kulture. K temu zadnje čase pozivajo tudi predstavniki gospodarskih združenj.

Blaž Brodnjak, predsednik uprave NLB in ameriške lobistične organizacije AmCham Slovenija, je na novembrskem Festivalu podjetništva na primer izrazil željo, da bi takšna koalicija vodila Slovenijo – in sicer vsaj 10 let. Pritrdil mu je tudi zdravniški mogotec Marko Bitenc. »Kaj omejuje Slovenijo? Nestrpnost in stalna polarizacija politike, ko se dve strani spopadata med seboj za kratkoročne dobičke,« je dejal. »Tekmovanje levo-desnih politikov je treba preseči. Zato potrebujemo veliko rdeče-črno koalicijo, ki bo na oblasti več mandatov.«

Pred koncem leta sta se v podkastu televizije POP TV družila Vinko Gorenak in Anja Kopač Mrak, oba nekoč vidna politika SDS oziroma SD. Gorenak je med drugim potožil, da v SDS čutijo »izključevalnost s strani levega političnega pola«, izključujejo jih socialni demokrati, s katerimi so, je poudaril, v preteklosti že dobro sodelovali. Spomnil je na podpis sporazuma o razvojnem sodelovanju, ki so ga v času prve Janševe vlade podpisali predstavniki parlamentarnih strank (razen tedaj največje opozicijske stranke LDS). »Politika je stvar sodelovanja in moraš iskati stične točke,« se je strinjala Anja Kopač Mrak. A obenem dodala, da med SDS v času prve Janševe vlade, torej v obdobju med letoma 2004 in 2008, in SDS danes ni mogoče postaviti enačaja. »Politika stranke se je radikalizirala v določenih pogledih.« Na to je Gorenak – morda malce vzneseno ali pa samo nepremišljeno, saj je namreč izdal neprijetno resnico o prikritih motivih delovanja svoje stranke – odgovoril: »Če bi Boruta Pahorja (tedaj je bil še predsednik SD, op. a.) zaprli, pa ga poslali na Dob za devet mesecev, mislite, da bi bila stranka enaka naprej? Absolutno bi imela ostrejša stališča.«

Je Gorenak s tem v resnici priznal, da SDS svojo politiko gradi na užaljenosti svojega predsednika zavoljo njegove maščevalnosti »krivosodstvu«, ki ga je leta 2014 v aferi Patria obsodilo na dve leti zapora?

Janša se predstavlja kot slovenski Don Kihot, ki se neutrudno bori z mlini na veter.

SDS pred letom 2014, ko je Janša odšel v zapor, seveda ni bila zmerna stranka. Janša je že prej vodil bitko z mediji in s sodnim sistemom, obtoževanja so bila enaka kot danes. Obenem se je ves čas trudil vzpostaviti vzporedno državo. Ko je bil na oblasti, je s koncesijami ustvarjal vzporedno zasebno visoko šolstvo in iskal načine, kako podjarmiti medije v državi, v prvi vrsti RTV Slovenija. Stranka se je po letu 2014 res nekoliko spremenila, a ne samo zato, ker bi Janša vmes šel v zapor. V tem obdobju se je v celoti spremenil politični govor v svetu, radikaliziral se je na vseh ravneh: na svetovni oder je stopil Donald Trump, sledili so mu drugi, lokalni trumpi, kot je Janša, ki danes za doseganje političnih ciljev posegajo po populizmu najhujše sorte. Janša se je samo naučil uporabljati nova orodja. Ni nepomembno, da so v SDS prav leta 2015 zagnali projekt Nova24.

Janša je bil leta 2014 obsojen na dve leti zapora, ker naj bi od finskega podjetja Patria sprejel obljubo nagrade za sklenitev orožarskega posla, v Avstriji pa so zaradi tega dejansko v zapor poslali posrednika pri tem poslu. V času zaporne kazni je Janša sicer, ob pomoči ustavnega sodišča, tedaj v zasedbi, ki je bila pogosto naklonjena SDS, ohranil položaj poslanca državnega zbora. Nato pa bil iz zapora predčasno izpuščen, ustavno sodišče je sodbo razveljavilo, posledično pa je celoten primer pričakovano zastaral in v resnici nikoli ni dobil pravega epiloga. Tako kot pri orožarski aferi iz osamosvojitvenega obdobja ali pa aferi Depala vas, ki je izbruhnila nekaj let kasneje, torej v dveh aferah, v katerih naj bi osrednjo vlogo igral prav Janša.

Tistega dne, bil je 20. junij 2014, se je pred zaporom na Dobu zbrala dvatisočglava množica. Janša je na oder stopil okoli šeste ure popoldne. »Pred 25 leti, ko so me peljali na Dob, smo se osamosvojili, nismo se pa osvobodili (v mislih je imel proces proti četverici, op. a.). Nismo se osvobodili laži. To je očitno težje kot osamosvojitev in postavitev neke formalne države. To delo, dragi prijatelji, nas še čaka,« je med drugim dejal. »Preden nam bo to uspelo, pa je treba v javni prostor vrniti resnico.«

Janša je že od nekdaj žrtev. Žrtev je bil, ko so ga zaradi preveč skrajnih stališč izključili iz partije. Žrtev je bil, ko ga je Janez Drnovšek, takratni premier, leta 1994 dal razrešiti s položaja obrambnega ministra zaradi njegove vpletenosti v afero Depala vas. Ki mu jo je, tako je tedaj trdil Janša, podtaknil kdo drug kot Milan Kučan. Janšev gnev, njegov goli revanšizem, pride prav posebej do izraza tistega leta v Okopih, kjer med drugim opisuje, kako naj bi sredi devetdesetih let demokratičnim silam oblast ukradle stranke, povezane z bivšim režimom. Knjigo pa konča s prigodo, kjer v spokojnem jutru po bivakiranju sredi slovenskih gora ugotovi, kaj bi morali storiti s Slovenijo. Očistiti jo je treba kot njivo, zapiše, odstraniti ves plevel, da bo lahko zrasla demokracija.

Ta država je že trideset let ujeta v sanje enega človeka, v sanje Janeza Janše.

Žrtev je bil, ko je padla njegova druga vlada. Takrat je bil žrtev zlobnih rdečkarjev na ulici, »zombijev«, kot so vstajnike leta 2012 oklicali v SDS, in zlobne protikorupcijske komisije, ki je pri njem zaznala »obremenjenost s korupcijskimi tveganji«, ter premalo lojalnih koalicijskih partnerjev. Na tej točki je bil tudi že žrtev »krivosodstva«, ki je ugotavljalo njegovo vpletenost v afero Patria. In od tu naprej je žrtev istega »krivosodstva« vsakič, ko kakšno sodišče ne presodi v njegov prid. Kot na primer predlani, ko je bil obsojen na tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta zaradi žaljivega tvita, v katerem je novinarki RTV Slovenija Eugenijo Carl in Mojco Šetinc Pašek, danes poslanko, označil za »odsluženi prostitutki«. Ali pa ko je bil novembra spoznan za krivega obrekovanja, saj je bivšega direktorja Slovenske tiskovne agencije (STA) Bojana Veselinoviča označil za »sodelavca pri umoru« Boruta Meška, odgovornega urednika STA, ki ga je Veselinovič zaradi neizpolnjevanja delovnih obveznosti pred leti odpustil, ta pa je dobrega pol leta kasneje zaradi hude bolezni umrl.

Janša je ves čas žrtev. Vse od procesa proti četverici je »eden izmed največjih borcev za svobodo proti komunizmu«, kot ga je opisal njegov politični zaveznik, madžarski premier Viktor Orbán. Predstavlja se kot slovenski Don Kihot, ki se neutrudno bori z mlini na veter. Vidi komuniste, kjer jih že zdavnaj več ni. Poziva k »strnitvi vrst«, kot je to storilv enem od svojih političnih pamfletov poleti, saj da vladna koalicija »Golob-Kučan« v državi prebuja »zloveščega duha državljanske vojne«. V tem zapisu med drugim svari tudi pred atentatom nase, pred atentatom, kakršen se je zgodil na Ivana Krambergerja. Ali pa pred smrtno obsodbo, kakršno je »ljudsko sodišče« bivšega režima leta 1942 izreklo katoliškemu duhovniku in teologu Lambertu Ehrlichu, sicer fanatičnemu antikomunistu in ideološkemu očetu domobranskega gibanja.

»Največji verniki v komuniste, v mit o komunistih, ki so ga svoj čas sami komunisti pridno in spretno širili dalje, so danes na desni. Pri nas v SDS. Ali lahko samo SDS reši Slovenijo? Lahko. Pred komunisti. Težava je le v tem, da ti ne obstajajo,« je Janšev zapis poleti 2023 za Mladino komentiral filozof dr. Peter Klepec, ki je zapis opisal kot nekakšne kolektivne sanje, v katere nas želi prisiliti Janša. Ki pa da vse bolj postajajo prava mora. »Nič čudnega, saj navsezadnje to niso naše sanje. Francoski filozof Gilles Deleuze je nekje pripomnil, da če se ujameš v sanje drugega, si ga nasrkal.« A po Freudu imajo vsake sanje vselej eno nujno in neizogibno potezo. »V vsakih sanjah je glavni junak vedno sanjalčev ego. Jaz. Vse se vrti okoli tega velikega ega.« In tudi v našem primeru je tako, ta država je nekako že trideset let ujeta v sanje enega človeka, v sanje Janeza Janše.

Gorenak se verjetno ni zavedal, kaj vse je povedal z dejansko iskreno izjavo, da ima njegova stranka tako ostra stališča, ker so njenega vodjo (pa čeprav zaradi korupcije) zaprli za devet mesecev.