Od kod nam pravica, da sodimo?

Ne gre za Pohorski bataljon, temveč za ekstremno izkušnjo v ekstremnih okoliščinah: strah, lakota, mraz, smrad, trupla, odtrgani udje, gnijoča telesa, žeja; ni kuhinje, ni stranišča, ni postelje, ni televizije, interneta, telefona, jogurta in brezglutenskega burgerja

Na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega (MGl) bo danes, 8. januarja, ob 15. uri premiera uprizoritve Pohorski bataljon, ki je nastala v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj. Poslednja bitka Pohorskega bataljona se je namreč končala pred natanko 81 leti – 8. januarja 1943 ob 15. uri. Režiser Jernej Lorenci, ki je z dramaturgom Dinom Pešutom in ekipo tudi soavtor besedila, je uprizoritev v izhodišču naslonil na zgodbo zadnjih dni Pohorskega bataljona.

1. januarja 1943 je okoli 2000 pripadnikov okupatorske vojske obkolilo bataljonski tabor pri Osankarici. Spopad se je začel malo pred poldnevom. V srditi poslednji bitki, ki je trajala dve uri in pol, je bilo ubitih 69 borcev, poslednjega pa so okupatorji ranjenega ujeli in usmrtili kot talca.

Lorenci pravi: "A pravzaprav sploh ne gre zanj, za Pohorski bataljon. Gre za ekstremno izkušnjo v ekstremnih okoliščinah: strah, lakota, mraz, smrad, trupla, odtrgani udje, gnijoča telesa, žeja; ni kuhinje, ni stranišča, ni postelje, ni televizije, interneta, telefona, jogurta in brezglutenskega burgerja. Ni ničesar, kar je zame (za nas) povsem samoumevno. Vsakdanje, neprevprašljivo. Pa vendar sodim(o). Sodimo ves čas. Četudi nimamo ekstremnih izkušenj v ekstremnih okoliščinah. Od kod mi (nam) torej pravica, da sodim(o)? Je morda nujno potrebno vsaj to, da si zares skušam(o) predstavljati takšne izkušnje in takšne okoliščine? Ali da neham(o) soditi kar tja povprek? Je morda čas, da obmolčim(o)?"

"Ni ničesar, kar je zame (za nas) povsem samoumevno. Vsakdanje, neprevprašljivo. Pa vendar sodim(o). Sodimo ves čas. Četudi nimamo ekstremnih izkušenj v ekstremnih okoliščinah. Od kod mi (nam) torej pravica, da sodim(o)? Je morda nujno potrebno vsaj to, da si zares skušam(o) predstavljati takšne izkušnje in takšne okoliščine? Ali da neham(o) soditi kar tja povprek? Je morda čas, da obmolčim(o)?"

Jernej Lorenci,
režiser

Lorenci je tudi opozoril, da se, ko preteklost postane zgodovina, vključita politika in ideologija ter dve temeljni destruktivni sili, ki sicer stojita na nasprotnih bregovih, njun učinek je pa identičen - glorifikacija in demonizacija. "Danes to radikalno živimo, ali glorificiramo ali demoniziramo, predvsem pa posplošujemo," je poudaril.

V predstavi igrajo: Mojca Funkl, Mirjam Korbar, Nina Rakovec, Lara Wolf k. g., Branko Jordan, Primož Pirnat, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Gaber K. Trseglav, Gašper Lovrec k. g. in Jure Rajšp k. g.

Dramaturg: Dino Pešut, scenograf: Branko Hojnik, kostumografka: Belinda Radulović, avtor glasbe: Branko Rožman in oblikovalec svetlobe: Radomir Stamenković.

PREBERITE TUDI:

• Govoreča bitja. Piše Dr. Mateja Ratej.