Čas za bojkot Evrovizije

Ruska federacija je leta 2014 anektirala Krim in vzpostavila rusko vladavino nad polotokom, ki je bil okroglih šestdeset let prej sicer dodeljen ukrajinski sovjetski socialistični republiki in nato neodvisni Ukrajini. Dve leti kasneje je na Evroviziji s čustveno balado 1944 slavila ukrajinska predstavnica Jamala. Pevka krimskotatarskega rodu je pesem posvetila svoji prababici, ta je bila ena izmed okoli 250 tisoč Tatarov, ki jih je leta 1944 s krimskega polotoka dal deportirati sovjetski diktator Josif Visarionovič Stalin v okviru kolektivnega kaznovanja zaradi domnevnega sodelovanja z nacisti. Šlo je za politično sporočilo na sicer apolitičnem dogodku, kot tega (tudi v svojem pravilniku) predstavljajo pri Evroviziji.

S tem v resnici ni nič narobe. Glasba je zmeraj tudi politična, nikoli ne obstaja v popolnem vakuumu, lahko je propagandistična, lahko opozarja na socialne krivice, v zgodovini praktično ni bilo revolucije, ki ne bi imela glasbene podlage, še na videz najbolj puhla glasba vedno govori najmanj o duhu nekega časa.

Tako tudi Evrovizija nikoli ni bila zares apolitična. Odločitev Evropske radiodifuzne zveze (EBU), ki bdi nad organizacijo tega dogodka, da dovoli Izraelu, državi, ki zdaj že tri mesece izvaja genocid nad Palestinci, nastop na letošnji Evroviziji, je zato težko razumeti drugače – a tudi to je politična odločitev.

A ustavimo se za trenutek drugje. Ko je leta 2018 tekmovanje potekalo v Lizboni, je Izraelu že četrto zmago s skladbo Toy, posvečeno emancipaciji žensk v luči gibanja #MeToo, prinesla pevka Netta. S tem je Izrael postal tudi nova država gostiteljica. Ob zmagi je Netta v mikrofon zakričala: »Naslednje leto v Jeruzalemu!« Gre za judovsko frazo, praviloma izrečeno ob koncu pashalne večerje, lahko pomeni poziv k miru, a tistega leta jo je bilo mogoče razumeti tudi drugače.

Združene države Amerike so namreč leto prej pod poveljstvom takratnega predsednika Donalda Trumpa Jeruzalem, enega osrednjih predmetov spora v izraelsko-palestinskem konfliktu, priznale kot prestolnico Izraela. Zgolj nekaj dni prej, preden je Izrael slavil na Evroviziji, je Trump tudi preselil ameriško veleposlaništvo iz Tel Aviva v Jeruzalem. Izraelski predsednik Benjamin Netanjahu zato ni skoparil s časom, takoj po zmagi je začel razglašati, da bo Evrovizija naslednje leto (kot že trikrat prej) potekala prav v Jeruzalemu, četudi tega EBU še ni potrdila.

Naposled je EBU le odločila, da bo Evrovizija potekala na manj sporni lokaciji, v Tel Avivu. A to ni zaustavilo pozivov k bojkotu tekmovanja, začenši s pozivom gibanja za pravice Palestincev (BDS), ki so se mu pridružili nekateri vidnejši politiki na Irskem, samo na Islandiji je peticijo za bojkot tekmovanja podpisalo skoraj 20 tisoč ljudi, v britanskem časniku The Guardian pa je k temu pozvalo tudi 140 mednarodnih novinarjev in ustvarjalcev s področja popularne kulture, med njimi recimo Roger Waters in Ken Loach, pa tudi Kombinatke, N’Toko in Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič.

Da je »ločevanje med glasbo in politiko v praksi težje kot v teoriji, še posebej v Izraelu, kjer je kultura pomembno orodje politične propagande«, je tedaj v Dnevniku zapisala dr. Barbara Vodopivec, kulturna in socialna antropologinja, aktivna v gibanju za pravice Palestincev. »Od leta 2005 je država namenila veliko denarja za kampanjo ’znamka Izrael’, katere namen je s pomočjo športa in kulture izboljšati njeno podobo v svetu. Cilj kampanje je leta 2009 nazorno orisal predstavnik ministrstva za zunanje zadeve, Arye Mekel, ki je naznanil: ’V tujino bomo poslali znane pisatelje, gledališke predstave, razstave. Tako bomo lahko pokazali lepši obraz Izraela, ne le obraz vojne’. Evrovizija, ki spada med največje glasbene spektakle na svetu, je odlična platforma za utrjevanje tovrstne politike.«

Ne Islandija ne Irska se na koncu nista odločili za bojkot, zanj se ni odločila nobena od sodelujočih držav, prav tako ne Slovenija. Domača javna radiotelevizija, ki je članica EBU, se je, podobno kot javne radiotelevizije drugod, sklicevala, da Evrovizija pač ni politični dogodek in da zato politika tam nima mesta.

Glasba je zmeraj tudi politična, nikoli ne obstaja v popolnem vakuumu. Tako tudi Evrovizija nikoli ni bila zares apolitična.

A na tem mestu moramo spet zavrteti čas, tokrat v leto 2022. Po ruskem napadu na Ukrajino so se začeli pozivi k zaostritvi gospodarskih sankcij zoper Rusijo, v imenu obračunavanja z ruskim režimom pa so kmalu najočitneje nastradali ruski športniki, ki so jim začeli izrekati prepovedi nastopov na mednarodnih tekmovanjih. Začeli so se tudi pozivi, da bi bilo Rusijo treba sankcionirati še v okviru Evrovizije. Ukrajinska radiotelevizija je tako EBU pozvala, naj Rusijo izključi s tekmovanja, pozivu pa so se nato pridružile še islandska, finska, norveška in nizozemska radiotelevizija. In res – Rusija je bila izključena s tekmovanja.

Odločitev naj bi bila težka, je tedaj v pogovoru za švedski Radio 4 dejal vodja tekmovanja Martin Österdahl. »Seveda ves čas poudarjamo, da na Evroviziji ni prostora za politiko, a v isti sapi se moramo na tem dogodku vedno zavzemati za temeljno vrednoto, to je demokracija.« Ruske članice so nato tudi protestno izstopile iz EBU.

Šlo je za precedenčen primer. Že res, da je EBU kdaj zaradi politične vsebine zahtevala spremembo izbora pesmi – omenimo samo gruzijsko glasbeno skupino Stephane & 3G, ki je leta 2009, leto po rusko-gruzijski vojni, hotela v Moskvi nastopiti s skladbo s pomenljivim naslovom We Don’t Wanna Put In –, a nikoli prej še ni zavzela tako jasnega političnega stališča, kot ga je ob sankcijah zoper Rusijo. Pričakovati, da bi sprejela podobne sankcije tudi zoper Izrael, zoper državo, ki je samo v zadnji zaostritvi izraelsko-palestinskega konflikta po nekaterih ocenah pobila okoli 25 tisoč Palestincev, zato ni nenavadno. Tudi to bi bilo zavzemanje za demokracijo.

A tega se ni odločila storiti. »To je tekmovanje za izdajatelje televizijskih programov – ne za vlade,« so v izjavi zapisali pri EBU, kjer so ocenili, da »izraelska javna radiotelevizija izpolnjuje vsa pravila« za udeležbo na tekmovanju.

»Čeprav ruske invazije Ukrajine ne moremo enostavno primerjati z izraelskim maščevanjem Hamasu, je razlika v odzivu birokratov EBU vseeno zanimiva. Z Izraelom ravnajo v rokavicah, z Rusijo pa s krepelcem. Razlog za to je političen,« je ob tem prepričan kulturolog dr. Gregor Tomc. A od kod takšna dvojna merila? »Za številne Evropejce, še posebej za Nemce, je holokavst še vedno aktualna tema, čeprav so bili za genocid in ignoranco do genocida krivi njihovi starši in stari starši. Na drugi strani se Izraelci še vedno sklicujejo na holokavst, čeprav so bili žrtve genocida njihovi starši in stari starši. Vse od konca druge svetovne vojne lahko računajo drug na drugega. Pozitivno stereotipiziranje Judov in benevolentno ocenjevanje agresivnega obnašanja Izraela do Palestincev sta posledici tega zamika časa.« Na drugi strani Rusija podobnega alibija nima, še doda Tomc. »Čeprav je bila v drugi svetovni vojni na strani zmagovalcev, je bil komunizem za njih le slab izgovor za imperij Sovjetske zveze v vzhodni Evropi, ki je vojni sledil. Danes poskuša Putin ta imperij celo obnoviti, le da bi eno ideologijo iz naftalina zamenjal z drugo, romantični komunizem z romantičnim nacionalizmom. Jasno je, da Rusija s svojo agresivno politiko pridobiva priljubljenost le v nekaterih državah tretjega sveta, ne pa v Evropi in posledično na Evroviziji.«

Pozivi k izključitvi Izraela s tekmovanja in k bojkotu letošnje Evrovizije kakopak obstajajo. Lanska predstavnica Francije La Zarra je prejšnji teden javno izrazila, da bi moral biti Izrael diskvalificiran s tekmovanja, še prej je Islandsko združenje skladateljev in avtorjev besedil islandsko javno radiotelevizijo RÚV na primer pozvalo, naj se vzdrži sodelovanja na prihajajoči prireditvi. A to so prej svetle izjeme kot pravilo.

Kar gre po svoje razumeti. Ko je Velika Britanija na primer pred koncem leta javila, da jo bo letos na Evroviziji zastopal Olly Alexander (nekoč frontmen priljubljene skupine Years & Years), so se nad njega v trenutku zgrnili očitki o antisemitizmu. V javnosti se je namreč začelo polemizirati dejstvo, da je oktobra podpisal javno pismo, ki je Izrael obtožilo, da izvaja apartheid in da zločine nad Palestinci prikriva s pomočjo »pinkwashinga« oziroma s skrivanjem za poudarjanjem pozitivnega odnosa do skupnosti LGBT. Odzvalo se je celo izraelsko veleposlaništvo. »Očitno je diplomiral na bližnjevzhodni šoli TikToka. Z veseljem organiziramo potovanje, da obiščete prizorišča pokola 7. oktobra v Izraelu, kjer se pravice LGBT slavijo, ščitijo in cenijo. Žal naši sosedje tega ne morejo zagotoviti,« so zapisali na platformi X.

EBU nikoli prej ni zavzela tako jasnega političnega stališča, kot ga je ob sankcijah zoper Rusijo. Zakaj ne bi enako storila tudi v primeru Izraela?

Kakšne so v resnici sploh možnosti, da si EBU še premisli? Velja opomniti, da je sprva tudi za Rusijo zatrjevala, kako ji ne bo preprečila nastopa na Evroviziji. »EBU je predvsem profesionalna, po svoje tudi lobistična organizacija, ki povezuje večino javnih radiotelevizij na svetu, ne samo iz Evrope, tudi z Bližnjega vzhoda in drugih držav,« razlaga medijski strokovnjak dr. Marko Milosavljević. »Vendar bolj ko se ta mreža širi, težje je priti do političnega dogovora ali stališča in toliko bolj se takšnim stališčem verjetno tudi izogibajo. Gotovo so tukaj vpleteni tudi močni politični in lobistični pritiski, navsezadnje pa so javne radiotelevizije v marsikateri državi trenutno v šibkem položaju zaradi spreminjanja zakonodaje in slabljenja financiranja, zato se na ta račun ne želijo zameriti vladi.« Prav resno zavzetje trdne pozicije katere od članic pa bi bilo ključno, da bi prišlo do spremembe odločitve EBU, je prepričan, »ta namreč sama od sebe verjetno ne bo spremenila stališča – že zaradi želje po ohranjanju notranje stabilnosti in da ne povzroča turbulenc v medsebojnih odnosih znotraj zveze«.

Obenem je bolj malo možnosti, da se bo katera od držav, s Slovenijo vred, odločila za protestni bojkot, je slišati iz delegacije, pristojne za slovensko udeležbo na Evroviziji na RTV Slovenija. Nacionalne radiotelevizije v EBU so namreč morale že septembra potrditi, ali se bodo tekmovanja udeležile, in plačati kotizacijo (višina kotizacije je po državah različna, Slovenija mora na primer plačati nekaj več kot 70 tisoč evrov), oktobra pa je potekel rok za odjavo. Če se država po tem roku vseeno odloči za odstop od tekmovanja, ne dobi povrnjene kotizacije, če to javi še pozneje, pa lahko EBU zoper njo uvede tudi dodatne finančne sankcije.

Irska radiotelevizija RTÉ naj bi sicer že prejela več sto elektronskih sporočil, ki so jo pozvala k bojkotu dogodka. Finska Yle pa je na možnost bojkota namignila ob napovedi nacionalnega tekmovanja za izbor evrovizijskega izvajalca Uuden Musiikin Kilpailu, »ki bo potekal ne glede na to, ali se bo Finska udeležila Evrovizije ali ne«. Vendar resne namere, da namerava tekmovanje bojkotirati, ali pa pomisleka ob tem, da bo na letošnjem tekmovanju sodeloval tudi Izrael, ni izrazila nobena nacionalna javna radiotelevizija. Niti slovenska ne.

Resne namere, da namerava tekmovanje bojkotirati, ali pa pomisleka, da bo na njem sodeloval tudi Izrael, ni izrazila nobena nacionalna javna radiotelevizija.

»TV Slovenija bo spremljala pobude na EBU in se na vsakršni razpravi o sodelujočih na evrovizijski popevki zavzela za enak odnos EBU do vseh držav v vojnih razmerah,« na vprašanje, kakšno stališče namerava zavzeti domača javna radiotelevizija, odgovarja Ksenija Horvat, direktorica TV Slovenija. »Obenem veliko programske pozornosti namenjamo veliki humanitarni krizi v Gazi. Želimo si čimprejšnje prekinitve vseh oboroženih aktivnosti ter pravično, z mednarodno zakonodajo podprto ureditev za prebivalstvo Izraela in okupiranih ozemelj.«

Za stališče smo se obrnili tudi na Saro Briški Cirman z umetniškim imenom Raiven, letošnjo predstavnico Slovenije na Evroviziji. »Kot predstavnica Slovenije na Evroviziji se osredotočam na predstavitev naše glasbene umetnosti mednarodnemu občinstvu. Osebno, ne le kot umetnica ali kot del blagovne znamke Raiven, odločno nasprotujem kakršnikoli obliki nasilja,« pravi. In dodaja: »V svoji prihodnji vlogi psihoanalitičarke (študira namreč psihoterapijo na zasebni Univerzi Sigmunda Freuda, je tudi ambasadorka univerze, op. a.) sem zavezana k razumevanju globljih plasti človeškega izražanja in vedenja, kar mi daje edinstveno perspektivo, ki spoštuje kompleksnost čustev in misli, ne da bi jih neposredno izpostavljala. Ta pristop me vodi tudi v mojem umetniškem izražanju.«

Potopimo se za konec spet v zgodovino Evrovizije, ta zna namreč biti res pestra. Povojna Evropa, piše se leto 1969. Tedaj je potekala verjetno najbolj bizarna Evrovizija v zgodovini tega tekmovanja, in sicer v Španiji, ko je bila ta v rokah fašističnega diktatorja Francisca Franca. Španijo so pod Francovo diktaturo praviloma izključevali iz skupnega evropskega projekta, a se ji je vseeno uspelo priključiti EBU. Franco je zato evrovizijsko gostovanje vzel skrajno resno – o tem morda priča že dejstvo, da je bila podoba tekmovanja zaupana velikemu nadrealistu Salvadorju Dalíju –, to je bila namreč zanj priložnost, da se njegov režim prikaže v čim lepši luči.

Tistega leta je na Evroviziji sodelovalo skupaj 16 držav, med njimi tudi Jugoslavija, ki jo je s skladbo Pozdrav svijetu zastopala hrvaška zasedba 4M. Domnevno zaradi političnih razlogov se je tistega leta odločila tekmovanje bojkotirati samo Avstrija. To spet ni tolikšno presenečenje. »Javne radiotelevizije so bile tedaj še močno povezane s politiko. Komercialne televizije se bolj ali manj pojavijo šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, zato so imele javne radiotelevizije obenem tudi izredno moč in vpliv – nad takšnim virom moči in vpliva pa je država in politika tedaj seveda držala močne mehanizme nadzora,« razlaga Milosavljević. »Ideja neodvisne javne radiotelevizije, torej radiotelevizije, ki ima lahko stališče, se v resnici razmahne in utrdi šele v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja.«

Zakaj pa ne bi bila ravno RTV Slovenija zdaj, ko si skorajda vsa Evropa zatiska oči pred grozodejstvi, ki se dogajajo v Gazi, tista, ki bi zavzela jasno stališče do udeležbe Izraela na letošnji Evroviziji? Kot članica EBU lahko zvezo še vedno pozove, naj vnovič premisli o tem. Ne nazadnje in v skrajnem primeru pa lahko tekmovanje v znak protesta tudi bojkotira.