»Sodnik bo s tabo brisal tla«

Zakaj žrtve spolnega ali pa družinskega nasilja, ki se v resnici pogosto prekrivata, ne prijavljajo teh kaznivih dejanj na policiji vse do zadnjega ali pa sploh ne? Razlogov je več, med njimi pa je gotovo tudi žalostno dejstvo, da v postopkih pred državnimi organi – na policiji, centrih za socialno delo in pred sodiščem – nimajo podpore. Nasprotno, ponovno in dodatno so viktimizirane, razčlovečene. Pogosto se znajdejo v drugačnem, a na prvi pogled podobno brezizhodnem položaju, iz kakršnega so komaj dobro izstopile, ko so zapustile nasilnega partnerja in zoper njega podale uradno prijavo.

Dokaj dober vpogled v to dobimo iz prvoosebnih izpovedi več deset žensk, ki so doživele in preživele intimnopartnersko nasilje in so bile, anonimno seveda, pripravljene na objavo svojih življenjskih zgodb v publikaciji V njeni koži s podnaslovom Sistem skozi oči žrtev intimnopartnerskega nasilja. Gre za publikacijo, ki je lani izšla v založbi Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja. V njej so predstavile svoje zgodbe s posebnim poudarkom na tem, kako so doživljale obravnavo pristojnih državnih institucij. V praksi torej odnos s policisti in policistkami, socialnimi delavkami in delavci na centrih za socialno delo pa sodnimi izvedenci in izvedenkami, torej predvsem kliničnimi psihologi in psihologinjami, ter seveda ne nazadnje s sodniki in sodnicami.

V teh izpovedih ne najdemo le pohval nevladnih organizacij, pač pa tudi pohvale socialnih delavcev, policistov ali sodnih izvedencev, sodnikov. A težava je v tem, ker prednjačijo slabe izkušnje žrtev s temi organizacijami in njihovimi uradnimi osebami. Vsekakor pa bi težko našli primer, pri katerem so prav vsi delo opravili, kot je treba. Prepogosto so se med uradnimi osebami znašle take, ki niso pomagale žrtvi, ampak so ji celo dodatno otežile že tako nemogoč položaj.

Leta in leta

Najprej bode v oči nekaj, kar je skupno skoraj vsem primerom družinskega oziroma intimnopartnerskega nasilja – dejstvo, da so postopki dolgotrajni in se merijo v letih, kar se zdi že na prvi pogled presenetljivo, saj gre v veliki večini za nekdanja partnerja, ki imata tudi skupne otroke. Ko je treba poskrbeti za blaginjo otrok, pa zakonodaja določa, da gre za zadeve, ki jih je treba reševati prednostno.

Najbolj žalostne so tiste izpovedi žrtev, ki po končanih postopkih pred državnimi institucijami zagotavljajo, da v prihodnje raje ne bodo več podajale prijav zoper storilce nasilja in zlorab.

»V tem času sem prek odvetnika za brezplačno pravno pomoč sprožila postopek za delitev skupnega premoženja. Ta postopek še traja, od tega je že dve leti, pa se ni nikamor premaknilo. Postopki trajajo, ker nekdanji mož in njegovi starši izkoriščajo različne možnosti, da postopke zavlačujejo, ves čas podajajo ugovore na ugovore, prestavljajo naroke. Na vse načine se trudijo, da ne bi dobila ničesar,« razlaga ena izmed žrtev. Druga pa, da se postopki na sodišču »res noro dolgo vlečejo. Moj se je začel pred več kot štirimi leti in še ni zaključen. Dejansko še danes nimam otrok dodeljenih v vzgojo in varstvo, nimamo določene preživnine in oče za otroke že več kot štiri leta ne prispeva sredstev za preživljanje.«

Razočaranje nad trajanjem postopkov je nekako vsesplošno prisotno: »Vse skupaj je zelo naporno in izčrpavajoče. Če sem malo sarkastična: zdi se, da imam abonma na sodišču. Namesto da bi dopust vzela za oddih, čas zase in otroka, ga moram porabiti za obravnave na sodiščih. Toliko jih je. Na institucijah naju obravnavajo, kot da sva oba enako problematična. Še vedno ne prepoznavajo njegove manipulativne in nasilne osebnosti, v postopkih še vedno ni nič dorečeno. Še vedno nič ni dokončno določeno. Postopki se vlečejo iz leta v leto.« Spet druga žrtev piše takole: »Moje sporočilo, če bodo morda ljudje, ki delujejo v sistemu, brali to knjigo: to je bila popolna zloraba mene in hčere. Agonija se je vlekla leta. Ne samo da mi sistem ni pomagal zaščititi hčere, celo kaznovati so me želeli, z zaporno kaznijo ali odvzemom otroka, v primeru, če je ne bi pustila v kremplje očetu, ki jo je zlorabljal.«

Centri za socialno delo

Centri za socialno delo v teh postopkih opravljajo svetovalno vlogo za žrtve in na neki način, neformalno, tudi vlogo izvedencev za sodišča in policijo. Zato je toliko presenetljiveje, če uporabnica opozarja, da na centru za socialno delo nikoli ni dobila jasnih navodil. Razen, naj zaklepa vrata, in če se bo karkoli zgodilo, pokliče policijo: »Hvala za tak nasvet. Nisem neumna, da ne bi znala zakleniti vrat in da ne bi pomislila na klicanje policije. Kakor da ne bi imele posluha, kot da ne bi zares slišale, kaj se dogaja. In potem dejansko nimaš rešitve.«

Ne tako redko uporabnice postopke opisujejo kot skrajno konfuzne. Ena od žrtev nasilja informacije in navodila, ki jih je dobivala od socialnih delavcev in od drugih pristojnih, opisuje kot pogosto nasprotujoče si: »Vedno sem imela občutek, da sem kriva nečesa, na kar nimam vpliva. Sledila so navodila, napotki: ’Če veste za nasilje in ga ne prijavite, ste tudi vi v prekršku’; ’Zakaj ste pa šli na policijo, če se niste pred tem posvetovali še s tem in tem?’; ’Dolžni ste zaščititi otroka’; ’Preveč ste zaščitniški, otroku škodite’; ’Oče lahko ima stike s hčerjo, čeprav je podana prijava za spolno zlorabo, če jih onemogočate, ste v prekršku’, ’Hčere ne smete pustiti same na stik z očetom, sicer niste zaščitili otroka’.«

Podobno usodo je doživljala mama mladoletne hčere, ki je bila žrtev očetovega nasilja in zlorab. Zatrjuje, da še enkrat raje ne bi šla skozi postopek pred državnimi organi. Od centra za socialno delo, pravi, je doživela veliko pritiska, da mora to, kar ji je hči povedala o zlorabah, takoj prijaviti: »In da je bolje, da prijavim jaz, ker se sicer šteje, da nisem zaščitila otroka. Škoda je, ker se je potem vse to obrnilo proti meni. Kot mama sem poskušala narediti vse, da bi otroka zaščitila, in delala sem točno to, kar so naročili, da moram. Moji hčeri se je vse to dogajalo pred desetimi leti. Če je sistem še vedno takšen, kot je bil, se ne bi več odločila za prijavo.«

Sodni izvedenci

»Na institucijah me je najbolj prizadel odnos sodnih izvedencev, saj je bil njihov odnos grozljiv in ponižujoč. Veliko stvari, ki sem jih povedala, so obrnili proti meni. Veliko mojih besed so obrnili in jim dodali svoje interpretacije ali napačen kontekst. Občutek je grozen. Ko uporabijo tvoje besede, a jih dajo v drug kontekst,« razlaga ena izmed žrtev nasilja. In nikakor ni edina, ki opisuje svoje težave s sodnimi izvedenci, torej kliničnimi psihologi.

Ena od njih je bila v nemogočih razmerah in celo ob hkratni prisotnosti nekdanjega nasilnega partnerja prisiljena v reševanje obsežnega IQ-testa: »Vmes pa sem morala občasno v naročju držati hčer, ki je vsa iz sebe hodila v sobo. Polovice testa nisem izpolnila. V izvedenskem mnenju je bilo na koncu zapisano, da ima on tako dober IQ, da je verjetnost za spolno zlorabo minimalna ali nična, jaz pa da imam tako podpovprečnega, da sem si narobe razlagala dogajanje. Po tolikih letih vseh teh absurdnih postopkov se ti lahko zmeša.« Hkrati nihče ni bil pripravljen verjeti njenim opozorilom o neprimernem ravnanju sodnih izvedencev, zato je pogovore z njimi začela skrivaj snemati: »Ker mi sicer nihče ne bi verjel, da se res lahko kaj takega dogaja pri strokovnjakih. Snemati sem začela, ker se mi je zdelo to nujno potrebno, saj sem potrebovala dokaz, da so postopki povsem nestrokovni in naravnost kriminalni.«

Izvedenki niti ne upam omeniti, da mi otrok govori, da ne želi k očetu, ker se ga boji. Tega si ne upam omeniti, da izvedenka tega ne bi obrnila proti meni in me obdolžila, da ščuvam otroka, pripoveduje pričevalka.

Med žrtvami – večinoma so to seveda ženske – se včasih pokaže tolikšno nezaupanje v sistem, da po končanih postopkih novih raje ne začenjajo. Ena izmed žrtev recimo pojasnjuje, da si zaradi slabih izkušenj z uradnimi ustanovami »zdaj pri izvedenki niti ne upam omeniti, da mi otrok govori, da ne želi k očetu, ker se ga boji. Tega si ne upam omeniti zato, da izvedenka tega ne bi obrnila proti meni in me obdolžila, da ščuvam otroka proti očetu. Pazim, da se s kakšno izjavo dodatno ne zamerim ustanovam, ki imajo moč, da odločajo o naših usodah.«

Sodišče

Težave žrtev družinskega nasilja pa se nikakor ne končajo, ko pridejo pred sodišče. Ena od njih pojasnjuje, da jo je odvetnica opozorila, da utegne biti sodnik, ki ji je bil dodeljen, »zelo osoren in sovražen do žensk. In naj bom pripravljena, ’da bo z mano brisal tla’. Res je bilo tako, hitro me je začel napadati, da ubogi moj mož zgleda res zgaran, jaz pa sem taka mlada, malo je manjkalo, da bi rekel, da sem luštna. Rekel mi je, da predvideva, da sem sposobna za delo, pa kljub temu nisem v službi. Takoj mi je dal statistične podatke, koliko ljudi je v Sloveniji brezposelnih in izkorišča denarno socialno pomoč. To me je zabolelo. Ampak sem bila tiho in poslušala. Svetovali so mi, da napišem pritožbo na sodišče, ampak tega nisem naredila.«

Neka druga žrtev pojasnjuje, da je bil sodnik do nje zelo žaljiv, »rekel je nekaj v smislu, da naj se urediva in da če misliva, da bova naše družinske stvari urejala prek sodišča, se grozno motiva«. Spet tretja opozarja, da se je na sodišču morala braniti, zakaj je podala prijavo na policijo: »Med sodnim postopkom se je moja izpoved minimalizirala, spreminjal se je kontekst izjav, tako da so bile nesmiselne, obtoževali so me maščevanja, odtujevanja, lažne prijave. To, za kar menim, da so pomembni dokazi, mnenja strokovnjakov, na sodišču ni imelo pomena.«

Jasno je, da noben tak sistem ne more biti popoln. Ni pa prav, da je prepogosto problematičen, neprimeren in do žrtev družinskega in spolnega nasilja krivičen. Ker to zgolj dodatno spodbuja to obliko široko razširjenega, a prikritega nasilja in žrtve potiska v še bolj nemogoč položaj. Ali kot pravi ena izmed žrtev: »Ampak ko vidiš, da te institucije ne zaščitijo in si tudi sekundarno viktimizirana, no, takrat je pa mene postalo zares strah. Takrat se mi je zdelo, da so se vse zavese spet zaprle in da živim v tem nasilju in nikogar to ne briga. Sploh pa ne za otroka.«