Zakaj imajo zdravniki prav?

Zdravniki so ta teden ponovno stavkali, po statistiki, ki jo vodi zdravnik Dušan Keber, že enajstič, odkar imamo samostojno državo, kar je svojevrsten rekord.

Čeprav imajo zdravniki najvišje plače v javnem sektorju, so stavkali največkrat od vseh skupin, s čimer so dosegli že veliko več, kot sicer dovoljujejo načela javnih plač. Zanimiva je politična razsežnost te statistike, tako rekoč nobena Fidesova stavka ni potekala v času desnih vlad, vse so bile v času liberalnih. Zadnja Fidesova stavka je bila lani, tedanji zdravstveni minister Danijel Bešič Loredan je zdravnikom popustil; ker so opozarjali predvsem na domnevno težke razmere, v katerih delajo mladi zdravniki, so tedaj predvsem njim v povprečju plače zvišali za šest plačnih razredov ali za okoli 20 odstotkov, starejšim zdravnikom pa za dva plačna razreda ali za okoli osem odstotkov.

Plače zaposlenih v zdravstvu so se lani zvišale kar dvakrat, prvič januarja zaradi splošne uskladitve plač v javnem sektorju in nato aprila zaradi omenjenih Loredanovih ukrepov. Skupaj so se po izračunih ministrstva za javno upravo izdatki za plače v zdravstvu lani (glede na leto 2022) zvišali za 80,8 milijona evrov oziroma so se plače v povprečju zvišale za 16,77 odstotka – povprečna zdravniška plača se je lani zvišala za 683 evrov. Minilo je leto in zdravniki so spet na ulicah.

Zakaj tokrat? Če jih citiramo, so stavkali »zaradi neuresničenih vladnih zavez iz že podpisanih sporazumov«, natančneje pa zaradi »zamika pri oblikovanju plačnega stebra za zdravstvo, s katerim naj bi uredili specifike dela zdravnikov, medicinskih sester in ostalih zdravstvenih sodelavcev delu in zahtevnosti zdravstvenih poklicev primerno«.

Jasno je, kaj to pomeni. Sindikat Fides zahteva ločeni plačni steber za zdravstvo predvsem zato, ker lahko danes zdravnik znotraj veljavnega plačnega sistema doseže 59. plačni razred – pred enim letom je bil to 57. plačni razred.

Pogled na razporeditev zdravniških plač po plačnih razredih razkriva nenormalno sliko: velika večina zdravnikov – zdaj že 36,2 odstotka ali 2688 od skupaj okoli 7000 – je uvrščena v najvišji, 59. plačni razred. Plače večjega dela zdravnikov so dejansko enake, med seboj se ne razlikujejo. Ob lanski stavki so v UKC Ljubljana opravili analizo storilnosti po posameznih klinikah glede na standarde, ki so si jih postavili zdravniki sami. Ugotovili so velike razlike: najbolj obremenjeni kirurgi ali anesteziologi so delali 300-odstotno, najmanj obremenjeni pa 30-odstotno. Oboji danes dobijo približni enako plačo.

Povsem jasno je, da zdravniške stavke, zlasti zadnja, niso povezane z urejanjem razmer v zdravstvu. Zdravniki ne stavkajo za paciente, pacienti od te stavke ne bodo imeli nič. Zadnje zdravniške zahteve so bolj povezane s statusnimi simboli – stavkajočim zdravnikom ne gre za preživetje, ampak za razlikovanje. Prizadeti so, ker morda tisti, ki delajo največ, za to niso bolje nagrajeni od tistih, ki se delu izmikajo. Prizadeti in nezadovoljni so, ker po novem začetniki v zdravstvu dobijo skoraj podobno plačilo kot njihovi mentorji. Plačni sistem v javnem zdravstvu je danes tako razstavljen, da je praviloma zdravnik po 12 letih dela že uvrščen v najvišje razrede in pride s tem do konca karierne poti.

A če smo odkriti, je tako tudi v drugih delih javnega sektorja. Na RTV Slovenija, kot je nedavno opozoril nekdanji član uprave Simon Kardum, so skorajda vsi »geniji«, tako rekoč vsi zaposleni so razporejeni na vodilna delovna mesta. V vojski imamo le še poveljnike, v širši javni upravi pa se je razmerje med najvišjo in najnižjo plačo v zadnjih 12 letih spremenilo iz 1 : 10 v 1 : 5.

Stavka zdravnikov je torej upravičena, težava obstaja, a ni njihova. Težavo, na katero so ta teden s prstom kazali starejši zdravniki, je mogoče odpraviti le s prenovo javnega plačnega sistema.