Sari Valenci / Modna oblikovalka, ki ne pristaja na dolgočasna oblačila

Pastelno rumena, roza in modra, plastenje, kombinacija različnih karirastih vzorcev in celo motiv mačke in konja – s svojo najnovejšo modno kolekcijo je oktobra na Ljubljanskem tednu mode LJFW navdušila mlada modna oblikovalka Sara Valenci (1990), ki deluje pod modno znamko SARIVALENCI. Imaginativna in drzna kolekcija se poigrava s kontrastom med uniformiranostjo pisarniške mode ter bogastvom, rokokojsko prenasičenostjo in prekomernostjo po navdihu Marije Antoanete. Z nespornim talentom je oblikovalka nekaj mesecev prej prepričala tudi žirijo dogodka My Global Fashion Award – lani junija je namreč v Savudriji prejela nagrado za vzhajajočo zvezdo modnega oblikovanja. V zadnjem času redno oblikuje tudi modne oprave za pevko Senidah, za katero pravi, da je »prava kameleonka in ji nič, kar ji oblečem, ni preveč čudno«, kar izredno ceni.

A nadarjena oblikovalka si kljub mladosti že leta utira pot na domačem modnem prizorišču, njena domišljija in drugačnost nista ostali neopaženi niti med študijem, ko je med drugim prejela nagrado Mercedes-Benz Fashion Award, z leti si je pridobila že vrsto zvestih kupcev in občudovalcev.

Že v otroštvu se je navduševala nad oblačilci, ki jih je njenim barbikam šivala babica. V osnovni šoli je na zadnji strani šolskega glasila pisala modne nasvete, na primer, kako se obleči za valeto, v gimnaziji si je kot zaprisežena rejverka šivala svoja, praviloma živobarvna in puhasta oblačila. Denar za malico si je velikokrat privarčevala, da si je lahko kupila blago, sama se je naučila uporabljati šivalni stroj.

A da obstaja študij modnega oblikovanja, je izvedela šele od svoje sestrične, ki je opravljala sprejemne izpite na tej smeri Naravoslovnotehniške fakultete (NTF) v Ljubljani. »Takrat mi je resnično odleglo, saj je moja želja dobila obliko,« pravi Sara Valenci, »in takoj sem se odločila, da tam želim študirati tudi sama. Druge možnosti sploh ni bilo.« Bila je sprejeta in na fakulteti je doživela šok, saj je do takrat »živela v svojem sanjskem svetu, nič nisem vedela o modnem svetu, nikoli nisem bila v stiku z umetnostjo«. A je veliko nadoknadila s trdim delom in trmo – lastnostmi, za kateri priznava, da ji v modnem svetu prideta še kako prav.

V času študija je izstopala po svoji ljubezni do živih, močnih barv, brez katerih si še danes ne predstavlja kolekcije. »Šele v zadnjem času sem začela nositi nekoliko več črne, mogoče odraščam,« se pošali. Priznava, da se njena ljubezen do subkulture rejva še vedno prikrade v vsako kolekcijo, bodisi v podobi kosmatih, puhastih materialov ali pa futuristične, cyber estetike. Med študijem je opravljala prakso pri slavnem modnem oblikovalcu Jeremyju Scottu v Los Angelesu, kjer se je navdušila nad moško modo, po vrnitvi domov se je večinoma posvečala moškim kolekcijam. A tudi te so pravzaprav namenjene komurkoli, »v vsakem kosu lahko dobro izgleda tudi ženska«, morda zato, ker pri kreiranju oblačil vedno izhaja iz sebe, vedno je tudi prva, ki jih pomeri.

Svoje modne kose bi opisala kot umetnost, prežeto s praktičnostjo. Domišljijski svet, ki je na prvi pogled morda videti nenosljiv, a je izdelan premišljeno in funkcionalno. »Izjemno cenim obrt, krojenje, šivanje,« pravi. »Zdi se mi, da so to veščine, ki jih v zadnjih letih – zlasti zaradi nizkih cen oblačil, ki jih je v veliki meri povzročil porast hitre mode – ljudje ne cenijo več. Niti si ne predstavljajo, koliko časa in dela je vloženega v neki dovršen kos oblačila. V ozadju izdelave oblačil je ogromno znanosti, ki se pozablja.« Njej pa je ravno to izredno dragoceno. »Ko zašijem popoln žep, imam kar kurjo polt. In to oprijemljivost in natančnost izdelave oblačil potem rada razbijem z drzno, domišljijsko estetiko.«

V času pandemije koronavirusa se je »rodil njen drugi otrok«, znamka Salvija, ki ponuja minimalistična, ročno šivana in barvana oblačila za jogo in prosti čas, ki so s svojo umirjeno estetiko vizualni odklon od njenih sicer drznih in barvno nasičenih oblačil. »V pandemičnem času sem bila cele dneve v pižami, ker nisem ljubiteljica trenirk,« pravi oblikovalka. »Zaželela sem si nekaj lepega in udobnega in hkrati navdihnjenega s počasno, trajnostno modo.« Znamka se je, zlasti po zaslugi Instagrama, najbrž pa tudi porasta joge in drugih oblik telovadbe v domačih dnevnih sobah, hitro prijela.

Poleg vseh drugih stvari ta hip deluje še kot tehnična sodelavka in asistentka na Katedri za oblikovanje tekstilij in oblačil na ljubljanski Naravoslovnotehniški fakulteti. »Zdaj, ko sem se vrnila na fakulteto, opažam, kako dragoceno je, da si kot oblikovalec nenehno v stiku z mladimi nadobudnimi ustvarjalci,« pravi. »To se mi zdi izjemno darilo, ki si ga deležen kot profesor – da si lahko v koraku s časom in ohranjaš svežino pogleda. Medgeneracijska izmenjava znanja in izkušenj, pa tudi spodbuda, je nekaj neprecenljivega.«

* Pri nastajanju fotografije sta sodelovala še Nina Burazor (ličenje), Živa Češarek (nohti) in Matej Fijačko (stajling).