TV komentar / Pomagajmo Rosviti Pesek

Želja izpostaviti, da so se sicer že malce oddaljeni Odmevi v četrtek, 11. januarja, začeli res obetavno. Rosvita Pesek je ob haaški razgrnitvi obtožb Južne Afrike na račun Izraela in njegovega genocidnega ravnanja v Gazi namreč gostila nekdanjega predsednika in svetovalca generalnega sekretarja Združenih narodov Danila Türka. Že prispevek bruseljskega dopisnika Igorja Juriča je bil natančen, citati dobro izbrani – in kdor je spremljal poročanje drugih evropskih javnih televizij, ki so malce motovilile, je bil lahko odkrito ponosen na TV Slovenija in oddajo Odmevi. Türk pa je bil naravnost izjemen – jasen, človeški, brez zadržkov. A tudi vprašanja Rosvite Pesek so bila dobra – novinarsko dobra, saj je spraševala o temeljnih pojmih tožbe zoper Izrael, s čimer je pomagala približati pravno materijo širši javnosti.

Žal je ta odlični trenutek trajal le en prispevek. No, saj ni čudno. Naslednji prispevek je bil namreč vezan na izredno sejo v državnem zboru z naslovom »Ustavimo norost zelenega prehoda«, ki jo je zahtevala Nova Slovenija (podprla pa seveda SDS), s katero je desnica plasirala v javnost laž, da vlada želi ljudem preprečiti, da bi se ogrevali na drva in plin. Uh, kako besno je Rosvita Pesek obdelovala državno sekretarko Tino Seršen, ji na vsak način poskušala podtakniti, da se je vlada »spravila« na tiste, ki se grejejo z drvmi in plinom, ni je zanimalo, da imamo v Sloveniji zelo visoke koncentracije ogljikovega dioksida v strnjenih naseljih … In nenadoma celo ni več razumela, zakaj se Evropa začenja izogibati ruskega plina, čeprav jo običajno že ob omembi Rusije kar zmrazi. V bistvu je bila zgrožena, da si država drzne upoštevati geostrateške spremembe.

Na podnebnem skepticizmu gradijo skrajne stranke in mediji, ki želijo s strašenjem spodbujati svojo prodajo in klike. Da se to dogaja na javni televiziji, pa je zgolj in samo žalostno. In morda bi na tej točki kar malo obupali nad Rosvito Pesek, če se ne bi spomnili mlade novinarke Rosvite Pesek, ki je s takim žarom spremljala osamosvajanje in demokratizacijo Slovenije – da je iz te teme naredila kar doktorat. In smo ugotovili, da ji lahko prav z njeno kariero in njenim novinarskim žarom, ki ga je imela v tistih prelomnih časih, pomagamo. Ker zeleni prehod je danes za mlajše generacije tisto, kar sta bili demokratizacija in osamosvojitev zanjo v devetdesetih. Rosvita Pesek je takrat razumela, da je treba iz Jugoslavije. Razumela je, da je demokracija edina možnost za napredek družbe. Saj so tudi njej takrat nekateri ljudje prigovarjali, da se prav nič ne mudi, da se je partija pripravljena demokratizirati, da bodo zaradi sprememb ljudje nastradali, izgubljali službe – prav tako kot ji danes »prijazni ljudje iz Nove Slovenije« govorijo, da drva so drva, plin je pa plin. Pa jih je poslušala?

Zeleni prehod je danes res tisto, kar je bila pred tridesetimi leti osamosvojitev. In takrat so novinarji znali presoditi, da je treba gledati 20, 30 let naprej. Mar ne bi bilo izjemno – in osvežujoče, če bi bila zdaj Rosvita Pesek tista, ki bi to razumela in z enakim žarom zagovarjala zeleni prehod kot nekdaj demokracijo?