Nobena novica ni zastonj

V letu 2023 smo se naučili, da noben zastonjkarski medij ne more nadomestiti RTV Slovenija 

Kaj je naredil novoizvoljeni poljski premier Donald Tusk po porazu populistične stranke Zakon in pravičnost (PiS)? S katero uvodno potezo je začel razgrajevati prejšnjo oblast? Za začetek je odpustil vse vodilne pri javnih medijih, ki so v času vladavine stranke PiS veljali za pristranske v prid vlade. S položajev je odstavil direktorje in upravne odbore televizije, radia in tiskovne agencije PAP. Potem ko je predsednik Poljske Andrzej Duda, ki velja za zaveznika stranke PiS, vložil veto na zakon Tuskove vlade, ki bi državnim medijem zagotovila subvencije, pa se je novi minister za kulturo odločil kar za likvidacijo televizije, radia in tiskovne agencije.

Način, s katerim je nova poljska vlada obračunala s tamkajšnjimi kontaminiranimi mediji, ni primerljiv z metodami, s katerimi se je v Sloveniji medijske reforme lotila vlada Roberta Goloba. V primerjavi s Tuskom bi Golobu lahko očitali neodločnost: Zakaj smo v Sloveniji s takšno muko reformirali RTV, zakaj so po spremembi zakona o RTV državljani morali na referendum in zakaj so kljub zmagi na referendumu morali na koncu že skorajda v bolečinah slediti proceduralnim manevrom posameznih ustavnih sodnikov? Tudi pri nas je bilo nemalo idej, s katerimi bi stanje na hitro presekali – vlada bi lahko nacionalko likvidirala ali pa odpoklicala svetnike, ki so očitno kršili svoj mandat.

A ta primerjava s Poljsko ni primerna. Prvič seveda zato, ker na Poljskem kljub spremembi oblasti mediji ostajajo državni, v Sloveniji pa sta dva osrednja medija, RTV in STA, javna. Leta 2007 je prva vlada Janeza Janše še lahko s kratkim sklepom na vrh STA postavila svojo tedanjo PR-ovko Janjo Pavlin, potem ko je leta 2011 STA dobila poseben zakon, pa to ni bilo več mogoče. In podobno velja za RTV Slovenija, ki je po zadnji spremembi zakona pod nadzorom civilnodružbenih organizacij in ne več posamezne vladajoče garniture. Kljub temu pa v Sloveniji slika še zdaleč ni idealna: kaj nam pomaga javna RTV, če ta nima primerne finančne podpore?

Na prvi pogled je razumljivo, da ne želimo plačati višje naročnine za RTV, saj lahko danes, v dobi interneta, do informacij pridemo zastonj – to je verjetno glavni protiargument. A na tej podlagi se tudi v Sloveniji krepi vse močnejša skupina zastonjkarskih medijev, kot so Siol, tudi POP TV s svojo najbolj obiskano spletno stranjo 24UR, ali pa skupina N1, ki pa so le na videz zastonj. Vsi ti mediji so v lasti velikih infrastrukturnih oziroma telekomunikacijskih podjetij in vse te medije mi kot telekomunikacijski naročniki subvencioniramo. Morda zanje plačujemo še celo več kot za RTV, le da na precej netransparenten način. In hkrati so ti mediji danes veliko bolj, kot pa na primer RTV, izpostavljeni različnim interesnim in političnim vplivom.

Leto 2023 bi si morali zapomniti tudi kot tisto, ko smo dokončno pokopali iluzije o svobodnem spletu, ki z novimi mediji, kot so X, Facebook, Instagram, domnevno prinaša več odprtosti ali kritičnosti. Kvečjemu bi lahko trdili nasprotno, da so si nove spletne medije centri ekonomske in politične moči že podredili po svoje. Poljski opoziciji je zamenjava oblasti uspela ne zaradi Facebooka ali bivšega Twitterja, ampak zato, ker so v tej državi še obdržali kak resnično neodvisen ali kritični medij, kot je recimo Gazeta Wyborcza. V Rusiji, morda pa celo na Madžarskem ali v Srbiji, kjer so vladajoči državo veliko temeljiteje očistili neodvisnih in kritičnih glasov, pa se zdi prihodnost veliko temnejša. Seveda pa tudi Poljska z zamenjavo enega dela kadrov v državnih medijih z drugim ne bo šla po drugi poti.

Podobno velja tudi za Slovenijo. Sprememba RTV-zakona, če jo bo ministrstvo za kulturo sploh pripravilo, je lahko šele začetek.