Pes je upor

Pes je knjiga. Pes je beseda in ni beseda. Pes je gledališče, komet, oksitocin, elektrika. Pes je vse živo. Pes je vse mrtvo. Pes je.

Psa v središče postavlja peta pesniška zbirka Anje Zag Golob (1976) watson, ki je pravzaprav konceptualno zasnovano pesniško dejanje. Psa najdemo na prav vsaki strani, pes je v naslovu vsake pesmi. Še več, pesnica, urednica, kolumnistka in prevajalka, ki je med drugim za pesniški zbirki Vesa v zgibi (2013) in Didaskalije k dihanju (2016) prejela Jenkovo nagrado, eno najuglednejših slovenskih literarnih nagrad, je novo zbirko tudi poimenovala po svojem štirinožnem prijatelju, Watsonu.

Anja Zag Golob je po izidu četrte pesniške zbirke z naslovom "da ne da ne bo več prišla da ne bo da me žge da se odganjam …" pred štirimi leti (2019) iskala novo pot v poezijo, nov izraz, način preboja naprej. Potem je prišel – in minil – čas pandemije. Prišel – in minil – je čas avtoritarne vlade, ki je bila do kulture še posebej neizprosna; da bi si jo podredila, jo je trdo lomila, tudi tako, da je poniževala umetnice in umetnike ter njihovo delo. Poniževanja so bili sicer deležni že prej. Še danes so ga.

»Nekaj časa nisem pisala. Obdobje pandemije na moje pisanje ni imelo prav blagodejnega učinka,« pravi Anja Zag Golob. A dodaja, da se je v njej hkrati »odvijal neki proces, čiščenje, ki se je moralo zgoditi, da sem lahko prišla do izraza, ki bi se mi zdel relevanten«.

Pri ustvarjalnem procesu je zanjo namreč ključno, da samo sebe nenehno izziva, si letvico postavlja višje, zaide tja, kjer še ni bila. Da napreduje. »Pri četrti pesniški zbirki sem formalno oklestila jezik, a pustila prosto pot vsebini, zdaj sem se odločila, da bom radikalno oklestila še to. Da vidim, kam me to pripelje. In predvsem, da si dovolim napako. Zato sem si zavestno postavila omejitve in manjšala ustvarjalno okolje,« pravi. To pa je v njej »sprožilo proces radikalne osvoboditve«.

A vzgib je prišel od zunaj. »Resnično me je prizadel pogled družbe, ki je poezijo vedno bolj drastično izrival v kot, jo umikal iz javnosti,« pojasni Anja Zag Golob. Če človeka definira to, da uporablja jezik, je namreč poezija nekaj, kar je ljudem najbolj lastno. Poezija je jezik, povzdignjen na najvišjo raven. »Če se odrečemo poeziji, se odrečemo lastnemu humanizmu.«

Banaliziranje poezije kot nečesa nekoristnega, nepotrebnega in celo odvečnega jo je privedlo do tega, da je vzorec prevzela še sama. Sklenila je, da bo v središče postavila najbolj banalen predmet obravnave, in »prva stvar, ki sem se je domislila, ko sem se ozrla okrog sebe, je bil moj pes,« pravi.

»Moja zamisel, kako nagovoriti družbeno banalizacijo poezije, je bila, da sama zaostrim to banaliziranje na najvišji možni ravni. In na videz vse pesmi pišem o eni temi. In še to temo naslovim z dejanskim imenom, grem tako daleč, da knjigo poimenujem po svojem konkretnem psu. Podrem vse. Če stvar deluje, mora eksplodirati, odskočiti v metaforo in začeti delovati sama od sebe. Metafora psa mora postati omnipotentna, da lahko začne sama producirati pomene v neskončnost. Ko se je to zgodilo, je pomenilo, da knjigo lahko izdam. Pot je bila cilj, knjiga je stranski učinek. Srce sem pustila na poti, ne v končnem rezultatu.«

Omejitve so namreč v njej spodbudile nenadejani izbruh domišljije. Poezija je tako postala mesto absolutne svobode, eksperimenta, osvobojenosti, zvočne in pomenske eksplozije, kjer pes postane »bit vsega obstoječega in neobstoječega, večno spreminjanje in preobražanje, gibljiva imaginacija in jezikovna ustvarjalnost«, kot v spremni besedi zapiše literarna zgodovinarka dr. Irena Novak Popov. »Pes je bit in učinek pesnjenja.«

Pesniška zbirka watson tako učinkuje kot ( jezikovna) igra, eksperiment, ludizem. Radost in ljubezen do poezije v najčistejši obliki. Avtorica sama priznava, da se ji zdi knjiga »najbolj zabavna od vseh, ki sem jih napisala. Po tistem poku, eksploziji, ko je metafora pričela delovati, sem imela fantastičen občutek, da se pesmi rojevajo same od sebe. Za to si prizadevaš vsa ta leta, ko gradiš avtopoetiko. Prvič sem zavestno pustila poeziji, da si sama utira pot, da deluje po nekem lastnem ključu.«

A pomembno je bilo, da vsako pesem reducira na srž, golo bistvo, kar je znotraj delovnega procesa terjalo veliko vztrajnega čiščenja in odvzemanja. »Želela sem odstraniti vse, kar je odveč, jezik precediti skozi ogromno sit, za kar je bil potreben velik napor in je bilo popolnoma nasprotno temu orgazmičnemu občutku kreacije. Kot bi z malim dletom in kladivcem klesala ogromen marmorni blok.« Ključnega pomena je bilo, da to odvzemanje ne vodi do praznjenja pomena, ravno nasprotno.

V pesmih najdemo številne reference – od Kafke do Shakespearja, od Cankarja do Prešerna, od filma Ne joči, Peter do Kekčevih ukan, od ustaljenih fraz in rekov do šal in narodnih simbolov. Koliko jih bomo prepoznali, niti ni bistveno. Pesmi terjajo le nekoga, ki bo v branje vložil čas in o prebranem premislil. »Poezija ima na voljo črne črke na belem papirju, ne odzvanja s fanfarami, reklamami, živopisnimi plakati. Treba je preprosto odpreti knjigo in se ji posvetiti. Izgleda malo, a dandanes se kdaj zdi težje kot iti na Triglav. Temu se ne mislim odpovedati, nasprotno – s tem konceptom sem to še radikalizirala,« pravi Anja Zag Golob.

Kratkost, ogolelost, praznine, prelamljanje in pregibanje verzov in besed terjajo potrpežljivost, osredotočenost, vračanje in ponovno prebiranje, od bralca zahtevajo trud in napor. A na koncu je nagrajen s plejado novih zvenov in pomenov. Z zavedanjem in pristnim navdušenjem nad neskončnimi zmožnostmi jezika. Da je poezija ena sama igra na srečo, v kateri si vedno znova nagrajen.

Obenem se Anja Zag Golob subtilno dotika mnoštva tematik, »ne da bi hkrati vse relativizirala, izenačila, poenotila ali zbrkljala,« kot zapiše Irena Novak Popov. V njej ne razberemo sprijaznjenosti, pač pa tihi upor in kljubovanje prevladujočim družbenim vrednotam in pasivnosti. Zbirka kot celota je dejanje upora in poeziji odmerja mesto, ki ji pripada.

To večinoma doseže s humorjem, navidezno lahkotnostjo in lahko prebavljivostjo. »Poezije so se oprijeli predsodki, da je težka in nerazumljiva, povezuje se z neko težo in svetoboljem, ki se ljudem zdita tuja. Pa ni nujno taka. Lahko je zabavna, sposobna je šale, sposobna je česarkoli. In če je že deležna takšnih očitkov – zakaj ne bi radikalizirali šale? Želela sem sprostiti dojemanje poezije, kar bi omogočalo resen pristop k njej sami. Tako kot dober vic pogosto odstira resnične družbene tegobe. Tega ne bi mogla doseči z neposrednim nagovorom.«

Dodatna kvaliteta zbirke, najočitnejša, opredeljena že v samih vizualijah in naslovih, pa je navezava na človekovega najboljšega prijatelja. »Odkar imam psa, sem verjetno še bolj empatičen človek, to je na meni pustilo otipljive sledi,« pravi pesnica. »Vsak človek, ki je v bližnjem stiku z živaljo, to razume. Ko vidiš, da je brezpogojna ljubezen resnično mogoča, te to dela boljšega človeka, v tebi vzbudi enormno količino empatije. Poezija se dotika istega vzgiba. Neka pesem lahko v nas vzbudi občutke največje topline, ki jo premoremo kot ljudje, dotakne se tistega najbolj človeškega v nas. Zato je treba vztrajati, da mora biti poezija v očišču sveta.«

Po prebiranju pesniške zbirke je jasno, kako posrečeni sta tudi naslovna podoba in oblikovna zasnova knjige, za katero je poskrbel grafični oblikovalec mlajše generacije Črt Matè. Očarljivo minimalistično črno-belo naslovnico krasi privzdignjen (pasji) repek, ki izginja za odprtimi vrati – kot bi nas povabil, naj mu sledimo in se z njim podamo v vznemirljivi neznani svet jezika. Za simpatičen detajl poskrbi tudi pikčasta barvna shema pesničinega psa Watsona na veznih listih.

Na koncu pesniške zbirke se repek spet pojavi. Tokrat izginja za listom papirja. Pesniška zbirka tako resnično pušča občutek, da se metafore še naprej ustvarjajo in živijo svoje življenje, da pesmi v ozadju še kar nastajajo in se množijo v neskončnost.

11

pes je dražba
kdo da več pr
vič dru
gič tret
jič proda
no no na na dotik
za dotik sedi pro
stor stoj
daj tačko dvigni
števil
ko ponudiš
več kaj imaš
tam kaj lahko
daš menj
aj aj aj koliko je
vreden pogled koliko do
tik koliko da pes le
že da da
tačko da da
da leže ob
te ko ti je hu
do da nag
on
sko ve kdaj je to
to hu
do kdaj je
kdaj reči stop
stop igra
kdaj prek
in iti kdaj
vze
ti kdaj da
ti za
stonj

Z dovoljenjem Anje Zag Golob objavljamo eno od pesmi iz njene nove pesniške zbirke watson.

Pesniška zbirka:
Anja Zag Golob: watson
Založba: samozaložba, 2023
Cena: 25 evrov