Kaj pa učitelji?

Evropska komisija je pred koncem leta objavila letno poročilo, ki analizira razvoj nacionalnih sistemov izobraževanja in usposabljanja v državah Evropske unije. V povezavi z učiteljskim poklicem je za Slovenijo med drugim omenjeno, da se spoprijema s pomembnimi preizkušnjami pri zaposlovanju učiteljev in ohranjanju privlačnosti tega poklica, pa tudi, in to je res skrb zbujajoč podatek, da se kljub na splošno precejšnjemu zaupanju javnosti v izobraževanje velika večina učiteljev v primarnem izobraževanju počuti, kot da družba ne ceni njihovega dela. Le 5,6 odstotka jih meni, da družba njihovo delo ceni, kar spada med najmanjše deleže v Evropski uniji, kjer povprečje znaša 17,7 odstotka.

Samo v zdravstvu, kjer so ta teden stavkali, so se plače v zadnjem letu zvišale dvakrat, januarja in aprila. Protestirajo tudi sodniki (in tožilci, katerih plače so vezane na sodniške), ker je politika zamudila rok, ki ga je za zvišanje plač in odpravo neustavnosti na tem področju določilo ustavno sodišče.

Kaj pa učitelji? Njihove plače so nekoliko nižje od plač drugih delavcev s terciarno izobrazbo, zaostajajo pa tudi za drugimi zaposlenimi v javnem sektorju. V okviru pogajanj z javnim sektorjem so se učiteljem aprila plače sicer zvišale, in to za en plačni razred (za približno štiri odstotke). Višina plač je lahko eden od razlogov, zakaj imajo učitelji upravičeno občutek, da se njihovo delo ne ceni.

Slovensko šolstvo je z objavo izsledkov zadnjih nekaj mednarodnih raziskav – raziskave bralne pismenosti PIRLS 2021, državljanske vzgoje in izobraževanja ICCS 2022 in Pise 2022 – dobilo konkretno klofuto. Znanje slovenskih šolarjev je slabše, odnosi med učitelji in učenci tudi, enako je s pismenostjo. Pri tem veliko vlogo (poleg pandemije in splošnega slabšanja zbranosti zaradi nenehnega buljenja v zaslone) igrajo frustracije učiteljev. A te so neposredna posledica neresnih šolskih politik.

Eden od kazalcev, na kakšen način država postavlja prioritete, je delež bruto domačega proizvoda (BDP), ki ga namenja za posamezno področje. Oglejmo si, kolikšni so bili javni izdatki za formalno izobraževanje. Po podatkih statističnega urada za leto 2022 so bili javni izdatki za izobraževanje v primerjavi z letom prej nominalno višji (za 7,1 odstotka), njihov delež v BDP pa se je vseeno zmanjšal za 0,1 odstotne točke, znašal je 5,27 odstotka.

Oglejmo si to število z drugega zornega kota: med letoma 1995 in 2007, pred finančno krizo, je bil ta delež ves čas malce manjši od šestih odstotkov, največje zmanjšanje je doživel med letoma 2015 in 2019, ko je znašal celo manj kot pet odstotkov.

»Vzgojo in izobraževanje smo potisnili na obrobje družbenih oziroma političnih prioritet,« je o razmerah v slovenskem šolstvu ta teden v Objektivu razmišljal Igor Ž. Žagar, direktor Pedagoškega inštituta. »Če se tu ne bo kaj hitro spremenilo, nas čaka še veliko predvidljivih presenečenj.«