Simon Kardum / »Seveda so črni boljševiki zadovoljni, vendar meni ni do smeha«

Simon Kardum je izkušen državni uradnik in izkušen kulturni menedžer. Ko je, kot edini človek od zunaj, poleti postal član nove uprave RTV Slovenija, se je zdelo, da bo lahko javnemu mediju pomagal. A to se je samo zdelo, po štirih mesecih in pol mandata je nepričakovano odstopil in v odstopni izjavi zapisal, da je bilo vse skupaj precej »bedno«. V tej hiši se, tako Kardum, »ne more in ne sme ničesar spremeniti, če pa se že kaj hoče spremeniti, se spreminja le zato, da se ne bo ničesar spremenilo«.

Svoj kratki mandat na mestu člana uprave RTV Slovenija ste začeli z izštevanko »An-ban, pet podgan«. Zdaj, ko ste po štirih mesecih in pol odstopili, se zdi, da ste izšteli samega sebe. 

Izštevanka je bila izrečena kot humorni akt, namenjena je bila vsem nam, na koncu pa je najprej pokazala name. Izštevanke še ni konec in lahko kmalu pokaže še na koga drugega.

V odstopni izjavi ste zapisali, da izstopate z vrtiljaka »slepomišenja, nečimrnosti in samoprevar«. Zapisali ste, da večina zaposlenih ne premore niti »smisla za humor, niti za cinizem, niti za ironijo«. Težke besede.

Rad komuniciram na različnih ravneh, z različnimi podtoni, če si dovolj bister, lahko besede razumeš na več načinov, tudi takrat, ko so izgovorjene smrtno resno. Stanje v največji javni hiši v Sloveniji je res smrtno resno, žal pa mi je, da ljudje v tej hiši niti humorja ne razumejo več.

Delati v okolju, kjer naj ne bi bilo dovolj smisla za humor, je naporno. 

Včasih je treba pogledati samega sebe in biti tudi samoironičen. Podobno je s cinizmom. Spoštujem cinike, cinizem je civilizacijska prednost vseh tistih, ki smo svobodomiselni.

Biti cinik je nekaj najlažjega.

Ne bo držalo. Najduhovitejši cinik v Sloveniji je Tomaž Lavrič, –čigar zapise in ilustracije z veseljem spremljam že od nekdaj. Drugi težkokategorni cinik je Slavoj Žižek, ime leta 2023 vašega nizkonakladnega tednika. Naj pojasnim drugače: ko so me v hiši spraševali, ali je mogoče rešiti javni medij, sem jim odvrnil, da je verjetno lažje rešiti palestinsko vprašanje kot pa slovensko javno radiotelevizijo.

Ko ste poleti postali član uprave, ste vendarle morali vedeti, kakšna je finančna situacija, vedeli ste, kakšne so razmere v hiši. Nekoč ste bili tudi javni uslužbenec na ministrstvu za kulturo, poznate dobre in slabe strani delovanja javnega sektorja. Zakaj ste sploh vstopili v to avanturo?

Moja odločitev je temeljila na premisleku o tem, da sem samega sebe vprašal, kako lahko s svojimi izkušnjami in z znanjem pomagam RTV Slovenija. Dovolj mi je bilo nerganja in posplošenih ocen. Zato sem poskusil in na koncu spoznal, da je šlo za spodletelo srečanje.

Je res, da se štiričlanska uprava zavoda ni ravno pogosto sestajala? 

Zelo redko smo se družili, zelo redko smo o stvareh razpravljali vsebinsko. Vse skupaj je potekalo v naglici, ihti, vseskozi so se sprejemale in vsiljevale nepremišljene odločitve. Vse to je povzročilo krče in težave pri sprejemanju ključnih dokumentov za letošnje leto, finančnega plana in programsko-produkcijskega načrta. Sam niti ne razumem, zakaj na RTV Slovenija sprejemajo dva med seboj soodvisna dokumenta, ne pa zgolj enega.

Omenjena dokumenta sta bila na koncu sprejeta, ker ju je podprl predsednik uprave Zvezdan Martić. Morda se strinjam s tezo, da sta dokumenta slaba, zanima pa me, ali bi se ob omejenih finančnih sredstvih res dal delati boljši program?

Seveda se da, omenjena dokumenta bi morala biti bistveno boljša. Odgovorni posamezniki – od članov uprave, obeh direktorjev, vodij regionalnih centrov, vseh neštetih urednikov na različnih ravneh, pa tja do množice strokovnih služb in kopice drugih – niso zmogli pripraviti kakovostnejših dokumentov. Vse, kar so storili, je bilo sklicevanje na krčenje variabilnih stroškov. Ti stroški so že v izhodišču variabilni, gre za storitve in plačila dela zunanjih sodelavcev. Kaj več niso znali, na koncu sta bila sprejeta polpismena in neartikulirana izdelka, ki ne vsebujeta niti smiselnega premisleka o programskih prioritetah.

Skupna masa bruto plač, pa tudi delež in višina povprečne plače na RTV Slovenija, prednjači pred ostalim javnim sektorjem – tudi kulturnim javnim sektorjem. Edina izjema je glasbena produkcija.

Kaj to pomeni?

Če pogledate organizacijsko strukturo zavoda, vam bo hitro postalo jasno, da direktorji in tudi odgovorni uredniki in uredniki uredništev sploh ne vedo, kaj je tisto, kar je pomembno ali v njihovih očeh ali pa v očeh javnosti. Z uravnilovko se režejo različne programske vsebine, ne dodajajo se tiste, ki bi bile potrebne, in ne ukinjajo se druge, ki niso. Ne gre le za stvari, ki jih na abstraktni ravni določa zakon o RTV, gre za vseprisotno formo uravnoteževanja. Kako so lahko v programskem načrtu za leto 2024 sploh pustili dvojček oddaj, ki se imenujeta Pričevalci in Spomini?

V svoji odstopni izjavi omenjate nesmiselno kadrovanje, nepravično razmerje med plačami, nejasno odgovornost zaposlenih. Zveni prepričljivo, ampak ali ni ravno uprava, katere član ste bili, tista, ki naj bi prenovila sistemizacijo delovnih mest in postavila boljši organizacijski model delovanja zavoda? 

Bil sem pristojen za pregled sistematizacije delovnih mest, bil sem odgovoren za ta projekt, ki v zgodovini hiše ni bil nikoli dokončno narejen. Ugotovitve so bile neverjetne, z leti so se denimo množila različna delovna mesta, ki jih je trenutno več kot 500, bilo jih je celo 600. Veliko takšnih delovnih mest ne pozna noben javni zavod v Sloveniji, pa tudi drugod ne. Ne vem, kaj na primer dela urednik osrednjih oddaj ali pa voditelj osrednjih oddaj. Pri čemer nihče zares ne ve, niti hiša sama ne, kaj sploh so osrednje oddaje. Nato imamo še množico urednikov oddaj, kar 103, pa komentatorje, da ne naštevam. Gre za nepregleden in prenapihnjen sistem. Ko sem začel delati to analizo, ko sem po hiši lovil podatke, jih poskušal obdelati, sem opazil, da je ta hiša v primerjavi z Evropsko radiotelevizijsko zvezo popoln unikum.

Na uredniških delovnih mestih naj bi bilo zaposlenih kar 387 posameznikov. Ta številka sama po sebi ne pove veliko. 

Primerjajte to število z 2100 zaposlenimi, pa vam bo jasno, kaj sporoča. Glavni problem te hiše so posamezniki, ki sicer v javnem sektorju praviloma zasedajo prava mandatna mesta, za določeno, v našem primeru štiriletno obdobje. V tej javni hiši je logika drugačna. Na mandatih so le člani uprave in direktorji programov, pa odgovorni uredniki in še nekaj drugih vodstvenih kadrov, vsi drugi pa so tam zaposleni do smrti. Celo omenjeni. Zakaj? Velika večina ljudi, ki so prevzeli ali bodo prevzeli položaje, je imela in ima že predhodno sklenjene pogodbe za nedoločen čas. Ko jim mandat preneha, se le prerazporejajo in ostajajo v hiši. Na takšen način se delovna mesta množijo in množijo. Dobesedno jih izumljajo.

Med drugim ste v odstopni izjavi omenili, da več kot polovica zaposlenih na Televiziji Slovenija nima primerne izobrazbe za zasedbo delovnega mesta. Na prvi pogled je to težava, a oba veva, da izobrazba ni edino merilo dobrega dela. Poznam kopico služb, kjer imajo šefi nižjo izobrazbo kot njihovi podrejeni. 

Se strinjam, strinjam se tudi s tem, da imajo nekateri dvojne ali trojne doktorate, pa so opravilno nesposobni. Ampak podatek, ki ga omenjate, vseeno govori o tem, da je nekaj narobe. Pravilo v javnem sektorju so obvezni javni razpisi, hkrati je izobrazbeni pogoj vstopnica, da lahko zasedeš neko delovno mesto, še posebej, če je to visoko plačano. Na RTV Slovenija je drugače, tam je že od leta 1992 prvo pravilo interni razpis in drugo pravilo, da stopnja izobrazbe – natanko zaradi tega, ker je poglavitni kadrovski instrument interni razpis – ni bistvena. Pred 10, 15 leti je v hiši obstajalo izobraževalno središče, ki se mu danes ljubko reče »akademija«. Takrat je moral kdorkoli, ki je prihajal v hišo ali je že bil v njej, pred izpitno komisijo opraviti test, da je bil lahko zaposljiv tudi s prenizko stopnjo izobrazbe. V vmesnem času se je zgodilo marsikaj, spremenila se je klasifikacija izobrazbenih stopenj, pojavile so se različne izobraževalne ustanove, ki ponujajo izobraževanje tudi za tiste, ki ga še ne dosegajo. Navkljub temu, navkljub množici možnosti za tovrstno izobrazbo, več kot polovica zaposlenih na TV Slovenija še ne dosega primerne izobrazbe. Kar je šokantno.

Ko vas takole poslušam, se zdi, da so nekateri zaposleni na RTV Slovenija privilegirani. 

Privilegirani so tudi zaradi drugih izumov, ki jih javni sektor sicer ne pozna. V mislih imam dodatek za »večopravilnost«. Bom poskusil razložiti: pojem večopravilnosti se nanaša na to, da nečesa ni v opisu del in nalog, in ker tam hkrati ne piše več, da si nekaj dolžan narediti po navodilih nadrejenega, prihaja do zlorab. Če mora tako asistent snemalca po terenu voziti celotno ekipo, je upravičen do dodatka za večopravilnost. Problem pri tem dodatku pa je, da se izplačuje na podlagi pogodbe, ki je sklenjena za daljše obdobje, ne glede na to, ali je bila ta storitev dejansko opravljena. Ne gre torej za izplačilo za nazaj, ampak za nekakšno predplačilo na zaupanje.

Politični pritiski na RTV Slovenija so realni, tudi finančna luknja je realna. 

Ključni krivec za nastalo situacijo je seveda politični odločevalec. Ne samo nekdanji, tudi sedanji, ki je z nepremišljeno, nepopolno in v mnogočem neizvedljivo zakonsko novelo povzročil nejasno razmejitev upravljanja in nadzorovanja med upravo in svetom zavoda. Če greva v zgodovino, lahko govoriva kar o krivdi in odgovornosti katerekoli slovenske vlade. Mislim na zagotavljanje stabilnega financiranja. Hiša je od leta 2005, se pravi od uveljavitve Grimsovega zakona, izgubila okroglih 60 milijonov evrov zgolj zaradi neusklajevanja RTV-prispevka z inflacijo.

Dobro veste, kaj pravijo na ministrstvu za kulturo. Njihov argument je preprost. Naj ta hiša najprej uredi sama sebe, naj uredi stvari, o katerih se pogovarjava. 

Ne pravijo tako samo na ministrstvu za kulturo, tako trdi vsakokratna vlada. Poleg že omenjenega prispevka se pojavlja še problem letnega pomanjkanja sredstev, ki je posledica socialnih sporazumov med sindikati in vlado. Naj me sindikalisti ne razumejo narobe, a sindikati so vsakič, ko je prišlo do zvišanja plač v javnem sektorju, delodajalcu, vodstvom RTVS torej, izstavili račun. Upravičeno, a teh dodatnih stroškov vlade niso pokrile iz proračuna ali z zvišanjem prispevka. Seveda je prav, da so ljudje dobili višje plače, ampak ne država, ne zakonodajalec, ne pristojno ministrstvo ne pomislijo, da povečevanje plač pomeni še dodatno izgubo v poslovanju. Od leta 2018 je to dodatnih 30 milijonov evrov odhodkov.

Ali so stroški dela na RTV Slovenija res visoki v primerjavi z drugimi javnimi zavodi v Evropski uniji? 

Seveda so. A najprej definirajva, kaj so stroški dela, kaj je osnovna bruto plača, kaj je plača z dodatki, kaj je enkratno izplačilo in podobno. Pred tedni je bila v nekaterih medijih objavljena lestvica najbolje plačanih zaposlenih. Na zelo visoka mesta so bili razvrščeni ljudje, ki so zaposleni v programih narodnostnih skupnosti. Zakonodaja in kolektivna pogodba vsebujeta tudi možnost izplačila dodatkov za dvojezičnost. In ti so precej visoki. To je ena plat kovanca, druga, zanimivejša je, da bi morali ti ljudje dobro obvladati oba jezika, torej tudi slovenskega. Kar pa ni nujno. Znanje aktivnega znanja slovenskega jezika namreč ni obvezno. Če pogledamo širše, pa je bolj skrb zbujajoče, da skupna masa bruto plač, pa tudi delež in višina povprečne plače na RTV Slovenija, prednjači pred ostalim javnim sektorjem v Sloveniji – tudi kulturnim javnim sektorjem. Edina izjema je glasbena produkcija. Simfoniki, pa tudi glasbeniki iz Big banda, imajo nižjo povprečno plačo, kot je na primer v Slovenski filharmoniji. Sicer pa so povprečne bruto plače na RTV Slovenija višje, kot so v javnem sektorju.

Zagovarjate znižanje plač? 

Ne, sploh ne, treba pa bi bilo vzpostaviti nov plačni sistem, kjer bi bilo s spremembo zakona o RTVS primerno ovrednoteno tudi dogovorjeno povišanje plač v javnem sektorju. Ko je govor o javnem sektorju ali sektorju države in lokalnih skupnosti, so ta zvišanja pokrita iz proračuna, kar pa za RTV Slovenija ne velja. In naj dodam še nekaj: zahteve sindikatov glede plač v skupini J absolutno podpiram.

Omenjali ste kopico internih daj-dam razpisov. Kaj to pomeni? 

To je še ena izmed čudaških ureditev, ki jih ne razumem in so mi tuje. Naj poenostavim: na RTV Slovenija velja obveza internega razpisa za neko delovno mesto. Šele ko tak razpis spodleti, se lahko objavi javni razpis. V običajnem javnem sektorju je nasprotno, tam velja pravilo javnega razpisa za katerokoli delovno mesto, interni razpis izvedejo le izjemoma. Tovrstno iskanje ljudi na internem trgu pa lahko zlahka vodi v zlorabe, saj se lahko že vnaprej dogovoriš s kom iz hiše, da bo zasedel neko delovno mesto.

Vse te stvari so povezane, ljudje drug drugemu delajo usluge in si krijejo hrbet. Bi bilo stanju na ljubo boljše, da bi izpeljali grški in poljski scenarij? 

Poljski scenarij bi bil umesten takoj po volitvah. Popolnoma jasno je sicer, zakaj je bila takoj po volitvah sprejeta in kasneje na referendumu potrjena novela zakona o RTV Slovenija. Cilj novele je bila zamenjava vodstvenih kadrov, ki so na javni medij prišli v času Janševe vlade. Ne govorim, da je bilo to nepotrebno, govorim o namenu novele. A ta je prinesla tudi kaj slabega. Tako ni jasno, zakaj je bilo treba uvesti kolektivno upravljanje, zakaj je med štiričlansko upravo delavski direktor, zakaj imajo delavci šest članov v svetu zavoda. Hiša, kakršna je RTV Slovenija, potrebuje jasno, vertikalno hierarhijo, ne pa horizontalni način upravljanja in nadzora. Izhodišče avtorjev novele je temeljilo na napačni predpostavki, da samo zaposleni vedo, kako urediti to hišo. Če je tako, ta hiša ne potrebuje ne uprave ne nadzornikov, naj potem zaposleni v celoti prevzamejo pristojnosti in tudi odgovornosti. Svet delavcev je zelo pomemben organ, ki je povezan s participativnimi sporazumi, je dobrodošel in vpliven, a danes se zdi, da delavci, na čelu s sindikati, ne pa uprava, vodijo to hišo. Nič nimam proti sindikatom, vendar je na takšen način omejevanje pristojnosti vodstva neprimerno in neučinkovito.

Odstopili ste, lahko je biti pameten za nazaj, a naj vas vseeno vprašam, kaj bi storili, če bi imeli čarovniško palico? Kako rešiti RTV Slovenija? 

Zelo preprosto je. Treba bi bilo popraviti to, kar so zamudili avtorji in avtorice novele zakona o RTV Slovenija. Treba bi bilo napisati sistemski zakon o RTV Slovenija. Ta bi se moral lotiti treh tem: najprej problema financiranja, obstajajo jasni modeli in izračuni, sam navijam za progresivno dajatev znotraj dohodninskega sistema in obdavčitve pravnih oseb. Druga stvar je definiranje javne službe, tretja pa je opredelitev, kakšen je dodatni način financiranja iz proračuna, na primer tisti, ki ga je vlada pred tedni našla in nakazala sredstva iz urada za narodnosti. Država se sicer vseskozi spreneveda. Ministrstvo za kulturo natančno ve, da ima hiša programe, ki brez izdatne pomoči ne bodo preživeli. Naj omenim samo dva. RTV Slovenija vzdržuje največji avdiovizualni arhiv v Sloveniji. Če torej država iz proračuna financira delovanje arhivov, bi morala iz proračuna financirati tudi mediateko te hiše. Če RTV Slovenija dela program za posebne skupine državljanov, za narodne skupnosti, za Rome in še za kakšne druge narodnostne skupine, se potem lahko tudi vprašava, ali naj država financira tudi program za osebe z invalidnostjo, denimo za gluhe in naglušne. Sam mislim, da bi ga morala, in to v celoti.

Imate še vedno radi RTV Slovenija? 

Absolutno, rad jo imam kot institucijo. Zdi se mi zelo pomembna.

Lepo, a vse, kar govorite, pride prav Janezu Janši in njegovim, ki bodo vaše argumente izrabili kot nov dokaz, zakaj je treba uničiti to hišo. Janša se lahko usede na kavč in uživa … 

… ter opazuje, kako so se med seboj skregali levičarji. Naj raje kdo drug sodi o tem, ali sem skrajni levičar; sem zgolj in samo anarhist, in to v dobrem Kropotkinovem smislu in ne v Bakuninovem. Seveda so nekateri, predvsem črni boljševiki, zdaj zadovoljni, lahko se smejijo, vendar meni ni do smeha. Res mi ni vseeno za to institucijo, želim, da se stabilizira, hkrati svarim pred gesli o optimizaciji in rezih. Vem pa tudi to, da se bo, vsaj glede na sestavo uprave, glede na način delovanja predsednika uprave, glede na to, da bo sanacijo vodila ekipa znanih obrazov iz hiše, RTV Slovenija v kratkoročnem obdobju zelo težko rešila. To bo mučen, dolgotrajen, boleč proces.

Z uravnilovko se režejo različne programske vsebine, ne dodajajo se tiste, ki bi bile potrebne, in ne ukinjajo se druge, ki niso.

So drugi trije člani uprave, s svetom zavoda vred, sposobni urediti ta razmerja? Je to sposoben predsednik uprave Zvezdan Martić?

Mislim, da ni, morda zgolj v operativnem smislu, v nekem širšem strateškem premisleku pa nikakor ne. Ni takšen človek. Če država na predlog ministrstva za kulturo ne bo sprejela novega zakona o RTV Slovenija, če se ne bo opravil temeljni premislek o tem, kaj je poslanstvo javnega medijskega servisa, bo ta zavod kmalu izginil. Razmislimo vendarle enkrat v tej državi, zakaj je RTV Slovenija potrebna. Ta razmislek ni enostaven, je pa nujen. Vrniva se na začetek najinega pogovora, točka, kjer sem se odločil, da se te igre ne bom več šel, da bom odstopil kot član uprave, je bilo sprejemanje produkcijskega in finančnega načrta. Pokazalo se je, da je kondicija ljudi, ki pripravljajo te dokumente, slabotna, da ne rečem podpovprečna, so izjeme, a večina niti ne razmišlja. S takšno ekipo se ne da nič spremeniti. To spoznanje je bilo zame tudi nekaj najbolj grenkega. Zato sem odšel.

Zdaj ste na sončni upravi. Se res vračate v Kino Šiška, kjer ste bili direktor, se morda vračate na ministrstvo za kulturo, od koder ste, bilo je to že daleč nazaj v času prve Janševe vlade, protestno izstopili? 

Nobene takšne ponudbe nisem dobil in je tudi ne pričakujem. Nekaj časa bom navaden občan in si bom uredil status samostojnega podjetnika, ker za samozaposlenega v kulturi presegam cenzus. Ta cenzus je tako nizek, da vse samozaposlene v kulturi že vnaprej definira kot siromake.

Boste RTV Slovenija še spremljali? 

Bom, in kot običajno bom zelo izbirčen glede ponudbe. Če se bo na televiziji v kakršnikoli obliki znova pojavil Marcel Štefančič, jr., mu bom z veseljem prisluhnil. Moram pa pripomniti, da se je žal zmotil v svoji slavni izjavi o tem, katerih je več na RTV Slovenija. Bojim se, da so tisti, ki jih je zagovarjal in ki jih zagovarjam tudi jaz, v velikanski manjšini.