Jonas Sonnenschein / »Ne zavedamo se, na kako ranljivem območju je Slovenija in koliko je na kocki«

Dr. Jonas Sonnenschein (rojen leta 1984) je leta 2019 doktoriral na Univerzi v Lundu na Švedskem, kjer je do nedavnega tudi predaval na Inštitutu za industrijsko okoljsko ekonomijo. V doktorski disertaciji je zeleno rast in razogljičenje preučeval z vidika političnih ciljev, ukrepov in vedenjskih mehanizmov, v zaključnih ugotovitvah pa je poudaril zlasti premajhno velikopoteznost in odločnost pri ukrepanju.

Od leta 2019, ko se je z družino preselil v Slovenijo, je vodja projektov v Umanoteri – Slovenski fundaciji za trajnostni razvoj. Je tudi član podnebnega sveta, ki od oktobra lani deluje kot znanstveno-posvetovalno telo vlade in ji pomaga pri oblikovanju in izvajanju podnebnih politik.

Za božič ste bili doma v Nemčiji, iz Ljubljane pa ste s hčerkama potovali z vlakom. Kakšno doživetje je bilo to? 

Navadno imam z vlaki srečo. Žal je tokrat trajalo 21 ur. Nočni vlak je najprej štiri ure stal pred Salzburgom zaradi poškodbe električnih vodov, nato smo morali blizu Frankfurta zaviti s predvidene poti zaradi kraje dveh kilometrov bakrenih vodnikov, na koncu pa je bil naš zadnji regionalni vlak odpovedan, ker je primanjkovalo strojevodij. Ogledalo tudi naših razmer, kajne? (smeh) Manjkajo nam naložbe v javno infrastrukturo, cene ključnih kovin rastejo do neba, v številnih panogah pa ne morejo najti delavcev, saj so delovne razmere in plače preslabe. No, nazaj v Slovenijo je šlo brez zapletov.

Sredi decembra se je v Dubaju končal podnebni vrh Združenih narodov, tako imenovani COP 28. Časnik Guardian ga je opisal z besedami »na robu satire«. Srečanje je gostila avtoritarna naftna država v mestu, ki je simbol energetsko potratnega potrošništva, predsedoval pa mu je izvršni direktor državne naftne družbe Adnoc sultan Ahmed Al Džaber, ki je napovedal, da bodo v prihodnjih sedmih letih v širitev naftne in plinske panoge vložili 150 milijard dolarjev. 

O srečanjih COP pravzaprav vse pove podatek, da so letos po 28 letih v tem res satiričnem svetu, katerega zgolj del ste povzeli, prvič sploh omenili »slona v sobi«. V tokratnem zaključnem dokumentu so fosilna goriva končno omenjena kot težava!

Omenjeno je torej, da težava ni v tem, da je premalo obnovljivih virov in je energetska učinkovitost premajhna ali ni nove tehnologije, ki bi prinesla rešitve za zmanjšanje izpustov, ampak da je glavna težava to, da porabljamo preveč fosilnih goriv, ki bi jih morali pustiti v tleh. V zaključnem dokumentu je tokrat po skoraj 30 letih prvič omenjeno, da je nujen »prehod s fosilnih goriv«. To je globalno soglasje, ki ga je trenutno mogoče doseči, kar je bolj žalostno kot satirično.

Fosilna goriva so v 21-stranskem zaključnem dokumentu iz Dubaja omenjena dvakrat. Griša Močnik, vodja Centra za raziskave atmosfere na Univerzi v Novi Gorici, je dejal, da je to enako, kot bi gasilci na dvotedenskem srečanju požar omenili v dveh stavkih.

Drži. Spet se je zatikalo že pri dikciji. Končno besedilo uporablja blažjo dikcijo kot osnutek, izraz »postopno opuščanje« fosilnih goriv so omilili v »prehod s« fosilnih goriv. O kakšnih zavezujočih ali konkretnih ukrepih za ta prehod, ki je potreben za dosego neto ničelnih izpustov leta 2050, seveda ni govora.

V zaključnem dokumentu je prav tako omenjeno »postopno opuščanje neučinkovitih subvencij za fosilna goriva«, ki mora biti »čimprejšnje«. To je seveda pozitivno, vendar je tudi ta zapis sporen, saj ne terja opustitve vseh subvencij za fosilna goriva.

O podnebnih konferencah Združenih narodov COP vse pove podatek, da so v Dubaju po 28 letih tokrat zares prvič sploh omenili »slona v sobi«, torej to, da so fosilna goriva težava.

Opustitev subvencij za premog, nafto in plin je omenjal že zaključni dokument COP 26 iz Glasgowa leta 2021. A Mednarodni denarni sklad ugotavlja, da se je zaradi energetske krize in subvencioniranja cen v zadnjih dveh letih obseg subvencij fosilnih goriv po svetu še povečal, s 5000 milijard dolarjev na leto na 7000, kar pomeni 13 milijonov dolarjev na minuto. 

Gre za ogromne zneske. Ti izračuni MDS sicer ne vključujejo le neposrednih finančnih subvencij, ampak tudi implicitne subvencije, to je škodo za okolje in zdravje. A niti tukaj COP 28 ni za države prinesel nič zavezujočega.

Tudi glede premoga zaključni dokument COP 28 govori o »pospeševanju prizadevanj« za postopno opuščanje energije iz premoga, nafte pa v tem kontekstu niti ne omenja. Če strnem: spet so se dogovorili za veliko terminoloških podrobnosti, da bi se čim bolj oddaljili od nujnih globalnih akcij za zmanjšanje izpustov.

Države zdaj na srečanjih COP podpisujejo najrazličnejše deklaracije o hrani, zdravstvu, kulturi, digitalni preobrazbi in vsem drugem. To vse je zagotovo pozitivno, ampak nujna bi bila vrnitev COP k temeljnemu vprašanju, to je k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov, pa čeprav bi to pomenilo manjši šov.

No, obrata še ne bo. Naslednji podnebni vrh bo v Azerbajdžanu, kjer je največji tuji vlagatelj britanski naftni velikan BP (British Petroleum).

Srečanja COP potekajo po sistemu rotacij in aktualno geostrateško dogajanje zaznamuje tudi izbiro gostiteljice leta 2024. Na vrsti je regija Vzhodna Evropa. In ker je Rusija zaradi stališča EU do vojne v Ukrajini blokirala vse države EU, je nazadnje za Združenimi arabskimi emirati gostiteljica postala spet zelo polarizirajoča država Azerbajdžan.

Od pariškega sporazuma, s katerim je bil leta 2016 sprejet globalni dogovor o omejitvi zvišanja temperature za 1,5 stopinje Celzija v primerjavi s predindustrijsko dobo, je jasno, da bo zmanjševanje izpustov uspešno samo toliko, kolikor bodo države pristopnice (194 držav in EU) pripravljene zmanjšati izpuste. A pripravljene očitno niso, prisiliti pa jih ni mogoče – edini mehanizem je »shame & blame«, vendar ni učinkovit. EU si prizadeva za več, toda fosilni blok je močnejši.

Nekateri kot kontroverznost letošnjega srečanja COP omenjajo tudi to, da so med tehnologije za boj proti podnebnim spremembam vključili tehnologije zajema, rabe in shranjevanja ogljikovega dioksida (CCUS). Razvoj teh tehnologij podpirajo zlasti panoge onesnaževalke, pri nas recimo Salonit, saj bi jim omogočile nadaljevanje fosilnega poslovanja. 

Največje tveganje teh tehnologij je, da bodo ponovno preusmerile pozornost od opuščanja fosilnih goriv, uporabljene so kot utemeljitev, da ni treba ničesar spreminjati. A večino industrijskih panog je mogoče že zdaj razogljičiti brez tehnologije CCUS.

Raba tehnologij za zajemanje CO2 v elektroenergetski panogi, recimo za nadaljevanje delovanja TEŠ 6, kot je bilo (prazno) obljubljeno že pred 15 leti, bi bila ekonomsko absurdna, saj je proizvodnja energije iz obnovljivih virov veliko cenejša kot proizvodnja v TEŠ 6. Je pa res, da nekaj podnebnih scenarijev kaže, da zastavljenih podnebnih ciljev ne bomo dosegli niti, če v celoti nehamo uporabljati fosilna goriva in izsekavati gozdove. To pa pomeni, da bomo dodatno (umetno) zajemanje CO2 iz ozračja potrebovali poleg opustitve fosilnih goriv, nikakor pa ne namesto opustitve fosilnih goriv!

Držav ni mogoče prisiliti v zmanjševanje izpustov; edini mehanizem je »shame & blame«, vendar ni učinkovit.

Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj je neuspeh dubajske konference strnila v misel, da če govorimo o podnebnih spremembah, »prav nič več ni lepo na tem svetu biti mlad«, saj smo vse težavne rešitve preložili na današnjo mladino: od družbenih do tehnoloških inovacij, reforme mednarodne finančne ureditve in bistvenih sprememb gospodarskega modela rasti. 

Dogaja se celo dvojno odmikanje problema. Eno so posledice preteklih in današnjih izpustov, ki jih bomo/bodo čutili še desetletja. Drugo je zavlačevanje z ukrepi, s katerim se povečuje tveganje, da popolnoma izgubimo zmožnost nadzora nad dogajanjem.

Pomembno je, da v tem desetletju zmanjšamo izpuste – a ne za dva, tri, štiri odstotke, ampak za polovico, saj vsi vsakodnevni novi izpusti ostajajo v ozračju. Ni namreč pomembno samo, kam gre krivulja izpustov CO2, ampak tudi, kakšno obliko ima. Če ostaja območje pod krivuljo veliko, pomeni, da v ozračje izpuščamo čisto preveč CO2. Že zdaj smo v sistem »sprogramirali« takšne podnebne spremembe, da moramo storiti vse za preprečitev črnih scenarijev, ki so že leta jasni. Krivulja izpustov se mora občutno znižati. Tukaj smo popolnoma neodgovorni do mladih in do otrok.

Poleg tega, da moramo zmanjšati izpuste, se moramo prilagoditi tudi spremembam. V Sloveniji se obnašamo, kot da imamo glede prilagajanja in ukrepov izbiro! Ne zavedamo se, na kako ranljivem območju smo in koliko je na kocki. Avgustovske poplave še vedno marsikdo razlaga kot enkraten ekstremni dogodek.

Analitičarka politik pri evropski komisiji Diana Radu je novembra v Ljubljani pokazala presenetljiv graf: Slovenija je od leta 1980 do 2022 v odstotkih BDP pretrpela največjo ekonomsko škodo v nesrečah, povezanih s podnebjem, med vsemi članicami EU. Povprečna letna škoda je bila okrog 0,35 odstotka BDP, pri vseh drugih državah manj kot 0,20 odstotka BDP. 

Ti podatki so pomenljivi in sploh ne zajemajo zadnjih poplav. Slovenija je v finančnem smislu izpostavljena, ker je majhna, hkrati je zelo izpostavljena zemljepisno, zaradi lege. Ujme, toča, ogromne količine vode v zelo kratkem času bodo vse pogostejše. Najti moramo sistemsko rešitev za financiranje odpravljanja posledic takšnih dogodkov in vlagati v prilagajanje. Raziskave kažejo, da je vlaganje v protipoplavne ukrepe do petkrat cenejše kot sanacija posledic.

Zavedati pa se moramo, da smo zdaj v izjemno pomembnem času za javne zelene naložbe, in to moramo izkoristiti. Na eni strani se po covidu in energetski krizi spet zaostrujejo fiskalna pravila in povečuje pritisk, naj se zmanjšata primanjkljaj in dolg držav. Države sicer kažejo nekoliko več fleksibilnosti v primerjavi s časom pred covidom, recimo imajo več časa za zmanjšanje primanjkljaja in dolga, a način ostaja isti. To pomeni, da počasi korakamo v obdobje fiskalne konsolidacije, ki samodejno pomeni tudi manj fiskalnega prostora za javne naložbe. Leta 2026 bo usahnil denar iz pokoronskega investicijskega programa za okrevanje in odpornost, hkrati so za Slovenijo skoraj zagotovo kohezijska sredstva 2021– 2027 zadnji veliki finančni sveženj. Tako da imamo zdaj še približno pet let, ko bo razmeroma veliko javnega denarja za vlaganja v ključno infrastrukturo za zeleni prehod in prilagajanje.

Dodatno tveganje za zeleni prehod prinašajo junijske evropske volitve. Trenutne projekcije največje zmanjšanje števila sedežev napovedujejo zelenim in »zmerni desni sredini«, v katero sodita EPP in Ursula von der Leyen, pridobili pa naj bi jih konservativci in identitarci. 

To, kar se napoveduje, je zelo tvegan položaj za tako imenovani zeleni dogovor. Seveda veljavni zeleni dogovor ni idealen, prav tako ne tako imenovani sveženj Pripravljeni na 55, s katerim se države EU zavezujejo k zmanjšanju izpustov za vsaj 55 odstotkov do leta 2030, vendar so sprejete politike vsaj korak v pravo smer.

Strahovi civilne družbe v Evropi – sam sem vključen v veliko teh mrež – gredo zdaj v smeri, da bomo dobili parlament in komisijo, ki ne le da ne bosta nadaljevala poti v nujno smer, ampak bosta mogoče onemogočila ali celo odpravila nekatere dosežene korake. Če junija dobimo odločevalce, ki zelenega prehoda ne bodo imeli za prednostno nalogo, potem čez štiri ali pet let, ko bo sprejet nov večletni finančni okvir, kar naenkrat ne bo več denarja za zelene naložbe.

Nekaj podnebnih scenarijev kaže, da bomo dodatno (umetno) zajemanje CO2 iz ozračja potrebovali poleg opustitve fosilnih goriv, nikakor pa ne namesto opustitve fosilnih goriv, kar si želi fosilna industrija.

V italijanskem možganskem trustu Ecco v zadnji analizi, če se nam obeta obrat v desno, to je, če dobimo koalicijo EPP, liberalcev in (ultra)desnice, ne izključujejo preoblikovanja zelenega dogovora. Kot najverjetnejši scenarij sicer vidijo vzpon konservativcev, ki prinaša podnebni dvom in šibkejše ukrepe ravno v desetletju, ključnem za prehod. Opozarjajo pa, da največja skupina EPP svoja stališča že preusmerja k zaščiti tradicionalnih panog. 

Drži. Bitko desnega populizma smo na evropski ravni letos gledali že recimo pri sprejemanju zakonodaje o obnovi narave, ki se ukvarja z dvojno krizo: podnebnimi spremembami in izgubo biotske raznovrstnosti. Eden od ciljev te zakonodaje je do leta 2030 obnoviti naravo na 20 odstotkih kopenskih in morskih območij EU. Desnica in skrajna desnica sta si močno prizadevali »ubiti« ta akt. Poplava populističnih člankov je zavajala in grozila, kaj bo zakon prinesel zlasti kmetom. Nazadnje je bil sprejet s tesno večino, bil je precej spremenjen, a že to je veljalo za uspeh. Takih bitk bo prihodnja leta zagotovo več.

Slabi scenariji, ki jih kažejo volilne projekcije, so posledica vzpona populizma in tega, da politične in gospodarske elite, ki si želijo ohraniti privilegije, zavajajo. Ne gre za varstvo delavcev, kmetov, ranljivih, saj v bistvu posledice podnebnih sprememb čutijo najbolj in najprej najranljivejši, kot so kmetje na polju, delavci na gradbiščih, ljudje, ki si ne morejo izolirati hiše ali kupiti klimatske naprave. Torej vsi, ki so sočasno tudi najmanj odgovorni za podnebno krizo. Korelacija je še vedno zelo jasna: čim bolj gospodinjstvo raste, tem večji ogljični odtis ima. To nasprotovanje spremembam in novim predpisom je seveda odraz aktualnega časa, prežetega z individualizmom in mantro: »Jaz vem, kaj je dobro zame.«

Os, ki brani status quo, je desnica–gospodarsko-kmetijska združenja. GZS recimo svari, da bi s prizadevanji za dosego podnebnih ciljev povzročili gospodarski in družbeni zastoj, in ni naklonjena podnebnemu zakonu, ki odpravlja subvencije fosilnih goriv. Stranka SDS v božični izdaji glasila Demokracija razglaša, da je treba zeleni prehod opustiti, češ da je ena največjih groženj svobodi in blaginji Evropejcev. >

Gre za izredno škodljiv populizem, tako stališče bi lahko označili za neevropsko, saj je zeleni prehod dogovor EU. Tudi filozofsko, v smislu pomena svobode, je omenjena trditev čisto napačna. Je moja svoboda to, da s svojimi dejanji omejim svobodo drugih celo tako zelo, da nimajo več možnosti za življenje? Svoboda brez omejitev ne deluje. Dober primer vidimo danes, ko je agencija za okolje spet izdala priporočilo, naj bomo zaradi slabega zraka čim manj zunaj. Zdravju nevaren zrak seveda je omejitev moje svobode, na to pa vpliva tudi svoboda, ki si jo je vzel nekdo drug, ko je kljub prepovedi kuril smeti na črno ali je iz avta zaradi stroškov vzel izrabljeni filter za trdne delce. To ni svoboda, ampak popolna neodgovornost.

Bi pa tukaj opozoril na nekonsistentnost in oportunost. Prav te dni so na televiziji Nova24 »reklamirali« novi blok jedrske elektrarne z utemeljitvijo, da jo kot nizkoogljični vir potrebujemo ravno zaradi podnebnih sprememb.

Zeleni prehod desnica spet tolmači kot grožnjo »evropskemu načinu življenja«, katerega simbol očitno vidi recimo v avtu z motorjem z notranjim zgorevanjem, ki ga ogroža »okoljska norost«. Ampak evropski način življenja je način življenja globalne onesnaževalne elite. 

Ko se na globalni ravni pogovarjamo o onesnaževalni eliti, o najbogatejših desetih odstotkih, moramo vedeti, da v to elito sodi veliko ljudi v Evropi in Sloveniji. Projekcije kažejo, da bi najbogatejših deset odstotkov svetovnega prebivalstva, če bi vztrajali pri zdajšnjih ravneh izpustov, že do leta 2035 porabilo ves ogljični proračun, ki nam globalno sploh ostaja, če hočemo ostati znotraj bolj ali manj varnih meja globalnega segrevanja. Tukaj je jasno, da »evropski način življenja« ni trajnosten in povečuje svetovno neenakost.

Razmišljati bi morali o tem, kako vsakemu gospodinjstvu zagotoviti neko osnovno količino elektrike zelo poceni, ostalo porabo pa zaračunavati dražje, morda celo progresivno.

Leta 2022 so izpusti CO2 v Sloveniji znašali 6,7 tone na osebo, v Nemčiji skoraj 8,2 tone na osebo, recimo v dveh afriških državah z največ prebivalci, Nigeriji in Etiopiji, pa 0,6 tone oziroma 0,2 tone na osebo. 

Ti podatki kažejo na dve vrsti netrajnostnega razvoja. Nekateri živijo/živimo in trošijo/trošimo prek meja, drugi nimajo niti približno dovolj. Raven izpustov CO2, ki je približno trajnostna, je 1,2 do 1,5 tone na osebo na leto. Da bi to dosegli in zagotovili minimalno življenjsko raven za vse, potrebujemo močne politične instrumente in posege v vseh segmentih, brez tega ne bo šlo.

Seveda so razlike tudi znotraj držav samih in treba jih je pravilno obravnavati. Preprosto ni družbeno sprejemljivo in pravično, da nekdo živi naprej nemoteno brez omejitev, ker si to finančno lahko privošči, kdo revnejši pa plačuje dvakrat več za kurilno olje, da se greje, in živi zgolj težje in težje. Odpor do nadaljevanja takega zelenega prehoda bo upravičeno velik. Nujno je, da se primerno obdavči onesnaževalni luksuz, kot so poleti z zasebnimi letali, jahte in podobni onesnaževalci. S tem sicer ne bomo odpravili podnebne krize – so pa ti ukrepi nujni zaradi pravične delitve bremen.

Potreben je torej velik obrat in pogumni ukrepi, ki vodijo stran od individualnega ugodja in zasebnega bogatenja. Javno razkošje za vse ali zasebno razkošje za nekatere je izbira, pred katero smo po mnenju britanskega okoljskega aktivista in avtorja Georgea Monbiota, ki svari, da razraščanje zasebnega bogastva škodi kakovosti življenja večine.

Da sistem subvencij ni ustrezen, smo že omenili, številne subvencije tudi pri nas podaljšujejo delovanje onesnaževalnih panog. 

Tukaj zagotovo manjka poguma političnih odločevalcev, da ciljno podpirajo le nekatere panoge in tehnologije. Zdaj je lobiranje posameznih panog močno in podpira se tako rekoč vse, kar obstaja. Ampak že beseda »prehod« pomeni, da se nekaj spremeni, in denar, ki je tudi v programskih dokumentih predviden za zeleni prehod, je treba uporabljati za tehnologije, rešitve in podjetja, ki prispevajo k razogljičenju. Tukaj ne bi smeli biti zadovoljni z recimo desetodstotnim izboljšanjem energetske učinkovitosti ali z dodajanjem malo obnovljivih virov k fosilnim virom.

S subvencijami je treba podpirati dejanski prehod; če pa zdaj namesto ene peči na plin podjetje vloži v drugo peč na plin, ki je energetsko deset odstotkov učinkovitejša že zato, ker je nova, ne gre za prehod. V bistvu se le bolj zacementira status quo, to pa je napaka.

Enako je s pomočjo energetsko intenzivni industriji, katere energija se draži zaradi dražjih emisijskih kuponov. Za te pomoči smo leta 2023 namenili skoraj 26 milijonov evrov javnega denarja iz podnebnega sklada, kar je precej bizarno, če vemo, da je ideja emisijskih kuponov ravno ta, da industrija z njihovo ceno dobi signal, da je energija iz fosilnih goriv draga in prehod na druge vire smiseln.

Tudi subvencije za električne avtomobile so predvsem za tiste, ki si lahko električne avtomobile privoščijo tudi brez subvencij. Minister Kumer je lani govoril, da bodo subvencije končno vezane na dohodek kupca, vendar se to ni zgodilo: razpis Eko sklada julija lani je  predvidel 6500 evrov subvencije za električni avto, vreden do 35 tisoč evrov, in 4500 evrov za avte, ki stanejo od 35 tisoč do največ 65 tisoč evrov. 

Če že takšne subvencije, potem bi jih vezal na upravičence, ki si električnega avta ne morejo privoščiti drugače, a avto nujno potrebujejo. Vem, da je tako pogojevanje zahtevno, vendar bi se morali vsaj malo bolj ukvarjati s tem, kakšne pogoje postavimo, kako oblikujemo neke instrumente. Tudi pri socialnih transferjih imamo kompleksna merila, ki pa vendar zagotavljajo, da v večini transferji pridejo k pravim ljudem.

Iz omenjenih subvencij bi morali biti povsem izvzeti luksuzni električni avtomobili, za kar obstaja cela paleta razlogov, od zavzemanja javnega prostora do velike porabe surovin zanje.

Sicer menim, da bi morali imeti subvencije za mobilnost, ne za avtomobile. Avstrijci so uvedli tako imenovani klimabonus. Pri njem se tudi ukvarjajo s pravično dodelitvijo, ali gre v roke pravih ljudi, kako oblikovati merila itd.

Klimabonus so prebivalci Avstrije letos dobili prvič, izplačuje se iz dodatnih dajatev za CO2, ki jih je država uvedla leta 2022. Vsak je dobil 110 evrov, še nekaj več pa prebivalci regij s slabšim javnim prevozom. Je po vašem mnenju zastavljen smiselno? Spodbuja trajnostno mobilnost? 

Klimabonus je predvsem instrument socialne politike. Ker bogata gospodinjstva izpuščajo več CO2, plačujejo tudi več v skupno blagajno, iz katere se sredstva nato prerazporedijo med vsa gospodinjstva. Otroci dobijo polovico, gibalno ovirane osebe vedno 220 evrov in drugi odvisno od stalnega prebivališča in krajevne infrastrukture. Več dobiš, če so povezave slabe oziroma če ni javnega prometa. Na koncu pa lahko vsak prosto uporablja podnebni bonus, to pomeni, da ni vezan na uporabo javnega prevoza. Zato menim, da zvišanje davka na CO2 spodbuja trajnostno mobilnost, klimabonus pa ne.

Pri nas ostaja popolnoma odprto vprašanje energetske oskrbe v prihodnosti, neznanka ostaja novi blok jedrske elektrarne, poznavalci govorijo celo o morebitnih dveh novih blokih. V Umanoteri ste pred dnevi opozorili, da je proces odločanja o nadaljnji rabi jedrske energije in novih jedrskih objektih nejasen in nepregleden, poteka za zaprtimi vrati. 

Glede gradnje novega jedrskega objekta v Sloveniji sem skeptičen predvsem iz ekonomskih razlogov in razlogov, povezanih s korupcijo ter vodenjem projekta. Če sem malo ciničen, ne le skeptičen: način poteka projekta JEK 2 me kar malo veseli, če bi bil zagovornik JEK 2, pa bi me tak proces zelo skrbel. Vse je približno tako kot pri TEŠ 6 ali pri lakirnici Magna. Pri vsakem novem koraku nas prepričujejo, da ta ne prejudicira investicije, češ da bomo imeli končno besedo volivci na referendumu, menda leta 2027. Da temu procesu preprosto ne moremo zaupati, kaže recimo nedavni manever z resolucijo o dolgoročni miroljubni rabi jedrske energije v Sloveniji.

Predlog te resolucije, ki trasira pot novi jedrski elektrarni, je kabinet predsednika vlade oziroma vlada sredi novembra za 30 dni poslala v javno obravnavo. To je zelo nenavadno, saj za tovrstne »mehke« politične dokumente navadno ni potreben javni posvet, po drugi strani pa vlada pogosto skrajša javno obravnavo za bistveno pomembnejše zakone. Skratka, že ta na videz demokratičen in transparenten proces sprejemanja resolucije izstopa in daje slutiti, da želi vlada dobiti le »žig«, da je javnost sodelovala pri nastajanju resolucije.

Resolucija oziroma njen osnutek govori o potrebni mešanici jedrske energije in obnovljivih virov, govori o vzpostavitvi odprtega in transparentnega dialoga z vsemi deležniki, obljubljenega referenduma pa sploh ne omenja. 

Gre za uradno nezavezujoč dokument, na katerega pa se bodo odločevalci in investitorji čez leta sklicevali, in to je glavni namen.

Neznank, vezanih na JEK 2, je ogromno; od tehnologije, lokacije, višine naložbe, govorimo o več kot 15 milijardah evrov, do tega, kako bo po letu 2040 sploh videti energetska oskrba, kakšna bosta trg električne energije in tudi povpraševanje. Visoka rast zmogljivosti obnovljivih virov v Evropi in pri nas močno spreminja elektroenergetski sistem, ki se iz togega preobraža v fleksibilnejšega. Zdajšnja jedrska elektrarna v Krškem ima dovoljenje za delo do leta 2043 in zdaj v javnosti dobivamo signale, kot da se bo novi blok – ali celo več novih blokov – čez leta le priklopil namesto sedanjega, vse ostalo pa bo isto. Ampak ne bo! Takrat bomo morali imeti sistemsko rešitev vsaj za to, kako poleti uporabljati zastonj elektriko iz sončnih elektrarn. Želim si javne razprave o tem, kako ti dejavniki vplivajo na poslovno upravičenost ali neupravičenost JEK 2.

Leta 2022 se je proizvodnja elektrike v sončnih elektrarnah pri nas povečala za kar 42 odstotkov, podatkov za leto 2023 še ni. Ampak jedrska elektrarna bo zelo draga, že zato investitorjem, ki jo bodo morali odplačati, ni do tega, da bi bila cena elektrike nizka. Je pa nizka cena v interesu ljudi, saj je elektrika osnovna dobrina, ne pa trgovalna surovina, kot jo vidijo številni domači energetiki. >

Seveda, elektrika je do neke stopnje osnovna dobrina. Akterji pri nas bi morali razmišljati, kako zagotoviti osnovno količino elektrike vsaki osebi ali gospodinjstvu zelo poceni, vse nad tem pa zaračunavati dražje, morda celo po progresivni lestvici. Nekdo, ki za luksuz porablja veliko, bi moral občutno nadpovprečno porabo zelo drago plačati.

Z vidika industrije se moramo zavedati, da v Evropi že imamo območja, kjer je elektrika iz obnovljivih virov izjemno poceni. V dodatne obnovljive vire, vetrne in sončne elektrarne veliko vlagajo države, ki imajo v bistvu dovolj drugih virov, recimo Švedska in Norveška. Zakaj? Ker je cena elektrike iz obnovljivih virov tako nizka, da se jim splača. Dodatno električno energijo lahko uporabijo za razogljičenje industrije, izvoz in proizvodnjo zelenega vodika. Temu konkurirati z jedrsko elektrarno? Ne vem.

Vidite težavo pri nas tudi v želji tradicionalne energetike, recimo skupin GEN in HSE, da ohrani primat pri oskrbi, kajti solarizacija gospodinjstev in podjetij med drugim prinaša demokratizacijo oskrbe? 

Njihove želje so ena stvar, dejanski razvoj pa druga. Podjetja v vseh panogah vedo, da se splača imeti na strehi proizvodne dvorane sončno elektrarno, in večina vlaga v to. Seveda hočejo subvencije, če so na voljo, ampak tudi brez teh se jim splača. Podobno velja za gospodinjstva. To so pomembne spremembe, diverzifikacija, ki lahko spremeni celotno sliko oskrbe. HSE in GEN se bosta morda kaj naučila iz nemškega primera, kjer so imeli štiri velike proizvajalce električne energije, ki so generirali dobičke iz starih elektrarn in so računali, da bodo obnovljivi viri dosegli največ nekaj odstotkov. Nato pa so v zelo kratkem času izgubili 30 odstotkov trga in več.